Corning pravi, da so pri razvoju Gorilla Glassa 6 posebej poudarek namenili dolgoživosti. Telefon so vrgli z višine enega metra na trdo podlago in to ponovili petnajstkrat, pa je steklo zdržalo. To je dvakrat več od odpornosti pete generacije, ki jo najdemo v najnovejših telefonih danes. Gorila Glass 5 je reševal problem odpornosti na en močan sunek, torej padec s čim večje višine. Sedaj ko je ta problem zadovoljivo rešen, so se posvetili še večkratnim padcem.
Kot pojasnjuje Scott Forester iz Corninga, sta ključna dva aspekta. Eden je dejanska kemična sestava stekla, kjer se prednost skriva v detajlih, to so primesi v nizkih koncentracijah, ki pa so nujno potrebne za doseganje želenih lastnosti. Drugi pomemben dejavnik pa je obdelava tega stekla, ki je pri Gorilla Glassu zelo zapletena. Gre za proces ionske izmenjave, kjer steklo pomakajo v raztaljene kalijeve soli, s čimer poskrbijo, da se na površini natrijevi ioni zamenjajo s kalijevimi. Ti so nekoliko večji, zato vnesejo dodatno napetost, ki pa na prvi pogled paradoksalno zagotovi večjo odpornost stekla.
Razvoj poteka v dveh korakih. Naprej postavijo kemično sestavo stekla, potem pa izboljšujejo obdelovanje. Ko pridejo do limita, se morajo vrniti na začetek in si izmisliti novo kemično sestavo, ki jo spet obdelajo najbolje, kar znajo. In tako nastane nova generacija Gorilla Glassa. Poleg tega Corning razvija še posebej brizgalni proces, ki izdelovalcem omogoča vjedkanje barv oziroma dizajna na samo steklo. To je čedalje pomembneje, ker imajo številni telefoni velike steklene dele, tudi zadnje stranice. To ni le kozmetični popravek, temveč omogoča brezžično polnjenje, NFC, Apple Pay, Wi-Fi, Bluetooth itd. Vse te funkcije ne delujejo v Faradayjevi kletki. Za nekatere je dovolj majhna odprtina, druge (npr. brezžično polnjenje) pa s kovinskimi zadnjimi deli telefonov sploh niso možne.
Na koncu se vprašajmo še, kam je izginil safir. Danes je Gorilla Glass na šestih milijardah telefonov, safir pa na komaj kakšnem. Svoj čas je Apple veliko pričakoval prav od safirja, a ta mineral nikoli ni uspel priti v popularne telefone. Pred štirimi leti je med dobaviteljem in Applom izbruhnil velik spor, ki se je končal s potopom podjetja GTAT, ki je proizvajalo safir. Razlog za neuspeh safirja ni zgolj neizkušenost podjetja GTAT, ki se ni znalo pogajati z Applom in je na koncu pristalo s pogodbo, ki je ni moglo izpolniti, temveč tudi objektivne slabosti safirja. Safir je dražji, krhkejši, težji in manj prosojen. (Safir je kristal, steklo pa je amorfna snov.) Praktično edina prednost je večja odpornost na razenje, ki pa danes pri telefonih ni velik problem, če po žepih ne nosite ravno diamantov.
