IBM - Raziskovalcem iz IBM-a je uspelo doseči pomemben preboj v razvoju tranzistorjev, ki odpira možnost zamenjave silicija z ogljikovimi nanocevkami, kar bo omogočilo nadaljnji miniaturizacijo in pospešitev čipov. Dosežek so danes objavili v prestižni znanstveni reviji Science, kar priča o odmevnosti odkritja.
Pri zmanjševanju litografije postajajo čedalje pomembnejši kvantni efekti, zaradi katerih se tranzistorji vedejo vedno manj kot tranzistorji. V klasičnih tranzistorjih se pojavi problem uhajanja elektronov iz vrat v kanal, ki mora biti čim manjše. Ogljikove nanocevke so privlačna alternativa za silicij, a imajo svoje pomanjkljivosti. Ena izmed njih je naraščajoča upornost pri miniaturizaciji kovinski kontaktov. Da bi lahko stlačili veliko tranzistorjev v čip, je treba nanocevke in seveda tudi kontakte zmanjšati, kar pa negativno vpliva na zmogljivosti.
IBM-ovi znansveniki so odkrili nov način, kako je mogoče kontakte in nanocevke zmanjšati, ne da bi žrtvovali prevodnost. Okrog leta 2020 bi lahko na ta način stik med kovino in nanocevkami zmanjšali na 40 atomov, tri leta pozneje pa na vsega 28 atomov, ne da bi izgubili zmogljivosti. Na ta način ne bo mogoče le povečevati števila tranzistorjev, temveč bi morebiti lahko ponovno začeli dvigovati takt procesorjev, ki zadnji nekaj let stagnira na račun povečevanja števila jeder. Druga možnost je izdelava izredno varčnih procesorjev, ki bi porabili le kakšen vat energije.
Ogljikove nanocevke so seveda le eden izmed materialov, ki se omenja kot možen nadomestek silicija, ki se počasi bliža koncu dobe, saj smo iz njega iztisnili že skorajda vse, kar narava dopušča. Drug obetaven kandidat je grafen, ki je takisto predmet vročih raziskav.
Si tudi sam želim, da jim tole uspe do 2020. Namreč v drugi polovici leta 2017 bo Intel šel na 10nm (Canonlake), za 2019/2020 pa na 7nm. Slednja velikost pa po mnogih napovedih (že leta) predstavlja praktično fizično omejitev za silicij (morda se bo še kaj stisnilo ven, samo dvomim, da kaj omembe vrednega). Če bodo pa kljub enakemu (ali celo večjemu) številu jeder zviševali še frekvenco pa tudi super. Upam, da ne spet na tak način kot so jo pri zadnjih Pentium-ih 4 (izredno dolgi cevovodi).
ki se omenja kot možen nadomestek silicija, ki se počasi bliža koncu dobe, saj smo iz njega iztisnili že skorajda vse, kar narava dopušča.
Vedno rad omenim, da je na področju programske opreme še ogromno prostora za razvoj (umetna inteligenca ipd.). Zato me ne skrbi, pa čeprav bi to pomenilo silicon until 2030-2050.
Kaj pa ima razvoj programske opreme za umetno inteligenco direktno veze z materiali s katerimi je narejen procesor? Se strinjam, da je treba še dosti progr. opreme optimizirati oz ponovno napisati za multicore procesorje ali pa grafike (OpenCL/CUDA). Samo to so algoritmi, ki nimajo veze z materialom čipa (kvečjemu arhitekturo)? Res ne zastopim poante.
za širši moorov zakon se zaradi scalinga tranzistorjev res ni za bat. se bodo resorsi pač prestavili v druge načine izboljševanja, recimo arhitekturne in softverske.
In kako boš izboljšal algoritem, ki je O(N^3)? Kaj ti pomaga 10 % izboljšanje? To še vedno pomeni stagnacijo pri istem velikostnem redu. Razvoj v zadnjih desetletjih je tudi (da ne rečem predvsem) zaradi tega, ker se je lahko reševalo probleme čedalje večjih velikostnih redov. So algoritmi za katere se ve, da so optimalni, in obstajajo problemi za katere se ve, da je nek bottleneck obvezen korak. Povedano drugače: Včasih se je obračalo matrike 100x100, danes pa 10000x10000 ni nič kaj takega na malo boljšem osebnem računalniku! Kaj ti torej pomaga napredek k 11000x11000?
