Problematika računalniških in zabavno-elektronskih odpadkov

Glede hranjenja je tako, da imajo izdelki zdajšnje široke potrošnje tudi na dolgi rok vse manjšo vrednost. Enostavno jih tepe to, da se jih proizvede v ogromnih količinah, posamezne serije na novo praktično vsako leto, hkrati pa ne predstavljajo nekega opaznega mejnika v zgodovini razvoja tovrstne elektronike.
Primer so recimo že starejši analogni fotoaparati na film. Celo SLR-ji z nekaj priloženimi objektivi se prodajajo za drobiž. Na drugi strani izstopajo kake Leice, vendar se gre za povsem drug razred robe, neke vrste butičnost - je pa tudi pri teh vprašanje, če bodo čez dvajset ali več let trenutni modeli vredni toliko kot so prvi modeli recimo zdaj.

Če bi vsi svoje spektrume šparal 50 let ne bi bili isto nič vredni. Tako pa, ker jih je (ali bo) 95+% končalo na odpadu bodo takrat nekaj vredni. Vsaj delujoči primerki, nedolujoči bodo tudi takrat še vedno smet, morda rezervni del. Mogoče edino, če si ga je lastil kakšen Jonas, boš morda zanj lahko iztržil za nov dacijin levikart nižjega cenovnega razreda.

Očitno pa tudi ni takšen problem https://slo-tech.com/novice/t568866 ...
Zadeve romajo dalje v Mehiko, Afriko, Azijo kjer se naprej uporabljajo, če gre verjeti članku. Vseeno je tudi tisti majhen delež, ki gre na deponije po procentu majhen, po količini velik (?).

Težava reciklaže je separacija. Ni vse tako preprosto kot recimo zmleti avtomobilski akumulator in ga flikniti v bazen (plastika splava gor) in staliti kar potone (se da spet ločiti svinec od malenkosti zaradi gostote) - . Predstavljam si, da je kar precej brkljanja preden "odlepiš" koristno od balasta.

No pridne azijske ročice v sodelovanju s fizikalnimi zakoni lahko delajo čudeže ...

Ok, ampak ne more biti težje od "papirnate" embalaže za sok in mleko - pol ducata materialov za zlepljenih skupaj. Recikliraj to!