Nova motnja je definirana kot "oslabljen nadzor nad igranjem, povečano dajanje prednosti igranju iger pred ostalimi aktivnostmi v obsegu, da ima prioriteto nad ostalimi interesi in dnevnimi opravki, in nadaljevanje ali stopnjevanje početja kljub pojavu negativnih posledic". Da bi diagnosticirali to motnjo, mora biti vedenjski vzorec dovolj izrazit, da se odrazi v znatnem poslabšanju opravljanja osebnih, družinskih, družbenih, izobraževalnih, poklicnih in ostalih vlog, kar običajno traja vsaj 12 mesecev. V posebej hudih primerih je motnjo mogoče diagnosticirati že prej. Gre za diagnozo, ki se postavi izključno na podlagi simptomov in posledic na osebno življenje, kadar te trajajo dlje časa.
Mednarodni seznam bolezni (ICD) je osnova za identifikacijo trendov pri zdravju, globalne statistike in mednarodni standard za poročanje o boleznih. Prvo sodobno verzijo so sprejeli maja 1990, današnja pa je že enajsta po vrsti. Iz te definicije vidimo enega glavnih namenom ICD-ja, in sicer bodo države odslej identificirale to težavo, vodile statistiko, pripravljale ukrepe in medsebojno komunicirale, saj bo imelo stanje enotno kodo in opis. Vodja oddelka za duševno zdravje pri WHO Shekhar Saxena je povedal, da se je WHO odločila dodati to motnjo zaradi znanstvenih dokazov o njenem obstoju ter potrebi in po zdravljenju v številnih delih sveta. Prevod: WHO je ugotovil, da problem resnično obstaja. Joan Harvey iz Britanskega združenja psihologov dodaja, da to ne pomeni, da je vsak otrok, ki ure preživi pred računalnikom v igranju iger tudi bolan. V resnici v to kategorijo nove motnje sodi le manjšina rednih igralcev iger - med 2 in 3 odstotki.
To je zdaj moderna muha, debelost in igralci iger, nov trg za tablete.
Dejavniki tveganja se spreminjajo in tako tudi nastanejo različne motnje in bolezni. Povsem logično, da se opazi in popiše nekaj kar je praktično opaziti na vsakem vogalu, le oči je potrebno imeti odprte.
Druga plat pa je tvoje opažanje o modernosti, vse imeti pod predalčkom, in vse kar malo ven štrli je že patologija.
Se strinjam, da je bil že čas, da tudi WHO prepozna to motnjo. Sicer v Sloveniji že deluje nekaj klinik, kjer skušajo pomagati tudi tem nesrečnikom. Terapevti morajo biti pač dobro podučeni in izvežbani za delo s takšnimi odvisniki, in to priznanje bo morda omogočilo kakšna nadaljna izobraževanja, morda pa tudi finančna sredstva.
Tole pa ne morem bi tiho. Sicer sem le občasen in pasiven user, ampak tole pa res presega meje! Pa nevem, zakaj je igranje "hardcore" igre na konzolah in PCjih nekaj tolk spornega??
Mularija vsak dan bul v te telephone, skoraj vedno vidim kakšno šmrklo, buli v telefon, kot da bo kaj ven padlo! A to pa ni bolezen? Hodi pa kot kokoš po cesti.
Ljudje se zberejo na pijači, pa bulijo vsak v svoj telefon. Na morju, ob plaži, zijajo v te telephone, pa ko se že itak komajkaj vidi kaj na ekranu, namesto da bi uživali. Sploh pa zdaj, ko so se odprle te EU tarife.
Mularija prečka ceste kot zombiji, brez, da bi mrdnili z glavo levo in desno.
To je bistveno večji problem, kot pa to igranje iger.
Tole pa ne morem bi tiho. Sicer sem le občasen in pasiven user, ampak tole pa res presega meje! Pa nevem, zakaj je igranje "hardcore" igre na konzolah in PCjih nekaj tolk spornega??
Mularija vsak dan bul v te telephone, skoraj vedno vidim kakšno šmrklo, buli v telefon, kot da bo kaj ven padlo! A to pa ni bolezen? Hodi pa kot kokoš po cesti.
Ljudje se zberejo na pijači, pa bulijo vsak v svoj telefon. Na morju, ob plaži, zijajo v te telephone, pa ko se že itak komajkaj vidi kaj na ekranu, namesto da bi uživali. Sploh pa zdaj, ko so se odprle te EU tarife.
Mularija prečka ceste kot zombiji, brez, da bi mrdnili z glavo levo in desno.
To je bistveno večji problem, kot pa to igranje iger.
Vsaka uporaba oziroma zloraba določenega sredstva, pa naj si bo to alkohol, gembling, spletna pornografija (pa tudi igranje iger), ki privede v porušenje človekovega normalnega funkcioniranja, se šteje za patološko. Telefoni še pridejo na vrsto, samo počakaj kakšno desetletje.
Se ne strinjam. Vse je odvisno od vsebine, ki jo končni uporabnik konzumira.
Res je. 3-4h je en konkreten film in npr. novice. Nic takega. Kar se telefona tice, ga tudi kozumiram po nekaj ur dnevno, ampak ne na enem mediju, saj mi sluzi za par forumov, novice, kak help pri kakem problemu, YT ipd. Torej ne buljim v telefon, ampak v razlicne medije z razlicno tematiko in pri tem pac uporabljam telefon. Drugo je ce ti po 8h buljis v FB ali nabijas spil/e, torej konzumiras dosti ur en medij. To je definitivno odvisnost.
Kaj je sploh normalno? človek vstane on pol sedmih, gre v službo, dela kot žival 8 ur, gre domov, naštepa par frocev, gre spat , potem pa do pokoja nadaljuje zadevo?
Je to normalno delovanje? Kaj sploh je bistvo življenja v tej družbi? Biti navadna ovca brez svojega razuma, ki dela kar jo v šoli programirajo. Vse kar odstopa je pa treba označiti za nenormalno... Faking, brave new world.
Se ne strinjam. Vse je odvisno od vsebine, ki jo končni uporabnik konzumira.
Res je. 3-4h je en konkreten film in npr. novice. Nic takega. Kar se telefona tice, ga tudi kozumiram po nekaj ur dnevno, ampak ne na enem mediju, saj mi sluzi za par forumov, novice, kak help pri kakem problemu, YT ipd. Torej ne buljim v telefon, ampak v razlicne medije z razlicno tematiko in pri tem pac uporabljam telefon. Drugo je ce ti po 8h buljis v FB ali nabijas spil/e, torej konzumiras dosti ur en medij. To je definitivno odvisnost.
@stjan ima zanimivo iztočišče. Kaj pa znanstvenik, ki raziskuje problem, in vmes ne je, ker ga daje vzhičenost. Ignorira primarne življenske potrebe, ob delu se mu konstantno sprošča adrenalin, ker prihaja do novih dognanj, ki lahko spremenijo tok človeštva. Ali je zasvojen odprtimi vprašanji? Rad ponočuje in analizira vzorce do jutranjih ur. Je zasvojen z odkrivanjem novih stvari? Pri računalniških igrah je enako. Igre so dolgočasne, ker so prelahke. Razen par takšnih ki dajo neverjeten challenge, z igranjem proti drugim vrhunskim igralcem preko interneta, zahtevajo goro razmišljanja in načrtovanja. Ali je potem takšen igralec zasvojen z računalniško igro, ali reševanjem problemov - znotraj recimo neke Strateške igre v realnem času?
Se ne strinjam. Vse je odvisno od vsebine, ki jo končni uporabnik konzumira.
Res je. 3-4h je en konkreten film in npr. novice. Nic takega. Kar se telefona tice, ga tudi kozumiram po nekaj ur dnevno, ampak ne na enem mediju, saj mi sluzi za par forumov, novice, kak help pri kakem problemu, YT ipd. Torej ne buljim v telefon, ampak v razlicne medije z razlicno tematiko in pri tem pac uporabljam telefon. Drugo je ce ti po 8h buljis v FB ali nabijas spil/e, torej konzumiras dosti ur en medij. To je definitivno odvisnost.
Vsak dan film? A si filmski kritik? :)
Sem kje napisal da sam to prakticiram? Sem pa leta nazaj si prav vsak vecer castu kak movie pred spanjem, ja...ne rabis bit kritik za to. Sicer pa ja, ko damo z drago otroka spat, se sprostiva na kavcu pred TV, ampak pasivno, ker bolj debatirava o marsicem oz. se druziva, ker cez dan ni casa za naju dva sama in TV pac spila v ozadju. Vcasih pa tudi zazujiva v kak film, ce je ta zanimiv.
@stjan ima zanimivo iztočišče. Kaj pa znanstvenik, ki raziskuje problem, in vmes ne je, ker ga daje vzhičenost. Ignorira primarne življenske potrebe, ob delu se mu konstantno sprošča adrenalin, ker prihaja do novih dognanj, ki lahko spremenijo tok človeštva. Ali je zasvojen odprtimi vprašanji? Rad ponočuje in analizira vzorce do jutranjih ur. Je zasvojen z odkrivanjem novih stvari? Pri računalniških igrah je enako. Igre so dolgočasne, ker so prelahke. Razen par takšnih ki dajo neverjeten challenge, z igranjem proti drugim vrhunskim igralcem preko interneta, zahtevajo goro razmišljanja in načrtovanja. Ali je potem takšen igralec zasvojen z računalniško igro, ali reševanjem problemov - znotraj recimo neke Strateške igre v realnem času?
To je njegova sluzba, s kateroo hrani druzino in jo opravlja z veseljem in zanimanjem. Od igric nimas nic koristnega ce pretiravas, obcasno igranje pa celo koristi za moje pojme.
@stjan ima zanimivo iztočišče. Kaj pa znanstvenik, ki raziskuje problem, in vmes ne je, ker ga daje vzhičenost. Ignorira primarne življenske potrebe, ob delu se mu konstantno sprošča adrenalin, ker prihaja do novih dognanj, ki lahko spremenijo tok človeštva. Ali je zasvojen odprtimi vprašanji? Rad ponočuje in analizira vzorce do jutranjih ur. Je zasvojen z odkrivanjem novih stvari? Pri računalniških igrah je enako. Igre so dolgočasne, ker so prelahke. Razen par takšnih ki dajo neverjeten challenge, z igranjem proti drugim vrhunskim igralcem preko interneta, zahtevajo goro razmišljanja in načrtovanja. Ali je potem takšen igralec zasvojen z računalniško igro, ali reševanjem problemov - znotraj recimo neke Strateške igre v realnem času?
Kot sem napisal zgoraj, je odvisno od vsebine in namena. Če nekdo na tak način izpopolnjuje svoje znanje oz. dela na tem da bo koristen potem to ni problem. Korist je tudi če furaš svoj Youtube ali Twitch kanal na katerem te na tisoče ljudi gleda med igranjem iger. Si pač koristen zase in za druge.
V primeru, če pa si ti nonstop pred ekranom z namenom da zabavaš samo samega sebe, iz tega ne znaš iztržiti nekaj koristnega in istočasno se temu težko odrečeš ter zanemarjaš druge pomembne obveznosti - to pa zna bit res to o čemer pravi ta članek.
Čezmerno bilokaj je duševna motnja vedno bila in vedno bo. Količina je tista ki normalno aktivnost za sproščanje spremeni v bolezen. Če zaradi količine trpi življenje posameznika ali okolice je to bolezen.
Nevem zakaj se grejo tak spektulartizem da posebej dodajajo kategorije. To mi bolj deluje za medije kot pa za znanost.
Se ne strinjam. Vse je odvisno od vsebine, ki jo končni uporabnik konzumira.
NIČ ni odvisno od vsebine. Vsakršna dejavnost na spletu, pa tudi na mobilnem telefonu, razen izobraževanja, je katastrofalno metanje časa stran.
Problem pa je v tem, da ljudje ne znajo ovrednotiti časa. Razen rakavega bolnika v terminalni fazi, ki mu zdravnik da še dva meseca življenja... Ter da nimajo skoraj nikakršne samodiscipline.
Ostali pa delajo, no delamo, s (prostim) časom kot svinja z mehom. V ogromni velčini.
P.S. Letos bom gledal samo finale fuzbala.Še nekajlet nazaj sem gledal najmanj 10 tekem = 20ur = skoraj en cel dan...
To je zdaj moderna muha, debelost in igralci iger, nov trg za tablete.
Ne še. Najprej mora stvar priti v novo revizijo DSM, da se bo začelo oglaševati SSRI antidepresive kot zdravilo tudi za to.
Dobri psihiatri tako ali drugače rečejo, da so tablete samo pripomoček pri zdravljenju in ne vir/glavni element zdravljenja. Sicer pa lahko brez problema igram igre po 5 ur na dan, če to ne vpliva na moje življenje.
@stjan ima zanimivo iztočišče. Kaj pa znanstvenik, ki raziskuje problem, in vmes ne je, ker ga daje vzhičenost. Ignorira primarne življenske potrebe, ob delu se mu konstantno sprošča adrenalin, ker prihaja do novih dognanj, ki lahko spremenijo tok človeštva. Ali je zasvojen odprtimi vprašanji? Rad ponočuje in analizira vzorce do jutranjih ur. Je zasvojen z odkrivanjem novih stvari? Pri računalniških igrah je enako. Igre so dolgočasne, ker so prelahke. Razen par takšnih ki dajo neverjeten challenge, z igranjem proti drugim vrhunskim igralcem preko interneta, zahtevajo goro razmišljanja in načrtovanja. Ali je potem takšen igralec zasvojen z računalniško igro, ali reševanjem problemov - znotraj recimo neke Strateške igre v realnem času?
Kot sem napisal zgoraj, je odvisno od vsebine in namena. Če nekdo na tak način izpopolnjuje svoje znanje oz. dela na tem da bo koristen potem to ni problem. Korist je tudi če furaš svoj Youtube ali Twitch kanal na katerem te na tisoče ljudi gleda med igranjem iger. Si pač koristen zase in za druge.
V primeru, če pa si ti nonstop pred ekranom z namenom da zabavaš samo samega sebe, iz tega ne znaš iztržiti nekaj koristnega in istočasno se temu težko odrečeš ter zanemarjaš druge pomembne obveznosti - to pa zna bit res to o čemer pravi ta članek.
Znanstvenik je preučeval scane možganov psihopatov. In svojega. Ugotovil je, da so njegovi možgani podobni psihopatovemu. Poanta njegovega dognanja: Nekateri testi so preveč generalizirani, da bi lahko opredelili posameznika.
Se ne strinjam. Vse je odvisno od vsebine, ki jo končni uporabnik konzumira.
NIČ ni odvisno od vsebine. Vsakršna dejavnost na spletu, pa tudi na mobilnem telefonu, razen izobraževanja, je katastrofalno metanje časa stran.
Problem pa je v tem, da ljudje ne znajo ovrednotiti časa. Razen rakavega bolnika v terminalni fazi, ki mu zdravnik da še dva meseca življenja... Ter da nimajo skoraj nikakršne samodiscipline.
Ostali pa delajo, no delamo, s (prostim) časom kot svinja z mehom. V ogromni velčini.
P.S. Letos bom gledal samo finale fuzbala.Še nekajlet nazaj sem gledal najmanj 10 tekem = 20ur = skoraj en cel dan...
Nekdo gre zvečer tečt, v hrib..., nekdo pa nabija call of duty. Oba sta zadovoljna s tem kako sta porabila čas, čeprav se nekomu zdi, da ga je prvi porabil bolj koristno. Povejte mi, kako definirate koristno porabljen čas? Namreč nima vsak družine, partnerja, otrok, ni vsak športnik, potem imaš različne poklice med katerimi so tudi tisti, ki ne zahtevajo sprotnega izobraževanja,...Kaj naj počnejo? Tistih 20 ur se ti zdi škoda danes, takrat se ti jih ni. Jaz sem dolgo nazaj igral mmorpg, tekom let nabral 2400ur. Ampak sem ob igranju užival vsako minuto in se precej naučil angleščine. Po tradiciji bi bilo bolj koristno da bi igral klavir. Za koga?
Vsak narkic bo vedno branu svoje, da je prav to kar pocne
Ja ravno tako kot strastni mesojedec prav da nisi taprav dec če ne ješ mesa. Pa je bilo mesa ravno v časih ko je bilo največ tapravih močnih decev redkost. Ampak ja vedno ljudje zgradimo okol svojega ena taka prepričanja da si dajemo mal prov. Problem nastane ko en drugemu očitamo; res brez pomena. Vsi smo subjektivni v končnem stanju. In vsi kej vidimo kakšno reč v svojih radostih življenja preveč skoza roza očala. Pa to ni slabo; dokler ne obsojaš drugega ko počne isto pri čem drugem.
Veliko iger je zasnovanih tako, da te potegnejo noter in komot padeš noter in se ljudi niti ne zavedajo, koliko jih trpi življenje - 1-2h na dan za sprostitev ne škodi (eni gledajo tv, drugi športajo), 10h+ dnevno pa je čisto drugo. Se pravi igre uporabiš za preživljanje prostega časa, namesto da bi imel zraven kakšen bolj uporaben hobij. Drugi del problema igranja iger je tudi bežanje v ta svet zaradi drugih težav v življenju. Depresija in ostale duševne bolezni (motnje?). Ker ti je življenje nikavo bežiš v drugi svet in ljudje ne znajo sami poiskat izhoda.
Tudi jaz sem igral (še vedno lahko) igre po 4h+. Je pa res da se dandanes hitro naveličam. Igram 2h, pol grem delat nekaj drugega in potem spet nazaj 2h itd. Ko sem bil v srednji je bilo kamot 10h. Sedaj ko je služba odigram 1 ali 2h kolikor je časa. Vmes še športam (kot vedno). Nimam se za odvisnika, pač pa rad igram, tukaj je neko veselje (lahko opišem kasneje). Seveda veselje najdem tudi v športu ali drugi hobiji. Ampak, kaj pa filmi ali serije? Vsi uboji, masakri so rezultat iger...wtf? Mislim da filmi niso nič kaj preveč drugačni, ali serije. Tukaj govorite kako je že odvisnost ko igraš 5h igre. Kaj pa folk ko pregleda serije v šusu? In to jih ni malo! Pa tam je še bol nazorno nasilje. Mislim da nobena stvar ni zdrava če se jo pretirano izvaja. Tudi šport je lahko nezdrav če se pretirava. Katerakoli stvar. Ne vem zakaj se vsi vpičijo v igre. Slovenci smo za časom, v tujini je to precej drugače in veliko bolj sprejemljivo kot pri nas janezih. Škoda...
Kaj je sploh normalno? človek vstane on pol sedmih, gre v službo, dela kot žival 8 ur, gre domov, naštepa par frocev, gre spat , potem pa do pokoja nadaljuje zadevo? Je to normalno delovanje? Kaj sploh je bistvo življenja v tej družbi? Biti navadna ovca brez svojega razuma, ki dela kar jo v šoli programirajo. Vse kar odstopa je pa treba označiti za nenormalno... Faking, brave new world. Res so napačni zmagali 45 leta :(
Ne, da bi se s tem v celoti strinjal, ampak zagotovo zgoraj napisano NI napačno. Je pa zelo dobra IZTOČNICA za debato ob pivu. In pogledih na brhke natakarice :) Ko sem bil še v osnovni šoli, so stari ljudje (to je bilo v 70-ih letih), govorili, da ko bomo ljudje imeli vsega preveč, se bo svet porušil... Nekako imam občutek, da smo na dobri poti k tej prerokbi. Ko gledam sina, ko z žogo v roki prečka cesto, si ne morem zamisliti, kako bi bilo, če bi imel v roki telefon... Se bojim, da bomo morali na novo spisati vrednote. Pa zraven vse porušiti in na novo zgraditi. Pravijo, da je vsake toliko malo revolucije še kako zdravo
Ko ne gre več, ko se ustavi, RESET Vas spet v ritem spravi.
Je igranje saha tudi zasvojenost? V svoji mladosti sem največ preigral šah, AOE in Starcraft vse spada med strateške igre, nekaj je bilo tudi streljačin ampak prvo osebne mi niso bile všeč. Jst bi prvo mulca naučil igrati šah, da se mu vklopi logika.
Lobotomija in elektro šok, se uporablja ko vse ostalo odpove. Sem sam tudi na Zolrix, vem kaj je to bolezen, sem imel blažje znake vsega po malem. Igre igram sem in tja...
me zanima kdo od nas tule ni v mladosti pretirano igral igre...
ali pa je 'moten' po novodobnih standardih vsakdo ki se s strastjo in polnim časom ukvarja z določenim hobijem...?
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Nova motnja je definirana kot "oslabljen nadzor nad X, povečano dajanje prednosti X pred ostalimi aktivnostmi v obsegu, da ima prioriteto nad ostalimi interesi in dnevnimi opravki, in nadaljevanje ali stopnjevanje početja kljub pojavu negativnih posledic". Da bi diagnosticirali to motnjo, mora biti vedenjski vzorec dovolj izrazit, da se odrazi v znatnem poslabšanju opravljanja osebnih, družinskih, družbenih, izobraževalnih, poklicnih in ostalih vlog, kar običajno traja vsaj 12 mesecev.
Profesionalni igralci iger / stramerji? Google uslužbenci / deloholiki? Zaposleni v start-up podjetju / entuzijasti? Redni facebookaši? Binge-watcherji? Novopečeni starši?
Saj je v članku tudi definicija, kdaj igranje dejansko postane motnja. Jasno, da streamerji in pro igralci niso avtomatsko odvisniki. Kaj med sommelierjem in alkoholikom je tudi težko ločiti?
