Kali - filipinska borilna veščina

A je še kaka borilna veščina (razen omenjenega sumoja in boksa) kjer se ne uporabljajo noge, temveč zgolj roke?
Ne mislim na footwork, ampak metanje po podu, skakanje po luftu,...(sarkazem je nameren).

Saladin povsod rabiš neko mero telesne pripravljenosti, ker drugač si enostavno prepočasen da bi kej naredu. Telovadba sploh ni tak bav bav kot si miliš, sam taprav šport si moraš izbrat :).

ps.
Kaj menite o tečajih samoobrambe, so zakej al je škoda denarja ?

saladin pr aikidu stojijo tut na tleh. ne marajo ptičurin. je pa treba delat znogam tko kt pr boksu(na mer ne morš stat če vate vol prleti). mogoče bi probu pa bikoborbo ?

A ko greš trenirati bilokatero veščino je nujno da se udeležuješ tudi tekmovanj, torej da tekmuješ ?

na mer ne morš stat če vate vol prleti

Saj učenci borilnih beščin ponavadi niso voli ampak hiperaktivne kobilice ;) (brez zamere).

AMpak ja - bolj ko gledam, bi res neka kombinacija boksa in aikida zalegla (prvo gentlemenska poravnava, če ne gre drugače pa ga sčasoma primeš in mu zategneš sklepe).

Kje zdaj najti ta aikido/boks? (lol)

Nodrim - dejansko si me uspel zainteresirati .

Wing Chun ima res prvine, ki me zanimajo (enostavnost, direktnost, praktičnost, efektivnost, brez nožnih udarcev in valjanja po podu)...

Kudos !

Jaz mam za Saladin-a pravo tehniko :
Ce pravis da si velik, je vse kar moras narediti je nositi prave cote ..pomisli: oprijeta majca z odrezanimi rokavi, tatoo na ramenu, uhan v levem usesu in obrita glava

Drugace pa ce si izbral Wing Tsung je pa lepa poteza saj tudi sam treniram to vescino a ze nekaj casa ne zal ne na treningih kajti v kranju mi ne "disi" novi mojster, ker je prejsni klub prenehal.

Lp.

Tega pa zal ne bi vedu.

Lp.

Dandanes je res že toliko kvalitetnih šol za borilne veščine da se človek kar s težkim srcem odloči kaj trenirat... :)

Ne vem, zakaj bi ga zanimalo - tema je stara več kot eno leto.

Lep pozdrav. Sem nov na tem forumu ter sem opazil da je nekaj poznavalcev borilnih veščin. Zato bi rad vprašal ali mogoče kdo ve za kak klub v Ljubljani ali v Sloveniji ki poučuje win chun v originalni verziji. Ali pa mogoče če ima kdo kakšne izkušnje z tako borilno veščino ter ve kje v svetu se da obiskat kak originalen klub!!!Ki ima kakega preverjenega mojstra...
Rabil bi pa tudi pomse, forme če ima mogoče kdo za taekwondo itf, in wtf bi bil zelo hvaležen.

Hvala

Če te zanima realistična samoobramba potem si oglej tole (in pridi na trening ; pravi treningi so v KP (jih vodi Igor), tisto v LJ je bolj tako tako)
http://www.samoobramba.net/

Vse borilne veščine, pri katerih se uporabljajo naučene tehnike in ne principi so bolj kot ne neuporabne, če dejansko pride do neugodne situacije,
naučena tehnika pomeni pomisliti, pomisliti pomeni ping, ping pomeni da si jih že "dobil", da niti ne omenjam da se vseh situacij ne da predvideti, torej v tem primeru, če se zanašaš samo na naučene tehnike boš zmrznil ker ne boš vedel kako reagirati na situacije, na katero se nisi nikoli pripravljal/treniral.

Za hec poskusi kdaj odganjati čebelo/oso , ki ti nenadoma prileti okoli glave -> dvignil boš roki nad glavo in malo pokrčil noge (ter začel mahati z rokami okoli glave (odprta dlan) če bo osa še kar brenčala okoli tebe), kar je naraven refleks -> torej je to najhitrejši odziv in deluje brez razmišljanja.
Na podobnih principih kot pri Ki Chuan Do/Attackproof sloni tudi ruska Systema.

Poskusi kdaj, ko ti bo nepričakovano čebela/osa priletela mimo glave od zadaj, boš videl kaj je avtomatika.
Naraven refleks bo tudi po 20 letih treninga še vedno hitrejši od prisilno naučenega.To je isto kot če nevede primeš ročaj razbeljene posode, izpustil jo boš asap brez brez razmišljanja.

Mene pa nekaj zanima.

A se da, realno gledano, naučiti kakšno to borilno veščino iz knjige ozi. na internetu?
Ne me razumet kot nekega n00ba, nisem to probal, samo zanima me.

Kakšen profesionalec bi to vedel

Drekcpekc je 1. avg 2010 ob 16:21 izjavil:

Mene pa nekaj zanima.

A se da, realno gledano, naučiti kakšno to borilno veščino iz knjige ozi. na internetu?
Ne me razumet kot nekega n00ba, nisem to probal, samo zanima me.

Kakšen profesionalec bi to vedel

Seveda se da! Do katere meje oz. kaksen je razvoj sam, je pa seveda drugo vprasanje; ampak se da.

Cca. 15-20 let nazaj, me je kot mulca izredno interesiral Tai Chi Chuan in se bolj Pa Qua. Predvsem slednjega se na nasem prostoru ni dalo uciti. Se Tai chija se ni ucilo v Sloveniji (vsaj ne v moji okolici). Takrat tega tudi ni bilo veliko na internetu; pa tudi sama dostopnost interneta je bila vprasljiva v sredini 90-ih. Tako mi ni ostalo nic drugega, kot prebirati literaturo, ki je bila tudi pomankljiva. Knjige vecinoma v tujih jezikih, najvec v anglescini in srbo-hrvascini, revije kjer se je dalo narociti opremo (vrece, surikene, katane) pa so bile izkljucno zgolj iz tujine. Imel sem recimo super knjigo o Tai chiju z razlago in skicami kratke in komplet dolge vaje...

Drugace pa je moje mnenje glede ucenja borilnih vescin (za "amaterje") za samoobrambo ala streetfight dalec najuspesnejsi boks. Predvsem imam tukaj v mislih krivulja moznosti uspeha glede na casovno enoto. Npr. tako posplosevanje, seveda vsaka vaja in trening lahko pomaga v borbi. Ampak v krajsem casu (recimo treniranju leto ali dve) ti nobena borilna vescina najbrz ne bo dosti pripomogla k uspesnemu razpletu v nakljucnem fajtu na ulici proti enemu ali vec nasprotniku. Medtem ko ucenje boksa v istem "kratkem" casu lahko resnicno obrne razplet v boju (najveckrat v kombinaciji s "free" fightom). Drugo je seveda ucenje borilnih vescin leta in leta, kjer je oseba zmozna to znanje dejansko uporabiti v praksi.

edit
Za lazjo predstavo vrsta Pa Qua... npr. verjamem, da bi v "parih" letih z izredno motivacijo, vadbo, kontrolo..itd lahko prisel do cesa podobnega kot ...

Povsem nekaj drugega pa je ucenje brez ucitelja, zgolj iz literature... ena res lepa vadba MA mojstra (super "dedka")

tole je dobra motivacija za začetek

> "Z veliko samodiscipline lahko tudi iz knjig ali videoposnetkov."

Dajmo ne zavajat mladine, a prav? Glej, "taprvi" mojster borilnih veščin je bil sploh samouk, kako se je pa on učil, če ne kar sam in z domišljijo.

V praksi to zgleda tako, da se iz knjig in videoposnetkov neke borilne veščine zmore naučit zanemarljiv promil ljudi na svetu. In zakaj bi to pravzaprav sploh želel? Vzame ti 10x več časa kot obiskovanje organizirane vadbe, kjer kvalificiran trener spremlja tvoj napredek, ti svetuje in te med samo vadbo popravlja.

In, ne se hecat. There's no such thing as "osnovni udarci". Udarec, ki se ga učiš prvo uro treninga karateja (oi tsuki) je ročni udarec, ki ga boš izvajal še tudi ko boš imel 10. dan. Študije udarcev oi tsuki in gyaku tsuki so dolge tudi več deset strani - pa gre za "navaden" direktni ročni udarec "na gobec". Fora je, da pri udarcu sodeluje celo telo. Udarec se začne s pravilnim prestopom naprej (boki vodijo), dobrim stikom s podlago (noge) in pravilnim stavom, nadaljuje pa se s pravilno rotacijo bokov, potjo roke po najkrajši poti do cilja, sodelovanjem nasprotne roke, ter zaključno rotacijo pesti in napenjanja sklopa mišic (t.i. kime). Tega se lahko naučiš samo z deset-tisoči ponovitev udarcev in s sprotnimi korekcijami. Zadeva je temeljito preštudirana, pa tu ne govorim samo o "ki-ju", oz. "notranji energiji", ki jo poznajo vzhodnjaške filozofije. Če se osredotočim samo na karate, ki ga dobro poznam, je le-ta doživel v 20. stoletju precejšnjo nadgradnjo ravno z razširitvijo in sistematičnim preučevanjem na zahodu. Mnoge športne fakultete so preučevale biomehaniko udarcev velikih mojstrov in raziskave potrjujejo, da gre - skladno s stilom borilne veščine - za fizikalno dovršene udarce. Tega se pa ne da naučit z branjem in ogledovanjem videov, ampak z resnim treningom in konstantnim sparingom.

V glavnem, karateja se iz knjige lahko naučiš približno toliko, kot tenisa. Sej je čist preprosto, ane - žogco je treba spravit čez mrežo in v polje. Ampak vsak, ki je tenis kdaj igral s kakšnim pol sposobnim igralcem ve, da je hudič v detajlih. Ljudje znajo žogico spravit na manj kot pol metra natančno tja, kamor si želijo (servis, podaja v kot), znajo jo "pofelšat" tako, da jo skrajšajo ali da se ti odbije naprej... Tle ne gre samo za mahanje z roko, da žogica pade na drugo stran mreže, ampak za tehnično dovršene udarce - dober igralec je pa plod sto tisočev ponovitev udarca in tisočev sparingov. Popolnoma enako je v tem pogledu pri borilnih veščinah.

S tem, da če npr. karate treniraš pol leta, te v realni situaciji tisto malo znanja kvečjemu ovira, ne pa koristi.

Zaprti prostori, kje to ne pomaga ?
Samo vedi da boš potem veliko pretekel v življenju.


Borba človek-človek je vsakič drugačen kaos, torej ti nobena tehniko ne koristi.
Če ne razumeš principa, ki sem ga navedel z odganjanjem nepričakovanih insektov (od zadaj) ne morem pomagati.Preberi ga še 1x.

V tebi živi pračlovek, problem je edino v tem da ga ne znaš "ven potegniti" (če bi bilo potrebno), oz si ujet v norme sodobne družbe, kjer se spodobi biti olikan. "Bad boyi" to vedo in s pridom izkoriščajo (ker jih bk za družbene norme).

Si že slišal za primere ko drobcena mlada mamica dvigne avto (ki ga v normalnih okoliščinah niti pod razno nebi dvignila) , pod katerim je ujet njen sinček ? To dela pračlovek.


Tako za info, karate mojstri so ponavadi po 30 let in več gulili eno in isto kato, da so jo popolnoma razumeli (pol leta treniranja karateja je kaplja v morje).

Okapi> "Penn & Teller pravita: Martial arts are Bullshit!"

Za večino ljudi to drži in v splošnem se strinjam s to oceno. Večina ljudi misli, da bo eno leto hodila na trening karateja, boksa, taekwondoja, [vstavi poljubno borilno veščino] in bodo postali novi Bruce Lee-ji. Večina ljudi je prepričanih, da postaneš nevaren že kar po nekaj treningih. To seveda ne bi moglo biti dlje od resnice. Ne morem dovolj poudariti, da na samem začetku polznanje borilne veščine med realno borbo kvečjemu ovira! In ko rečem na začetku, to lahko pomeni tudi obdobje več let. Kar nekaj primerov je ponarodelih: skoraj vsak pozna kakšno zgodbico, ko je kak kmečki fant, vajen premetavanja gnoja in sekanja drv, z enim udarcem na tla položil nekoga, ki karate trenira "že" 5 let. Tudi samo poznavanje tehnik neke borilne veščine, če ni podprto z obilico sparinga (kumite), nekaj deset razbitimi arkadami, prebitimi ustnicami in nešteto črnicami med treningom, te v realni situaciji ovira. Tam ne moreš izvajati na pamet naučenih elementov iz kate, ali pa neštetokrat ponovljene kombinacije, npr. mae-geri, mawashi-geri, gyaku-tsuki, če nasprotnik ni postavljen "pravilno". Med realno situacijo se je treba znajti, improvizirati. To pa lahko počneš samo, če so tvoje misli povsem prazne, ne pa da razmišljaš, katero zapleteno tehniko boš potegnil iz arzenala.

Kar nas pripelje tudi do druge pomembne zadeve: bistvena predispozicija dobrega fighterja ni dobra tehnika, ampak srce. Če nimaš srca, da bi nekomu zabil zobe do riti, mu razčesnil arkado ali pa odbil glavo s krožno brco, potem ti niti 20 let treninga borilne veščine ne pomaga. Nasprotno pa lahko nekdo, ki je po duši pretepač, tudi brez enega samega treninga nekomu do nerazpoznavnosti stolče ksiht. Pomanjkanje empatije, odsotnost strahu, odsotnost razmišljanja o posledicah... Če tega nimaš v sebi, ti borilna veščina ne pomaga prav dosti. Seveda se skozi USTREZEN trening lahko tega priučiš, ampak večina borilnih veščin se v današnjem času ne poučuje v takšne ekstreme. Poudarek je na športnih elementih in samoobrambi, kar že po defoltu izključuje agresijo.


jeje> "Zaprti prostori, kje to ne pomaga ?"

Najbolj učinkovite borilne veščine, če že vse zbanaliziramo do tega nivoja, so vsekakor "grappling" borilne veščine. 90% fightov se, v nasprotju z idejo, ki jo prodaja televizija, konča v 30 sekundah. Ali zato, ker eden drugega knockuoutira z enim ali dvema udarcema, ali pa zato, ker se fight nadaljuje v klinču in eden drugega zvrne pod sebe in ga pretepe, ko je na tleh, ga obrca do nezavesti... Filmskih pretepov, ki trajajo 2-5 minut, je bore malo. Veliko je grabljenja, davljenja, porivanja... Za karate in brce z nogo ni prostora, ko te nekdo drži ob steni, ali pa te z eno roko sključenega drži za vrat, z drugo pa tolče v ksiht. V takih situacijah jo najboljše odnesejo tisti, ki obvladajo judo, ju-jitsu in podobne stile - torej tisti, ki obvladajo vzvode in ključe. V barskem pretepu med mizami in stoli karateist enostavno nima prostora mahat z nogam in držati nasprotnika na 1-1,5 metra od sebe.


jeje> "Borba človek-človek je vsakič drugačen kaos, torej ti nobena tehniko ne koristi."

Očitno ne razumeš. Ne gre za naučene tehnike, gre za naučene reakcije. Če vidiš, da nasprotnikova roka leti proti tvoji glavi, lahko to uspešno blokiraš in vrneš kontro. Gre za avtomatizem, ne za študiranje nekega "cheat-sheeta". Če že govorimo o tehniki, gre za naučene mikro-elemente: kako nasprotniku učinkovito spodneseš ravnotežje in ga učinkovito podereš na tla. Izvedba učinkovitega udarca, ki naredi čimveč škode. Ne gre pa tukaj za povezovanje nekih na pamet naučenih tehnik.


jeje> "V tebi živi pračlovek, problem je edino v tem da ga ne znaš "ven potegniti" (če bi bilo potrebno), oz si ujet v norme sodobne družbe, kjer se spodobi biti olikan. "Bad boyi" to vedo in s pridom izkoriščajo (ker jih bk za družbene norme)."

Vsakemu se lahko utrga. Tistemu, ki je fighter po srcu, se običajno utrga prej in iz jasnega. IOW, prvi useka. Če ti nisi tak človek in boš prejel 2-3 udarce, preden se ti bo utrgalo, boš že na tleh. Potem ti nič ne pomaga, ker če te bo začel idiot brcat v glavo, si lahko še tak bik, pa si v hudo hudo podrejenem položaju. Iz tega se rešijo samo Van Damme, Seagal in seveda Chuck Norris.


jeje> "Tako za info, karate mojstri so ponavadi po 30 let in več gulili eno in isto kato, da so jo popolnoma razumeli (pol leta treniranja karateja je kaplja v morje). "

To nima veze z ničemer. Kata je forma, ki ima malo veze z realnostjo. Je učinkovit pripomoček za razvijanje propiorecepcije, koordinacije, koncentracije in same ideje "znajti se v borbi" - ampak če tega ne nadgradiš z jiyu kumite (če govorim za karate), ti ne pomaga prav nič. Pa še to samo, če se jo vadi pravilno. Lahko pa kato 30 let treniraš povsem pravilno, pa zato v realni situaciji ne boš nikogar pretepel, ampak boš samo neslavno padel po tleh, tvoji zobje pa posebej na drugi strani sobe.


Vajenc> "Pri boksu in kickboksu so osnovni udarci(3X ročni pri boksu + 3X nožni pri kickboksu) dovolj preprosti, da se jih naučiš na parih treningih ali pa iz knjig in posnetkov."

Jao... Če je človek tak ekspert, potem spada v tisto skupno ljudi, ki jim "srce" pač da, da človeku brez nadaljnega sfaširajo obraz. Tak človek ne rabi nobenega treninga borilnih veščin, pa je nevaren na ulici. Lahko pa iz parih treningov odnese še nekaj repertoarja, s katerim je še bolj nevaren, se strinjam.

Če pa govorimo o normalnem človeku, ki ni mejni sociopat in mu je težko nekoga udarit v ksiht, vedoč da mu lahko polomi nos in se zaveda, da si lahko naprti kakšno odškodninsko tožbo, če ne celo kazenski pregon, mu pa 5 treningov boksa ali kickboksa ne pomeni nič. Takega človeka je treba iz normalne osebe vsaj deloma predelati v borilni stroj. Za to je pa potreben čas in mnogo sparinga.

EDIT: formatting

Imogodei, napisal sem, da po parih treningih lahko dojameš kako bi se moralo udariti. Da znaš dobro udariti s tako tehniko, pa potrebuješ veliko treninga. Podobno kot otroku pokažeš kako se rit briše, nato pa mora sam trenirati, da obvlada natančen ubris in učinkovito zgibanje papirja.

In vsakemu normalnemu človeku bo zadosten trening borilnih veščin pomagal v kritični situaciji. Že če boksaš samo vrečo vsak dan, se ti razvije nek avtomatizem, ki ti tudi v adrenalinskem krču pomaga nekoga v brado zadet. Ni pa nujno, da to tega sploh pride. Nekdo je lahko tako samozavesten, da si tudi kak razbijač premisli v svoji nameri še preden postane konflikt fizične narave ;)

Tako kot v veliko drugih situacijah, je tudi tukaj veliko odvisno od spleta okoliščin. Najboljšega pretepača ni, ker tukaj velja stara vraža, da se vedno najde močnejši oz. njemu neugoden nasprotnik. Vsak trening, naj bo to doma ali v vodeni skupini, ti pomaga tako pri samozavesti kot možnostih branjenja.

ma, dajte se raje vprašat, zakaj se hočete učit kterokoli borilno veščino? če je pravi učitelj, te bo točno to tudi vprašal, preden ti bo pustil priti zraven na učne ure ...

vsi tej športni klubi pa ne učijo borilnih veščin, ampak športa ...

Vajenc> "Imogodei, napisal sem, da po parih treningih lahko dojameš kako bi se moralo udariti. Da znaš dobro udariti s tako tehniko, pa potrebuješ veliko treninga. Podobno kot otroku pokažeš kako se rit briše, nato pa mora sam trenirati, da obvlada natančen ubris in učinkovito zgibanje papirja."

Glede na to, da že nekaj let sodelujem pri poučevanju karateja v različnih generacijah, ti lahko povem, da se motiš. Imaš vse sorte primere. Pred časom je k nam hodil cca 25-letnik, ki se je želel naučiti borilne veščine, da bi se še boljše pretepal (k nam je prišel po tem, ko je nekoga spravil v bolnišnico). Po dveh letih je obupal, napredka ni bilo pravega. Med prosto borbo so mu roke nekontrolirano uhajale v neko street fighting tehniko. Kar sicer ni narobe, ampak tehnike karateja ni nikoli osvojil. Nožna tehnika je bila po dveh letih treninga bolj podobna fuzbalerju, ki se drogira z vdihovanjem lepila. Brez heca. Pa je "po kmečko" znal kar dobro udarit.

V resnici dojameš šele takrat, ko tudi znaš pravilno udariti. Do takrat imaš pa samo neko idejo, ki ji ne znaš slediti. Tako kot pri zavezovanju vezalk. Otrok tudi ve, kaj so zavezane vezalke in da se z neko tehniko da priti do takšnega stanja, ne dojame pa izvedbe. Ko pa jo dojame, pa tudi zna zavezati.


krneki> "Tudi nevem zakaj bi bilo začetno poznavanje, nekaj mesečno ali tudi nekaj začetnih let, ovira za karkoli. "

Jah, zgoraj omenjen 25-letnik, ki je treniral pri nas, je izvrsten primerek tega. In tega je v blažjih oblikah še ogromno. Verjemi mi, da vem o čem govorim. Ljudje se v začetnem obdobju treninga borilne veščine preveč ubadajo z zavestnim ponavljanjem naučenega. To s stališča vadbenega procesa ni narobe oz. je čisto običajno, v realni situaciji je pa neželeno in moteče. Če se začetnik zaplete v konflikt in poskuša uporabit tisto na pol naučeno, je to zelo omejujoče. Tam nihče ne čaka, da bo on tehniko pravilno izpeljal. Prav tako v 90% nima prostora za mahanje z nogami, ker se distanca v realnem fightu zmanjša na pol metra ali manj. Treba se je znati tudi gibati - če človek pretepanja nima v veliki meri prirojenega oz. priučenega od malih nog, bo večinoma stal na mestu oz. se zelo malo gibal. Zelo težko je koordinirano premikati hkrati roke in noge. Footwork je izjemno pomemben in tega se zelo zavedajo v profesionalnih borilnih veščinah ter mu posvečajo veliko časa. Sploh pri "striking" borilnih veščinah, kjer se za obrambo uporablja tako roke kot noge, pa je distanca izjemnega pomena!

Skratka, ovira je to, da se začetnik zavestno trudi izvajati tehnike, to pa je absolutno prepočasi za realno situacijo in tudi precej nerodno. V realni situaciji ne moreš vnaprej pripraviti tehnike, ki jo želiš izpeljati, ampak morajo tehnike "same priti ven" v trenutku, ko se pojavi priložnost. Poleg tega se morajo dinamično prilagajati situaciji. IOW, če želiš izpeljati krožno brco v glavo, pa v tistem hipu nasprotnik zavaruje glavo z rokami, je treba v hipu znati spremeniti tehniko in npr. izpeljati brco v rebra, ali pa prekiniti, prestopiti in izvesti nek drug udarec. Zavestno razmišljanje o tem je za začetnika lahko huda ovira. Resno.

V bistvu so pa pri borilnih veščinah trije glavni problemi:
1.) Velika večina borilnih veščin nima stika z realno situacijo. Sploh pa "tečaji samoobrambe", kjer te učijo v stilu: če te prime takole, ti zagrabi takole, nato obrni in preprimi... Halo? To v kaosu realne situacije ne funkcionira. Funkcionira samo ogromna količina sparinga. To je bistven problem borilnih veščin, razen nekaterih ekstremnih MMA in street fighting tehnik (za katere pa ne vem, koliko se poučujejo pri nas). Tudi poučevanje obrambe proti nožu in strelnemu orožju je en težak šit. Skratka, večino borilnih veščin poučujejo bolj v smislu atletike, športa. Tehnike, ki se drilajo tam, ne delujejo v RL. S tem sicer nič ni narobe, dokler se učenec zaveda, da ga trening ne bo spremenil v "mean fighting machine", ampak treninge obiskuje primarno zaradi splošne kondicije, šele sekundarno za "samoobrambo".

2.) Soroden problem je nato tudi sam način poučevanja tradicionalnih veščin. Tam je ogromen poudarek na pravilni tehniki. To lahko traja več let, šele nato se začne uvajati večje količine proste borbe in prenašanja naučenega v prakso. Filozofija v ozadju je čisto življenjska in nasprotna "filmarski": večina pretepov se konča v nekaj udarcih. Redko imaš 5 ali 10 priložnosti nasprotnika spraviti na tla. Še redkeje pride do tega, da ti jih nasprotnik najprej naloži, nato pa se ti čudežno pobereš in stolčeš njega. Filozofija borilnih veščin je zato sledeča: z izvrstno izvedeno tehniko zadati čimveč škode s čim manj udarci in čim manj rizika zase. Brezveznega mlatenja, nekontroliranih udarcev in podobnega stroga šola borilnih veščin ne mara. Preprosto povedano - če se dela mawashi-geri v ledvica, mora noga zadeti svoj cilj, ne pa da enkrat zadaneš nasprotnikov bok, drugič rebra, tretjič komolec. Šele ko učenec tehniko zadosti obvlada, se napreduje na prosto borbo, kjer se te principe prenese v prakso. Tisto je potem skrajno efektivno in tudi skrajno nevarno. Manj pa ta točka velja za modernejše in zahodnjaške borilne veščine. Boks, fulkontakt in razne MMA se na amaterskem nivoju manj ukvarjajo s tehniko, posameznik hitreje pride do sparringa in hitreje testira naučeno v (pol)realni situaciji. Za običajen streetfight proti "amaterjem", kjer te obstopijo npr. trije skinheadi in je treba čimprej enemu zabiti čelno, drugega nabasat v jajca, tretjega pa dvakrat čez zobe, tehnika ni posebej pomembna. Treba se je predvsem znajti.

3.) Problem je tudi razlika med "grappling" in "striking" borilnimi veščinami. Ful kontakt, muay thai, karate, taekwondo in podobne reči ti koristijo samo dokler velja sledeče: si v stoječem položaju, imaš okoli sebe prostor za gibanje, nasprotnika uspeš zadržati na 1,5 - 1m razdalje in imaš toliko koordinirane udarce/brce, da zadanejo svoj cilj. Takoj ko nasprotnik pride znotraj 0,5m distance, takoj ko se začne prerivanje, grabljenje, prevračanje med stoli in mizami, prevračanje po tleh - ti "striking" borilna veščina ne pomaga nič več. Če nasprotnik sedi na tvojem trebuhu in ti mlati z rokami, ti znanje 20 karate kat ne pomaga popolnoma nič. Če se prevračaš med stoli, ti obvladanje nožnih udarcev ne pomaga niti najmanj. 90% fightov je takih in takrat jo vedno boljše odnesejo tisti, ki obvladajo "grappling" borilno veščino, ju-jitsu, judo, itd... Ljudje se gredo učit kung-fu, karate in tajski boks, ker to zgleda najbolj "žešče" in najbolj učinkovito. V resnici so najbolj uporabni razni MMA, s poudarkom na grappling tehnikah.


Če k tem trem problemom dodaš še to, da začetnika pretirano razmišljanje ovira, potem mora biti jasno, da brez dolgoletnega treninga borilne veščine nimaš posebej velike prednosti pred nasprotnikom. Kar se v realnosti dejansko pokaže, ko "zdravi kmečki fant" brez problema stolče "državnega podprvaka do 80 kil v karateju".

Kolk je pa takih, ki so ze fasal pa grejo trenirat borilne vescine iz preprostega razloga, da naslednjic ne dobijo busk? Al pa da izpadejo ful zajebani, sploh ko zacnejo mlatit zrak preden sploh pade prvi kontakt?

Kakorkoli, sam sem kar nekajkrat bil tepen (veckrat kot pa mi je uspelo koga tako usekat da se je umaknil), pa ne treniram nobene stvari (niti se ne pretepam na dnevni bazi, da ne bo pomote).
Dejanski pretepi vsekakor niso v lepi urejeni oblazinjeni telovadnici, prej staknes se kako flaso po glavi.
Sem bil pa presenecen, ko sem dobil tak lep udarec z nogo direktno v arkado, da sem videl vse zvezde

Mogoce bi blo res boljse, da bi jo takrat popihal, ampak je bil problem bezat pred dvema idiotoma