Španski biolog Juan Carlos Izpisúa Belmonte, ki ima svoj laboratorij tudi na Inštitutu Salk v Kaliforniji in na Katoliški univerzi v Murcii, na Kitajskem sodeluje z raziskovalci pri študiju človeško-živalskih kimer. Tako se imenujejo kakršnikoli organizmi, ki vsebujejo celice z dvema različnima genskima zapisoma. Ne gre torej za križance, ki bi imeli nekakšen vmesni DNK (kot v filmu Muha), temveč za živa bitja, ki imajo gensko različne celice. Vsakdanji primer je cepljenje dreves.
Kimere med ljudmi in opicami, ki so jih izdelali na Kitajskem, so torej opičji zarodki, ki so jim vbrizgali človeške matične celice. To so še nediferencirane človeške celice, ki se lahko razvijejo v katerikoli organ ali tkivo. Na ta način želijo vzgojiti opice, ki bi imele tudi človeške organe, ki bi jih potem uporabljali kot farmo organov. Zamisel je preprosta - če potrebujemo nova jetra, bi bilo najlaže vzeti nekaj matičnih celic, jih presaditi v opici in počakati, da v opici zrastejo človeška jetra, ki si jih potem presadimo.
Izpisúa Belmonte že dlje časa raziskuje te možnosti, a mu doslej še ni uspelo. Rezultati s prašiči so bili neuspešni, čeprav je prašič človeku zelo soroden sesalec. V primerjavi z opicami je prednost tudi bolj podoben krvožilni sistem in predvsem velikost - opice so često premajhne, da bi lahko v njih zrasel človeški organ potrebne velikosti. So pa opice v splošnem genetsko bliže ljudem, zato bi načeloma postopek v njih moral biti enostavnejši. V živalih z genskim inženiringom izklopi določene gene, ki skrbijo za normalni razvoj organov, nato pa jim doda človeške matične celice, ki bi morale poskrbeti za razvoj teh organov, a v človeški obliki.
Da to raziskujejo na Kitajskem, ni presenečenje. V ZDA se raziskave na človeško-živalskih zarodkih ne smejo financirati iz javnih sredstev, podobno velja tudi v EU. Na Kitajskem pa je pravil precej manj, opreme in sposobnih ljudi pa niti ne. Projekt sofinancira Katoliška univerza v Murcii v Španiji, je potrdila Estrella Núñez z univerze. Ob tem je dodala, da se ni skotil noben hibrid - vse zarodke so po 14 dneh uničili, kot to velevajo ustaljene smernice. Izpisúa Belmonte uradnih izjav ne daje, dokler rezultati ne bodo objavljeni v znanstvenem članku.
In to je glavni problem trenutne raziskave. Obstajajo zelo dobri razlogi, zakaj večina znanstvenih revij ne dovoli PR objav o rezultatih, preden je recenzentski postopek končan in članek objavljen. Po eni strani revije hočejo ekskluzivnost, kar je razumljivo. Predvsem pa morajo biti rezultati objavljeni transparentno, torej z vsemi metodami in tudi etičnimi ukrepi vred. Curljanje informacij do medijev, ne da bi imeli celotno sliko o dogajanju, poganja špekulacije in meče slabo luč na raziskovalce in celotno področje. To ni način, kako se javnost informira o znanstvenih odkritjih, še zlasti če so tako kontroverzna.
So pa v preteklosti že uspeli medživalski hibridi. Leta 2010 so na Stanfordu ustvarili hibride med mišmi in podganami in leta 2017 jim je uspelo v podganah vzgojiti mišjo trebušno slinavko. Opice pa so dobile prašičje srce in preživele pol leta.
