Slovenska levica

Karaya 52 je 9. jan 2011 ob 19:35 izjavil:

Slovenska vojska živo rdeče baretke ne pozna.

Double_J je 9. jan 2011 ob 20:05 izjavil:

Karaya a so čisto podivjali s temi opravami? To pa je res očitno še zadnja manifestacija preden se poslovijo...

nevone je 9. jan 2011 ob 17:41 izjavil:

sodišča morajo biti taka, da ustrezajo desničarjem


če delajo v skladu z zakoni, jih je potrebno ukiniti

Ne, ne. Ampak ljudje opazimo razlike, lahko tudi neupravičeno, a jih opazimo. In potem steče polemika.

Eni bi pa radi prikazali sodstvo kot nezmotljivo in ne zmožno pristranskosti.

Pravica do dvoma in kritika ni nekaj, kar bi morali na vsakem koraku zatirati, pa naj gre za leve ali desne.

Seveda ljudstvu bolj paše hvala, kot graja, ampak kot ljudje smo nagnjeni k slabostim, in ni potrebno, da te slabosti pometamo pod preprogo.

o+ nevone

ampak bluziti, kako sodišča delujejo v interesu kučana, je pa precej bolano no

Karaya 52 je 9. jan 2011 ob 20:35 izjavil:

PaX_MaN; temno rdeče baretke so res stare, na proslavi nosijo živo rdeče.

Al pa nehajte trolat, zeh.

Doslej ste nabrali enega, Ribičiča. Premalo, da bi kaj izpeljali iz tega.

Gimanzijcu dopovedati, kdo sproža postopke. In da je desnica ta organ imela pod samo 2/3 časa od osamosvojitve.

Latvijski partizan Vasilij Kononov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne. Tako je pod udarnim naslovom Zgodovina je ena v reviji Mladina št. 5/2009 zagotavljal Peter Petrovčič, ko je poročal o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vasilij Kononov proti Latviji. S to sodbo je evropsko sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Latvije, s katero je bil kot vojni zločinec obsojen Vasilij Kononov, poveljnik enote Rdečih partizanov, ki je leta 1944 v neki vasi v Latviji umorila šest moških, ki so od Nemcev dobili orožje za obrambo, eden je bil tudi član Latvijske narodne straže, in tri ženske, od katerih je bila ena v zadnjem obdobju nosečnosti in so jo živo vrgli v ogenj, češ da jih je partizansko sodišče obsodilo na smrt, ker so bili izdajalci in okupatorjevi sodelavci, skratka nacisti. Evropsko sodišče je v senatu, ki mu je predsedoval slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, s štirimi glasovi proti trem razsodilo, da so bile usmrtitve izvršene na vojnem območju, pri čemer naj bi bilo bistveno, da je šest od devetih usmrčenih vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave in so tako pritožnik in njegovi soborci imeli upravičen razlog, da štejejo te vaščane za kolaboracioniste nemške vojske, kot naj bi zapisal Peter Pavlin v reviji Pravna praksa. V Sloveniji take razlage lahko slišimo in beremo večkrat na dan.

P. Petrovčič se je navduševal: Gre za precedenčno odločbo, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnih in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica. P. Pavlin je menil, da sodba končuje razprave glede medvojnih kolaboracij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, marveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe.

Zgodovinar dr. Božo Repe se je te sodbe strokovno veselil: Pomembna je zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine, niti relativizacije enovite protifašistične koalicije niti relativizacije kolaboracije, poleg tega pa jasno nasprotuje teoriji o dvojni okupaciji (fašistični in komunistični), ki se pojavlja tudi pri nas ... Dr. Jože Pirjevec pa se je zasanjal: Zdi se mi, da je mednarodno sodišče z oprostitvijo Kononova poudarilo pomemben princip, da namreč sodobna ureditev Evrope, njena zgodovina in pravo temeljijo na obsodbi nacifašizma kot absolutnega zla. Enačiti tiste, ki so se borili proti nacifašizmu s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali, ni dopustno. Pa tudi, če so bili žrtve nasilja. Profesor dr. Ljubo Bavcon pa je ponovno izpovedal svojo vero, da je predpise, ki veljajo za sojenje okupatorjem in sodelavcem, nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem. Okupator ali sodelavec je torej absolutni zločinec, komunist je absolutni pravičnik!

Tudi drugi slovenski časopisi so poročali o Zupančičevi nadvse modri protifašistični sodbi, ki je prepovedala revizijo zgodovine: Zgodovina je že napisana, zgodovina je ena in ena bo ostala! Veselje in navdušenje v rdeči Sloveniji, konec strahu med ostarelimi borci in slovenskimi kononovi! Nikoli ne bo revizije naše zgodovine, so si oddahnili zgagasti novinarji in upehani zgodovinarji. Partizanska NOB je na evropski ravni pravno in moralno zavarovana. Joj, kako je lepo biti nedotakljiv!

Čez dve leti pa se je v Strassburgu zabliskalo in hudo zagrmelo, da se je stresla in zbudila v leve zmote in utopije zasanjana Evropa. Resnici je bilo dovolj komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja in po sedemdesetih letih je planila na dan. Veliki dom Evropskega sodišča za človekove pravice je 17. maja 2010 v zadevi Kononov po pritožbi Latvije razglasil novo sodbo. S štirinajstimi glasovi proti trem je kot najvišja evropska sodna stopnja razveljavil Zupančičevo sodbo in ponovno ter dokončno uveljavil obsodbo Kononova kot vojnega zločinca. Vsi iz boljševiških zločinov, laži in prevar in iz liberalnega intelektualističnega sprenevedanja skrbno sestavljeni miti o junaškem partizanskem boju med drugo svetovno vojno so se v temeljiti in jasni, šestdeset strani dolgi sodbi zrušili v prah. Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

Slovenci groma iz Strassburga še niso slišali, saj so se zgagarji, repeti in pirjevci z vsemi partizani zavili v smrtni molk in o zadnji, najvišji evropski sodbi ne pišejo in ne poročajo. Že dva meseca bridko jokajo ob mrtvi Zupančičevi sodbi in je kar ne morejo pokopati, saj bodo z njo morali pokopati tudi sami sebe! Slovenskim kononovim je vsa Evropa odločno in jasno povedala, da so zločinci.

Ljubljana, 10. 8. 2010

Nevone, ne delaj se neumno. Sprožit pregon zoper Ribičiča 15 let po demokratizaciji je ... vsaj bizarno. To se naredi takoj. Pa zoper Mačka tudi, recimo.

Baladeque, neboš odgovoril na zadnji post, ker se ti vsa teorija sesuje kajne?

Balandeque je 10. jan 2011 ob 14:54 izjavil:

Imeli smo velik problem z uredništvom, ker naši disidenti kaj več, kot da so izgubili službo, sploh niso doživljali.
Oni tipi v Varšavi so me resno preverjali, ker niso mogli verjeti, da nimamo več mučencev.

Prisilno delo v kazenskih taboriščih, ki so jih v začetku leta 1946 preimenovali v Zavode za prisilno delo, je komunistična oblast leta 1949 še razširila. In v delovna taborišča, tudi s pomočjo ovaduških zaznamkov tajnih sodelavcev Udbe, naslednice Ozne, zaradi zavračanja sodelovanja s tajno policijo, poslala na tisoče državljanov. Leta ' 48 je bil sprejet prvi del kazenskega zakonika, kajti prej so veljali izključno posamični zakoni, kot so zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo in podobno. Ta zakon je uvedel takrat tudi novo kategorijo kazni in sicer poboljševalno delo. Kazen poboljševalnega dela je nadomestila dotedanjo kazen prisilnega dela brez odvzema prostosti. Že tako so sodišča leta ' 48 začela, predvsem okrožna sodišča, deloma tudi okrajna, začela obsojati ljudi tudi na tako imenovano poboljševalno delo, kar že samo ime pove, da gre tu za čisto ideološko ozadje te kazni. Torej, ta kazen naj bi ljudi poboljšala, torej protisocialistične elemente.

disident -ęnta in -énta m (e é, ??)
knjiž. kdor se odcepi od svoje skupine,
organizacije: disidenti so začeli izdajati
svoj časopis; politični disident; disident
stranke / pojav meščanskega disidenta

Disident je pojam koji potječe iz latinskog disidenti ("ne slaganje", "odvojeni", "proturječiti") označava čovjeka koji se "ne slaže sa postojećim uvjetima" ili "koji razmišlja drugačije".

A dissident, broadly defined, is a person who actively challenges an established doctrine, policy, or institution. When dissidents unite for a common cause they often effect a dissident movement.

The noun was first used in the political sense in 1940, with the rise of such totalitarian systems as the Soviet Union.

Der Begriff Dissident (von lat. dissidere ,,nicht übereinstimmen, getrennt sein, widersprechen"), auch Systemkritiker, bezeichnet einen Andersdenkenden.

Un dissidente, in senso lato, ? una persona che si oppone attivamente a un'opinione, una politica, o una struttura gi? stabilita e/o diffusa. Secondo lo storico russo Roy Medvedev, il dissidente non ? semplicemente colui che la pensa diversamente, bens? colui che esprime esplicitamente il suo dissenso e lo manifesta in qualche modo ai suoi concittadini e allo Stato.

Un dissident est une personne qui se sépare d'une communauté ou du parti dont il était membre. Il ne reconnaît plus la légitimité de l'autorité (notamment politique) ? laquelle il devait se soumettre jusqu'alors.

Le terme de << dissident >> est ainsi utilisé pour qualifier une personne qui conteste de façon plus ou moins radicale le syst?me politique du pays dont elle est résidente.

Razlage za disidenta pa zajamejo kar širši del ljudi, ki so niso bili v skladju s tedanjim režimom. Nikjer pa ne piše, da moraš ravno ti vedeti za njega