Brez motivacije, brez volje...

Hja, nevem kje bi začel. Sem 18 letnik in sem naveličan vsega skupaj. Nevem, če v življenju nimam sreče ali kaj je krivo. Sicer so še kake drobne stvari, ki me razveselijo, ampak včasih je bilo drugače. Vse skupaj se je začelo nekje na začetku maja. Postal sem ravnodušen, brez volje. Neako sem še 'pregural' lanski letnik. Konec junija sem je zgodila neka trajna poškodba, ki je sicer drugi ne opazijo, jaz jo (ne bi o tem). To me je za 3 mesce vrglo iz tira. Vsak dan sem najmanj 5 ur premišleval o tem kako sem si otežil, poslabšal kvaliteto življenja. No, naslednja stvar. Do nedavnega sem šolo delal brez problema, petke, štirke, z malo učenja. Sedaj je stavr čisto drugačna. Nevem zakaj, ampak nimam nič volje do učenja, vse mi je muka, v zadnjem tednu sem dobil dvojk in trojk za oba prejšna letnika. To jezi mene, kot tudi očeta in mater. No tudi pravih prijateljev nimam, kaj šele punce (od kar sem imel zadnjo sem bil že 3x neuspešen). Imam sicer kakih 5 kolegov ampak nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Imam sicer starše, ki jim ni vseeno zame, ampak jih nočem obremenjevat še z mano. No, če se vrnem prijataljem, pravzaprav tistim petim kolegom. Nimam nikogar s katerim bi lahko šel ven oz. povabijo me že kdaj in kdaj, da se pridružim, ampak mi ni do tega, ker pa se ne počutim najbolje v njihovi družbi grem nerad z njimi. Včasih me kar nek obup objame in me sili na jok. Tudi spim zadnje čase bolj slabo. Imam čudne, grozne sanje, prepotim se kot konj, zjutraj pa se zbudim kot, da bi me nekdo z palico premikastil. No, če ima kdorkoli kako rešitev ali idejo, ki bi mi pomagala bi mu bil zelo hvaležen. Pa tudi počutim se malo bolje, ko sem to napisal.

Se opravičujem za slovnične napake.

LP

Sport? Pa nehaj gledati grozlivke ce ne mores potem spat.

Šolska psihiatrinja?

Glede na to, da si tole napisal, bi rekel, da ti gre že na bolje.

Samurai je 1. dec 2012 ob 22:52 izjavil:

Šolska psihiatrinja?

Misliš psihologinja, svetovalna delavka? Ker psihiatrov, sploh pedopsihiatrov je dost premalo, da bi delali na šolah.
Also: če imaš občutek, da šolskemu psihologu ne moreš POPOLNOMA zaupati, si ga poišči izven šole.

Se morda najdeš v tem videu?

klik

sthep je 1. dec 2012 ob 22:57 izjavil:

Se morda najdeš v tem videu?

klik

Zraven pa še tole: http://jerrybrito.tumblr.com/post/61143...

Glede ocen, važno je da si pozitiven, drugo je drugotnega pomena.

TechBoy a to hodiš 4. letnik al si že na faksu in iz kje si?

Tudi jaz sem takšen čez jesen in zimo, zdaj po par letnem zabošavanju sem se spravil na faks, zdaj se morem učit, a depresija pritiska.

@Bananovec: Ritalin se ne uporablja za zdravljenje depresijje.

Techboy: Po opisu tvojih težav bi rekel, da lahko gre za depresijo. Svetujem ti, da se pogovoriš s svojim osebnim zdravnikom. Če bo ugotovil, da gre za blago obliko ti lahko kar on predpiše terapijo, drugače pa te bo napotil k psihiatru.
Le pogumno k zdravniku in zaupaj svoje težave. Ne se ustrašit depresija je bolezen tako kot vsaka druga in za njo pri večini obstaja učinkovito zdravljenje.
Lahko rešiš tudi ta vprašalnik: http://www.ambulanta-kosir.com/datoteke...

mirage je 1. dec 2012 ob 23:27 izjavil:

@Bananovec: Ritalin se ne uporablja za zdravljenje depresijje.

Uporablja se zdravljenje hiperaktivnosti in kroničnih napadov spanja, pri mladoletnih pa tudi pri pomanjkanju volje (kadar je v šoli kriza in šolski uspeh še posebej pritiska na psiho).

kr1ženska je 2. dec 2012 ob 00:06 izjavil:

Kaj je men pomagal ko se me je loteval en tak obdobje... Šla sem delat v proizvodnjo, kjer so delal na tri smene po dva šihta skupi. Ena je prosila šefa, če lahko nadure dela naslednji dan, ker se danes res slabo počuti.
Šef ji je rekel, da lahko gre domov, samo knjižico naj vzame s sabo.
Jaz se učim, delam tudi tisto kar mi ni najbolj všeč pa vem da morem, samo zato, ker vem, kjer nekoč nočem pristati.

Če pa govorimo o resni depresiji pri srednješolcu, ki kot berem živi v dokaj normalnem okolju z vredu staršema, nima nekih resnih konkretnih problemov, potem se pa samo lahko še vprašam, kam gre ta svet.
Začni se ozirat okoli sebe in cenit malenkosti ker poba, ti se ne zavedaš kaj imaš.

e točno tko, nej gre u fabriko delat pa bo vidu kaj pomen bit brez volje

kr1ženska je 2. dec 2012 ob 00:06 izjavil:

Če pa govorimo o resni depresiji pri srednješolcu, ki kot berem živi v dokaj normalnem okolju z vredu staršema, nima nekih resnih konkretnih problemov, potem se pa samo lahko še vprašam, kam gre ta svet.
Začni se ozirat okoli sebe in cenit malenkosti ker poba, ti se ne zavedaš kaj imaš.

Normalno okolje ali starši gor/dol, vzrok za depresijo je pogosto napačna (popačena) lastna interpretacija dogodkov in dogajanja okoli sebe.

Če si lahko privoščiš, ti predlagam obisk psihoterapevta.

Zdravstveno zavarovanje pokriva tudi pomoč (dobrih) psihoterapevtov:>... so pa verjetno čakalne vrste krajše, če greš samoplačniško.

da si pri tej starosti depresiven je pa kriza. to so najboljša leta življenja in če zdaj ne boš ugotovil kaj te veseli v življenju boš zamudil to priložnost. jaz sem sovražil šolo, imel sem dvojke, nobenih kolegov ali punc pa so bila to vseeno zelo srečna leta mojega življenja.
depresija me mogoče malce grabi šele sedajle, pa še to po moji lastni krivdi, ker preveč lenarim. no, mogoče sem jaz le malo bolj trden karakter, ljudje smo si različni.

ključ za srečo je upanje oziroma optimizem. da imaš občutek, da prihaja nekaj velikega v življenju, da se lahko nečesa veseliš. jaz sem imel stalno v svoji mladosti ta občutek, do nekako 25. leta. zdaj ko se staram me malo zapušča ampak pri 30ih je itak čas za akcijo, ne za sanjarjenje. okoli 20ih moraš sanjati (proizvajati ideje, ugotavljati smisel življenja, filozofirati), okoli 30ega pa moraš te sanje uresničiti (živiš po spominih, spomini na ideje iz 20ih te motivirajo, novih idej pa ni veliko). od 40ga naprej pa je čas za uživanje rezultatzov, ki si jih proizvedel v 30ih, in mogoče še kaj postoriti. tako si jaz predstavljam življenje.

kuall je 2. dec 2012 ob 03:52 izjavil:

ključ za srečo je upanje oziroma optimizem. da imaš občutek, da prihaja nekaj velikega v življenju, da se lahko nečesa veseliš. jaz sem imel stalno v svoji mladosti ta občutek, do nekako 25. leta. zdaj ko se staram me malo zapušča ampak pri 30ih je itak čas za akcijo, ne za sanjarjenje. okoli 20ih moraš sanjati (proizvajati ideje, ugotavljati smisel življenja, filozofirati), okoli 30ega pa moraš te sanje uresničiti (živiš po spominih, spomini na ideje iz 20ih te motivirajo, novih idej pa ni veliko). od 40ga naprej pa je čas za uživanje rezultatzov, ki si jih proizvedel v 30ih, in mogoče še kaj postoriti. tako si jaz predstavljam življenje.

I can relate. Tipičen način razmišljanja ljudi, zato tudi toliko tipičnih psiholoških težav.
Postavljanje takšnih časovnih "pogojev" je v bistvu recept za slabo počutje, ker prej ali slej se ene sanje podrejo in izkažejo za nerealne.
Prav zato imajo ljudje krizo; starejši ko so, hujšo ponavadi, ker se več balasta nabere. Ker pač niso dosegli pogosto nerealnih ubermensch ciljev v skladu s svojimi "sanjami" in iz tam izvirajočimi pogoji, ki so si jih postavili nekoč (ko so bili manj zreli). Ali pa so po garanju dosegli svojo sanjsko kariero npr. za katero so je potem izkazalo, da ni tako sanjska.

Načrtovanje življenja je že fajn, samo prej ali slej se kje zalomi. Kaj pa potlej?! Tepsti se celo življenje po glavi?
Danes je bistveno da si agilen, prilagodljiv in seveda - znati se imet dobro vsak dan, no matter what.
sicer je itak vse samo repetitivno delovanje biološkega aparata z omejenim rokom trajanja:>

Ripmork, če si nekdo, ki je zlahka zadovoljen s povprečnim življenjem, potem moja filozofija ni zate. vsak mora stremeti k temu, da čimveč naredi iz sebe. v bistvu moraš delati tisto, kar misliš, da bi moral delati, ne glede kaj, in boš zadovoljen s seboj. za to pa je potreba neka globlja notranja samozavest, ne tista plehka zunanja.

kuall je 2. dec 2012 ob 12:19 izjavil:

Ripmork, če si nekdo, ki je zlahka zadovoljen s povprečnim življenjem, potem moja filozofija ni zate. vsak mora stremeti k temu, da čimveč naredi iz sebe. v bistvu moraš delati tisto, kar misliš, da bi moral delati, ne glede kaj, in boš zadovoljen s seboj. za to pa je potreba neka globlja notranja samozavest, ne tista plehka zunanja.

Sem zadovoljen pa v ničemer ne izstopam, samo to ne pomeni, da se bom tu ustavil.
Se strinjam s tabo sicer glede ostalega.
Govorim o tem, da zanašanje zgolj in le na ideološko kreirane velike plane lahko človeka morda pripelje tja, kamor ni želel, ali pa se nekje zalomi, ter je včasih treba začeti znova. Četudi pri petdesetih. To pomeni imet globljo notranjo samozavest.

Mislim, da nisi edini s tem problemom. Najbolje bo, da si najdeš kakšen šport, jaz ga imam in imam za celo življenje dovolj dela Prijatelji ti znajo po nekaj mesecih, letih pošteno obrnit hrbet, ljudje znajo bit hitro prave sitnobe. Punco si pa le poišči

Šport...nikjer nisi omenil športa. Izberi si takega, ki ti bo ušeč, in boš ob njem užival. Ko sem biu poškodovan ter nisem moral normalno trenirati sem biu tudi jaz čist uničen, brez volje. Nasrečo je bilo po 14 dneh dobro. Sedaj je vse u redu =D

Drugs are bad m'kay ?

jaz sem si ponavadi kakšnos stvar kupil, oz se motiviral tako, da sem si zastavil cilj, kar je bila ponavadi materialna stvar (moped, motor, računalnik, avto, telefon, ozvočenje, itn.) da sem potem počasi se prisilil da sem začel stvari peljati v smeri cilja, nekako sem se pač zvlekel ven. v najstništvu smo neki časa s kolegi mal popival, ampk sm potem vidu da to mi ni cilj, niti mi nič ne pomaga... potem pa sem se naenkrat ujel s svojo sošolko, s katero (takrat) sicer nisva imela nič skupnega... no glej ga zlomka, še vedno sva skupaj, in zaenkrat dobro furava skupaj, in sam s sabo imam manj težav. :) si pa še vedno privoščim kakšen materialen priboljšek :P

uglavnem problem je bil v ciljih, zdi se mi, da sem na življenje gledal s premajhne razdalje, torej premalo v naprej, kar pa sem pogledal naprej sem se sam sebi zdel nemočen da kaj spremenim. potem pa sem ugotovil da sem sam gospodar svojega življenja, in da lahko dejansko naredim kar hočem, seveda v mejah normale, komot pa si postavim cilj da v 15 letih postavim (ali postaviva, skupaj z mojo) svojo hišo, čeprav se mi zdajle niti sanja ne kako bi se stvari lotil, še manj pa sfinanciral, vem pa, da se DA!

skratka postavi cilj in mu sledi, na tej poti do cilja pa se itak življenje šele začne komplicirat (v pozitivnem smislu...)

TechBoy je 1. dec 2012 ob 22:39 izjavil:

Hja, nevem kje bi začel. Sem 18 letnik in sem naveličan vsega skupaj. Nevem, če v življenju nimam sreče ali kaj je krivo. Sicer so še kake drobne stvari, ki me razveselijo, ampak včasih je bilo drugače. Vse skupaj se je začelo nekje na začetku maja. Postal sem ravnodušen, brez volje. Neako sem še 'pregural' lanski letnik. Konec junija sem je zgodila neka trajna poškodba, ki je sicer drugi ne opazijo, jaz jo (ne bi o tem). To me je za 3 mesce vrglo iz tira. Vsak dan sem najmanj 5 ur premišleval o tem kako sem si otežil, poslabšal kvaliteto življenja. No, naslednja stvar. Do nedavnega sem šolo delal brez problema, petke, štirke, z malo učenja. Sedaj je stavr čisto drugačna. Nevem zakaj, ampak nimam nič volje do učenja, vse mi je muka, v zadnjem tednu sem dobil dvojk in trojk za oba prejšna letnika. To jezi mene, kot tudi očeta in mater. No tudi pravih prijateljev nimam, kaj šele punce (od kar sem imel zadnjo sem bil že 3x neuspešen). Imam sicer kakih 5 kolegov ampak nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Imam sicer starše, ki jim ni vseeno zame, ampak jih nočem obremenjevat še z mano. No, če se vrnem prijataljem, pravzaprav tistim petim kolegom. Nimam nikogar s katerim bi lahko šel ven oz. povabijo me že kdaj in kdaj, da se pridružim, ampak mi ni do tega, ker pa se ne počutim najbolje v njihovi družbi grem nerad z njimi. Včasih me kar nek obup objame in me sili na jok. Tudi spim zadnje čase bolj slabo. Imam čudne, grozne sanje, prepotim se kot konj, zjutraj pa se zbudim kot, da bi me nekdo z palico premikastil. No, če ima kdorkoli kako rešitev ali idejo, ki bi mi pomagala bi mu bil zelo hvaležen. Pa tudi počutim se malo bolje, ko sem to napisal.

Se opravičujem za slovnične napake.

LP

Lepo si tole napisal, sicer se mi ne da brat vseh postov, ampak mogoče si pa za k psihiatru, da ti da antidepresiv.

Ja, vem kako je to se prvic tja spravit. Ampak sploh ni grozno, ful folka ma psihicne probleme, tudi mladi. Priporocim ti lahko Nike Novak Vaca, je ful fajn, dela z mladino, na polikliniki v Lj. Čakalna doba je pa okoli 45 dni.

bluefish je 1. dec 2012 ob 23:02 izjavil:

sthep je 1. dec 2012 ob 22:57 izjavil:

Se morda najdeš v tem videu?

klik

Zraven pa še tole: http://jerrybrito.tumblr.com/post/61143...

Lol sploh nisem vedel za ta izraz, pa jaz sem introvert, prepoznal sem se v vseh tockah, hmm...interesting