vir: Ars Technica
Kitajci so tajkonavte doslej v vsemir pošiljali z družino kapsul Shenzhou. Toda omejitve starega dizajna kažejo zobe in za prihodnje ekspedicije, na primer do prihajajoče modularne vesoljske postaje ter Meseca, potrebujejo zmogljivejše plovilo. V torek so tako izstrelili prvi prototip še neimenovanega plovila prihodnje generacije, s katerim želijo doseči Lunino orbito. V 67 ur trajajoči misiji je kapsula, to pot še brez posadke, izvedla vrsto manevrov, s katerimi je dosegla višino 8000 kilometrov, nakar se je v petek zjutraj po našem času nadzorovano spustila na tla v Notranji Mongoliji, in sicer s pomočjo treh padal ter blažilnih zračnih mehov, ki so delovali brezhibno. S tem gre za podobne sorte uspeh, kot ga je Nasa zabeležila pred šestimi leti s preizkusom kapsule Orion.
Šlo je za manjšo od dveh inačic kapsule, ki ima prostora za šest ljudi in bo služila prevozom v nižjo Zemljino krožnico. Skupaj s servisnim modulom tehta 14 ton, zavoljo simuliranja pa je bila dodatno obtežena na okoli dvajset ton. Večja različica, s katero želijo doseči Luno, bo imela maso okoli 22 ton. Za primerjavo - plovila Shenzhou imajo kapaciteto treh tajkonavtov in maso osmih ton. Nova kapsula bo za razliko od starih tudi delno ponovno uporabna, saj bo ob povratku odvržen le težak toplotni ščit, predel za posadko pa bo ohranjen. Med misijo so obenem izvedli še nekaj manjših eksperimentov, med drugim 3D tiskanje kompozitov v breztežnosti, izjalovil pa se jim je simulirani spust odpadnega tovora, ki ni pravilno vstopil v atmosfero.
Kitajci so poleg tega lahko zadovoljni tudi s samo nosilno raketo, ki je plovilo ponesla v vesolje. To je bila namreč prva izstrelitev Dolgega pohoda (Chang Zheng) v izvedenki 5B. Spomnimo, da jim je različica DP5 sprva povzročala obilico preglavic in so prvi uspešni polet družine - po dveh spodletelih - izvedli šele lanskega decembra. Ker na tej raketi sloni gradnja kitajske modularne vesoljske postaje in pošiljanje plovil brez posadke na Mesec, lahko omenjeni projekti sedaj stečejo naprej.