Članek Agate Tomažič Potovanje v srce teme v SP

Pred leti sem nehal brati dnevno časopisje (razen klipinga, kruh je kruh). Nato sem nehal brati še tri delno sobotno čtivo, tolikanj sovraštva in brezveznosti je bilo tudi tu preveč.

Potem je prišel Kindle, skupaj s pluginom za browser send-to-Kindle. S tem je postal dostopen tuj tisk, ki ga zdaj redno prebiram, na dva sem naročen (odprl sem denarnico, yes), newrepublic in atlantic.

Doma berejo Delo in vidim v njem v naslovu omenjen članek. Članek orisuje življenje v Marseillu, natančneje njegova severna predmestja, ki so povsem primerljiva, tako avtorica, s Harlemom v 70 in 80.



Če ga primerjam s članki, v katere uredništva zmečejo verjetno 10x toliko denarja ni časa, lahko mirno ugotovim, da je vsebina povsem primerljjiva z vsebinami iz prej navedenih časopisov ali pa npr. New Yorker, Slate, Salon.

Fantje (Lenart) in punce seveda znajo pisati, le dihati jim je verjeetno treba dati in jih ne utapljati v povprečju.

Thumbs up.

PS. Članek je lahko odlična inspiracija za freelance obisk mesta in pripravo (foto)reportaže. Čisto možno, da ga kakšen tuji tisk odkupi.

Na Delu so dejansko sposobni ljudje, ampak s tujo pestjo v riti se je težko gibat.