Po ponedeljkovem razkritju, da NSA prisluškuje vsem telekomunikacijam na Bahamih, je Afganistan precej bolj razumljiva izbira. Wikileaks ni podrobneje razkril, kako NSA prisluškuje Afganistancem, a predvidevati moremo, da gre za že razkrite in uveljavljene metode prestrezanja telefonskih pogovorov, ki se hranijo 30 dni in se lahko predvajajo po želji. Wikileaks bralce napotuje na članka Washington Posta in The Intercepta, ki pojasnjujeta vse, razen imena države. Tega niso želeli razkriti zaradi strahu, da bi to lahko povzročilo žrtve.
Wikileaks se s cenzuro ni strinjal, zato je med Glennom Greenwaldom in Julianom Assangeom izbruhnil pravi boj na Twitterju. Na koncu je Assange postavil 72-urni rok za razkritje, ki se je iztekel danes zjutraj, zato je Wikileaks objavil ime države.
Medtem je Predstavniški dom v ZDA sprejel zakon (USA Freedom Act), ki bo nekoliko omejil pristojnosti NSA v ZDA. Sprejeta različica je precej manj stroga od prvotno predlagane, zato so nekateri glasovali proti, a jo je na koncu podprlo 303 predstavnikov, 121 pa jih je bilo proti. Zakonodaja določa, da morajo prometne podatke 18 mesecev hraniti operaterji, NSA pa jih lahko dobi šele s sodnimi odredbami. Zakonodaja tako onemogoča masovno zbiranje prometnih podatkov z ameriških telefonov, a kritiki trdijo, da je poln lukenj in obvozov. Problem je zlasti definicija osebnih podatkov, ki jih ne smejo hraniti, ki je postala precej bolj ozka. A taka je pač politična realnost v Washingtonu.
