Eksistenčna kriza

Dve decimalki nista niti približno dovolj. Zakaj si ta dodaten offtopic pripeljal v to temo, mi ostaja neznanka. Mogoče se ne znaš jasno izražati, pa iščeš neumne primerjave?
(Mimogrede, nekaj dni nazaj je padel slovenski rekord v citiranju decimalk pi-ja)

ON: pisanje je dobro še iz enega drugega vidika - ko/če pride do povratka krize, bo ta skoraj brez izjeme veliko krajša. Takrat greš čez svoje zapise, jih malce popeglaš, dodaš kakšnega novega in tako naprej.
Pa ne pozabt migat, vreme je čudovito!

Mesar> Če si res čisto brez ciljev potem vdan v usodo čakaš da življenje mine?

Ja, vmes pa kaj koristnega narediš, da nisi cokla.

jype je 14. mar 2014 ob 12:46 izjavil:

Mesar> Če si res čisto brez ciljev potem vdan v usodo čakaš da življenje mine?

Ja, vmes pa kaj koristnega narediš, da nisi cokla.

V tem primeru imaš vsej neko motivacijo (kakšno lahko ti razložiš), da to narediš, če že nimaš _jasnih_ ciljev (tudi cilje imaš).

Mesar je 14. mar 2014 ob 12:22 izjavil:

marS je 13. mar 2014 ob 23:03 izjavil:

- zmanjšaj si cilje in ambicije
- spremeni pogled na svet

Zakaj? Razloži prosim.

vostok_1 je 13. mar 2014 ob 23:09 izjavil:

jype je 13. mar 2014 ob 22:11 izjavil:

omnipresence> Do explain.

Če nimaš ciljev in ne vidiš smisla, lahko počneš naključne reči, ki koristijo vsem okoli tebe. V splošnem to odlično vpliva na počutje.

Certainly do agree. Opazil sem, da najbolj zanesljiv občutek smisla ti da delo za dobrobit drugih. Sicer resda je čustveno neprijetno delat za nekoga, ki ga ne maraš, ampak pač ne delaš zanj ampak za celoto. Debilni egoistični osebki so vedno obstajal in vedno bodo, sam you have to look past them.

Mogoče, ampak zakaj bi počel karkoli če nimaš ciljev? Če si res čisto brez ciljev potem vdan v usodo čakaš da življenje mine?

vostok_1 je 13. mar 2014 ob 23:09 izjavil:

Sagan je lepo napisal:

You feel so lost, so cut off, so alone, only you're not. See, in all our searching, the only thing we've found that makes the emptiness bearable, is each other.

Egositične osebe to sicer težko dojamejo, ampak resnično velja.
Zato tudi pri vsem mojem delu sem opazu, da mi je denar zadnja briga. Vzgibi za mojo motivacijo so drugje, klišejsko in naivno kot se to sliši.
Zanimivo pa, da zadeva velja tudi, če bi bili nesmrtni...same rules apply.

Ampak nismo nesmrtni in nikoli nebomo in IMHO je prav, da je tako. To, da si na tem mestu izpostavil ravno denar je verjetno bolj vpliv družbe, ampak v bistvu sploh ni pomembno, si pač prišel do zaključka, da te denar ne osrečuje in ni tvoj cilj nagrabiti čim več denarja zato si tudi ugotovil, da je to slaba motivacija.

Iz napisanega sklepam, da si našel stvari ki te osrečujejo in verjetno si ugotovil, da se ne "dogajajo" same od sebe med tem ko vegetiraš - torej imaš neke cilje, ki te bodo osrečili in posledično si zato motiviran. IN če nekoga na enak način osrečuje ravno denar, kdo smo ostali, da ga sodimo?

Nezmožnost razumevanja drugih in spoštovanja njihovih odločitev tudi sodi pod domeno egoizma.

Da ne bom pregloboko zašel...jz se v grobem orientiram po p/p količniku. Če smo malo domišljavi pravzaprav neke stroge meje med egoizmom in kolektivizmom ne bi smelo biti. Princip je precej enostaven IMO. Ti delaš za druge in oni prav tako za druge (s tem, da tudi ti spadaš med "druge"). Precej socialistična misel, ampak gledam na zadevo izven konteksta polpretekle zgodovine ali trenutnih razmer. Pustimo sedaj zunaj tudi protokol.
Ultimativno je cilj, da vsak osebek v družbi se ima karseda najbolje.

Primer: če bi bil direktor uspešnega podjetja, bi moje vodilo bilo, da delavci v podjetju imajo stalno rast (bodisi finančno, izobrazbeno...), dobiče bi razporejal temu primerno, torej da zagotovim rast firme in posledično predvsem zaposlenih. Res, da bi hotel tudi sam izkoristiti nekatera doživetja, ki jih prinese denar. Sedaj se začne tricky part. Tu ponavadi ljudje začnejo mutit, koliko je pravična mera zaslužka direktorja vs. delavcev.
Rešitev za ta problem bom vzel kar iz narave. Povratna zanka.
Dobiček bi vlagal nazaj v podjetje tolikor dokler ne opazim, da bodisi škodi rasti, bodisi določeni osebki začnejo izkoriščat situacijo oz. ogrožat sistem.
It's basically an endless battle...exactly like most everything in nature.
Zato pa bi rabil vsaj enih 10 watsonov, da mi pomaga sprocesirat vse te povezave, ker jaz osebno dlje kot do dvorišča nisem zmožen videti.

Seveda, sedaj sem naložu kup teorije. V praksi seveda pride tu intuicija, napake, trial and error in eventuelno tudi propad. Ampak hey...vodilo mam. Drugo vodilo za podjetje je pač hordanje denarja na expense vseh ostalih, ki sicer kar deluje in je enostavno, ne zdi se mi pa ne etično in ne vzdržno.

Dejstvo je, da je ta svet grozno prepleten in običajen smrtnik ni sposoben vsega predvideti, zato pa mamo tu tehnologijo, big data in kaj še vsega se bodo spomnil.

Oki je 14. mar 2014 ob 14:28 izjavil:

jype je 14. mar 2014 ob 13:19 izjavil:

Meni se zdi "not being an arse" čisto dovolj dobra motivacija za altruizem.

Altruizem je samodestruktiven.

Če govorimo o trdi definiciji altruizma, torej razdajanje sebe za dobrobit drugih...morda ja.

Jaz bolj prisegam na neko vzajemno, capitalist-based varjanto.

jype je 14. mar 2014 ob 15:09 izjavil:

Oki> Altruizem je samodestruktiven.

Who cares?

He, who is not an arse...

jype je 14. mar 2014 ob 17:05 izjavil:

Oki> He, who is not an arse...

Is an altruist.

...se pravi samomorilec.

jype je 14. mar 2014 ob 17:46 izjavil:

Oki> ...se pravi samomorilec.

A poznaš koga, ki ne namerava umreti?

Ja, jaz...

stop having an existential crisis and star being awesome instead

Ja, saj altruizem ne pomeni takojšnje smrti.

Težko čtivo celo za ljudi, ki niso depresivni :)

Mesar:
zmanjšaj cilje: če preveč visoko letaš in ne dosegaš lastnih ciljev jih moraš zmanjšati. takoj bo lažje, manjši stres in fizično telo boljše funkcionira.
pogled na svet: primer optimista in pesimista ki gledata v isti kozarec napolnjen do polovice. optimist bo videl pol napolnjenega, pesimist napol praznega.

smo pa osebki edinstveni in zelo različni....