Zanikanje ocetovstva - pogodba

jype je 18. jan 2018 ob 22:08 izjavil:

Nekatere reči se nikoli ne spremenijo.

jype je 18. jan 2018 ob 22:10 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:09 izjavil:

Ampak kako je sedaj urejeno?

Kot si je postlal, ane?

Ni treba, da se ti zgodi nesreča, ampak če se ti, potem pač sprejmeš posledice in pomagaš ženski do psihiatra in zdravil, ne pa da se izogibaš otroku.

noraguta je 18. jan 2018 ob 22:12 izjavil:

Prvo je če je sploh tvoj...

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:12 izjavil:

Ne to, vprašanje je kdo bi zdržal s takšno moteno osebo. To je lahko samo tako da je še druga oseba motena, ki zjebe froca.

Unknown_001 je 18. jan 2018 ob 22:15 izjavil:

Prej ni bila sedaj pa je?

Si pomislil da imajo ženske med nosečnostjo lahko zaradi hormonov nenadna nihanja razpoloženja? Sedaj osebi ni več za bit zraven ker ni vse rožnato in je včasih nerazumsko?

I think I see the picture.

Unknown_001 je 18. jan 2018 ob 22:15 izjavil:

@PrihajaNodi

Prej ni bila motena sedaj pa je?

Si pomislil da imajo ženske med nosečnostjo lahko zaradi hormonov nenadna nihanja razpoloženja? Sedaj osebi ni več za bit zraven ker ni vse rožnato in je včasih nerazumsko?

I think I see the picture.

Človek ne postane moten kar iznenada.

jype je 18. jan 2018 ob 22:15 izjavil:

noraguta je 18. jan 2018 ob 22:12 izjavil:

Prvo je če je sploh tvoj...

Nepomembno. Otrok potrebuje očeta, ženska, če je bolna, pa nekoga, ki ji bo pomagal. Taprav dec lahko komot oboje hkrati, mevže s slo-techa pa itak še lastnih čevljev ne znajo zavezat, pa jih potem vse moti.

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:12 izjavil:

Ne to, vprašanje je kdo bi zdržal s takšno moteno osebo. To je lahko samo tako da je še druga oseba motena, ki zjebe froca.

Sam si se odločil, da ne boš otrokov oče, zdaj ti pa to ni všeč?

Včasih so temu rekli, da se baba skos sam neki zmišluje.

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:17 izjavil:

Unknown_001 je 18. jan 2018 ob 22:17 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:16 izjavil:

Unknown_001 je 18. jan 2018 ob 22:15 izjavil:

Prej ni bila sedaj pa je?

Si pomislil da imajo ženske med nosečnostjo lahko zaradi hormonov nenadna nihanja razpoloženja? Sedaj osebi ni več za bit zraven ker ni vse rožnato in je včasih nerazumsko?

I think I see the picture.

To razmerje se je že končalo mesec dni preden mu je sporočila da ima froca. Skupaj pa sta bila nekaj mesecev.

Moment ! V katerem mesecu je bila pred razhodom?

1 mesec. Dejansko se je razmerje popolnoma končalo zaradi prepirov, ki so nastajali.

Je bil otrok načrtovan?

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:21 izjavil:

Je bil otrok načrtovan?

Na začetku je bila super kompatibilnost vse ok, tudi življenje skupaj ona je tudi rekla da je dejansko nemogoče da zanosi in se je vzpostavila neka kemija. Saj ni bil to fuk v diskaču. Temu je pač verjelo.

noraguta je 18. jan 2018 ob 22:23 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:21 izjavil:

Je bil otrok načrtovan?

Na začetku je bila super kompatibilnost vse ok, tudi življenje skupaj ona je tudi rekla da je dejansko nemogoče da zanosi in se je vzpostavila neka kemija. Saj ni bil to fuk v diskaču. Temu je pač verjelo.

Fuk ja super kompatibilnost.... Ne obstaja.

jype je 18. jan 2018 ob 22:27 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:24 izjavil:

Ne, ne obstaja. Mentalna povezanost drži potem vse skupaj na nivoju.

Seveda obstaja, no. Cela vrsta folka preživi s partnerjem celo življenje - brez resnih težav.

noraguta je 18. jan 2018 ob 22:27 izjavil:

Aja keri. Aleš pa angelca.

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:28 izjavil:

Ma ne seri mi, pa ti preživi nekom na nivoju iq-ja vaze in pepelnika.

noraguta je 18. jan 2018 ob 22:29 izjavil:

A tinse navš losu svoje?

noraguta je 18. jan 2018 ob 22:30 izjavil:

Unknown_001 je 18. jan 2018 ob 22:28 izjavil:

Pri Ruski ruleti je verjetnost tudi "samo" 16.7%

Tist ni da se losaš ampakn zadaneš.

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:31 izjavil:

Vprašanje je samo zakaj nima moški možnosti živeti svojega življenja dalje, navkljub plačevanju preživnine.

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:33 izjavil:

jype je 18. jan 2018 ob 22:31 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:31 izjavil:

Vprašanje je samo zakaj nima moški možnosti živeti svojega življenja dalje, navkljub plačevanju preživnine.

Ha? Kako nima? A ga vest peče, al kaj?

Čisto nič. Gre se samo to da ne želi več videti osebe s katero je otrok nastal. V čem je problem?

Unknown_001 je 18. jan 2018 ob 22:35 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:33 izjavil:

jype je 18. jan 2018 ob 22:31 izjavil:

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:31 izjavil:

Vprašanje je samo zakaj nima moški možnosti živeti svojega življenja dalje, navkljub plačevanju preživnine.

Ha? Kako nima? A ga vest peče, al kaj?

Čisto nič. Gre se samo to da ne želi več videti osebe s katero je otrok nastal. V čem je problem?

Deljeno skrbništvo v tem primeru perfektno. Sploh če ima otroka rad.

PrihajaNodi je 18. jan 2018 ob 22:37 izjavil:

In če tega niti ne želi? Še vedno moje vprašanje ni bilo odgovorjeno.

frudi je 19. jan 2018 ob 00:30 izjavil:

jype je 18. jan 2018 ob 22:15 izjavil:

Nepomembno. Otrok potrebuje očeta, ženska, če je bolna, pa nekoga, ki ji bo pomagal. Taprav dec lahko komot oboje hkrati, mevže s slo-techa pa itak še lastnih čevljev ne znajo zavezat, pa jih potem vse moti.

Ob vsem trolanju in idiotskih prispevkih v tej temi, se je pa ob temle pomembno za trenutek zresnit in si nekaj razjasnit. Tole je katastrofalno slab nasvet. To kar tule zagovarjaš je omogočanje nasilnih razmerij in s svojim zasramovanjem ljudi samo še bolj siliš v njih, v vedno večji drek. Velja seveda v obe smeri, za moške in ženske, čeprav se ti v tem trenutku spravljaš samo na prve. Kar govoriš je isto, kot če bi ženski, ki se pritožuje nad moževim pitjem zabrusil "moški, ki je alkoholik, je bolan in rabi nekoga, da mu bo pomagal. Taprava baba lahko komot skrbi za otroka in še za alkoholika hkrati".

Ne, ni partnerjeva dolžnost, da tolerira zlorabe duševno bolnega, še najmanj pa morebiti osebnostno motenega partnerja. Ne samo, da to ni partnerjeva dolžnost, sprejeti mora tudi žalostno resnico, da bolnemu partnerju ne more pomagati. Prvič zato, ker za kaj takega niti približno ni usposobljen, kot drugo pa zato, ker enostavno ne more rešiti duševnih problemov nekoga drugega. Najprej se mora ta bolni partner sploh zavesti, da je problem pri njih, sprejeti odgovornost za to in zakorakati na dolgo in bolečo pot zdravljenja. V prvi vrsti je torej bolni partner odgovoren, da poskrbi za svoje duševno zdravje in da s svojo boleznijo še naprej ne uničuje življenja svojih bližnjih, tako partnerja, kot morebitnih otrok.

Sam sem dal skozi razmerje z žensko, za katero se je izkazalo, da trpi za mejno osebnostno motnjo. Takrat o teh motnjah še nisem imel pojma, ne glede njihove resnosti, ne kako vplivajo na partnerske in družinske odnose in ne kaj se sploh da narediti glede njih. Ravno zmotno prepričanje, da sem ji kot partner dolžan pomagati in stati ob strani ne glede na vse, v kombinaciji z lastno naivnostjo, da sem ji sploh sposoben pomagati, me je med drugim držalo priklenjenega v to razmerje precej bolj dolgo, kot je bilo zdravo. Ob tem pa je še zavedanje, da resnično trpi (čeprav takrat še nisem vedel za čem) in potrebuje pomoč, v meni vedno znova zbudilo dovolj sočutja za njeno bolečino, da sem ji bil vedno znova pripravljen oprostiti izpade in vedno znova potisniti na stran svojo lastno bolečino, ki jo je povzročala prav ona z njenim postopoma vedno hujšim in vedno bolj nasilnim vedenjem (v prvi vrsti psihično in čustveno nasilnim, čeprav včasih tudi fizično). Ki je sčasoma eskaliralo do resnično ekstremnih nivojev in epizod (grožnje in poskusi samomora, grožnje z lažnimi prijavami nasilja ali posilstva policiji, napadi name z noži in sekirami, in podobno). Ampak ko si enkrat ujet v mreži takšnega nasilnega razmerja, se ne znajdeš več zlahka ven iz njega, počutiš se vedno bolj ujetega, nemočnega in brezupnega. Na koncu postaneš tudi sam živčna razvalina, nič volje, motivacije in energije za karkoli. Povsem se izgubiš, samo brezciljno in brezupno tavaš v neskončni megli, brez izhoda, brez identitete in brez kompasa. Klinična depresija je mačji kašelj v primerjavi s tem, kako povsem in do zadnje sape duha človeka izžame takšno razmerje.

Med svojim okrevanjem sem slišal in prebral dobesedno tisoče zgodb drugih ljudi, moških in žensk, ki so dali skozi podoba razmerja, večinoma z osebami z osebnostnimi motnjami skupine b; vse zgodbe so si tako neverjetno podobne, da gredo človeku najmanj kocine pokonci, ko jih sliši in prebira, če ne še kakšna hujša reakcija (tudi epizode posttravmatskega stresa). In slišal sem tudi ogromno zgodb z druge strani, od nesrečnih duš, ki trpijo za temi uničujočimi motnjami. Redki med slednjimi imajo dovolj samozavedanja o lastni bolezni, da jim je sploh jasno, kaj počnejo svojim partnerjem. Še bolj redki so tisti, ki so uspešno okrevali in so sedaj sposobni vzdrževati vsaj približno funkcionalno in zadovoljivo intimno razmerje. Ogromno teh slednjih sem videl izraziti podobno misel - da so neizmerno hvaležni svojim partnerjem, če so ti ostali z njimi skozi okrevanje, ampak da si želijo, da ne bi bili ostali; da si ne morejo nikoli oprostiti za to, kakšnemu peklu so jih skozi leta izpostavljali.
Tako da moj nasvet bo enak, kot sem ga vedno znova videl prihajati tako od teh okrevanih bolnikov, kot od vseh žrtev neokrevanih - če sumite na kakšno hujšo osebnostno motnje, roke (in karkoli druga) stran. Kolikorkoli jih morebiti imate radi, kolikorkoli jim želite pomagati, ne morete jim. Morajo nekako priti do spoznanja, da si morajo pomagati sami. In to bo zanje kvečjemu težje, dokler lahko vas izkoriščajo za pomožno berglo.
Po drugi strani pa njihova bolezen nikoli ne sme biti izgovor ali opravičilo za njihovo nesprejemljivo vedenje do vas. Če le-tega začnete tolerirati in opravičevati, s tem kopljete prepad ne le sebi, temveč tudi bolnemu partnerju.

In kdor si misli, sej pa poskusiti ni greh, sej vedno lahko prekineš, če se ne obnese... ne, ni nujno res. Skoraj vsi, ki smo izmenjavali zgodbe, smo že dolgo vnaprej videli marsikatere opozorilne znake, pa smo jih vsi po vrsti ignorirali ali zanemarjali, ali pa se takrat preprosto še nismo zavedali njihove resnosti. Ampak če nisi sam povsem samozavesten v lastno duševno zdravje in sposoben postavljati in braniti lastnih zdravih meja, se kaj hitro znajdeš pregloboko v mreži, preden se sploh zaveš, kako si prišel tja.
Tako da ne poslušat nasvetov "taprav dec mora komot skrbet za zmešano žensko" in podobne naivnosti. To je natanko del tiste toksičnosti (in tukaj je enkrat za spremembo ta izraz celo primeren), ki sili ljudi v nezdrava razmerja, tudi tako nezdrava, da jih lahko stanejo življenja (dobesedno, stopnje samomorlinosti po razpadu takšnih razmerij so astronomske, učinki dolgotrajnega ekstremnega stresa na telo pa prav tako uničujoči).

Raje poslušajte lastne instinkte - če vam pravijo, da je z vašim partnerjem nekaj narobe (pa naj je ženska ali moški), te instinkte upoštevajte in prekleto temeljito analizirajte. Ne pravim, da je zdaj v tej situaciji, ki jo OP opisuje, posredi ravno mejna ali narcisistična motnja ali kaj nujno tako resnega. Ampak po lastnih in ostalih absorbiranih izkušnjah zase vem, da ne bom več nikoli kar tako vnaprej brez razmišljanja odpisal od nekoga instinkta ali ocene da "ta tip/ženska je pa zmešan/a".

S tem verjetno zaključujem svoje prispevke v tej temi. Do nekih trolarskih duelov po tem ravno več nimam veselja :P