Zračno hlajenje

• Boštjan Bizjak :: 31. avg 2002

"Nič več ni tako, kot je bilo" - to frazo najbrž vsi dobro poznate in gotovo veste, da jo največkrat uporabljamo, ko se nam stoži po dobrih starih časih. Uporabljali smo jo in jo še vedno uporabljamo tudi v računalništvu. Med drugim, tudi kar se tiče hlajenja najpomembnejših delov računalnika. Marsikateri starejši računalničar se gotovo spomni dobrih starih časov, ko so se prvi Pentiumi šele rojevali v glavah Intelovih znanstvenikov in ko smo lahko še uživali v tišini, saj je edini vir hrupa (kar se hlajenja tiče), razen redkih izjem, predstavljal ventilator v napajalniku, saj so bili procesorji, ki danes proizvedejo največ toplote, takrat še dovolj šibki, da večinoma sploh niso potrebovali hladilnika. Vendar pa je napredek šel dalje, stari procesorji pa so se vse bolj umikali tehnično bolj dovršenim Pentiumom, ki so vsebovali že dovolj tranzistorjev, da uporaba hladilnika ni bila več vprašanje. Razvoj se je stopnjeval in iz tekočih trakov so prihajali vedno bolj dovršeni skupki silicija, ki so se zaradi večjega števila tranzistorjev čedalje bolj greli ter zahtevali vse bolj učinkovito hlajenje in s tem tudi boljše hladilnike. Začarani krog je bil sklenjen, povrhu vsega pa so se prva hladilna rebra začela pojavljati tudi na "severnih mostovih" (northbridge-ih, bolj razumljivo) in grafičnih karticah. Svoje pa je doprinesla tudi revolucija navijalcev. Kar naenkrat smo uporabniki postali dobesedno odvisni od skupkov plastike in kovine. Za nekatere so hladilniki postali nujno zlo, nekateri pa so se dobesedno zaljubili vanje (In nova vrsta [slotecher] je rojena! --Ziggga). Ravno zaradi slednjih se je izdelava hladilnikov iz "štancanja" na hitro izdelanih hladilnih reber slabše kakovosti in šibkih ventilatorjev prelevila v umetnost.

Iz zgoraj napisanega ste najbrž vsi razbrali, da so postali hladilniki, oziroma HSFji (Heatsink & fan - hladilno rebro in ventilator; direkten prevod te angleške kratice), kakor jim pravi angleško govoreči del populacije, eden izmed najpomembnejših, če že ne kar najpomembnejši del sodobnega računalnika. Računalnika brez njih si danes skorajda ne moremo več predstavljati, saj sodobni procesorji in grafične kartice brez njih sploh ne morejo normalno delovati (oziroma sploh ne delujejo), nekateri zanesenjaki pa nam nakazujejo, da se bodo v prihodnosti ventilatorji začeli pojavljati celo na računalniških monitorjih, za računalniške diske pa lahko tako ali tako že dalj časa kupimo posebno ležišče za hlajenje.

Kar se tiče zagrizenih overclockerjev, pa si svojega delovanja brez HSFjev sploh ne morejo predstavljati. Zato je prav, da hlajenju v tem članku posvetimo posebno pozornost. Preden pa se posvetimo samim sestavnim delom te napravice, najprej nekaj teorije o njenem delovanju.

Kako delujejo?

Hlajenje s pomočjo zraka seveda ni edini način za odvajanje toplote s čipov, je pa najcenejše in najbolj razširjeno. Tako kot vse stvari na tem svetu tudi hladilniki delujejo na podlagi nekaterih fizikalnih zakonov. En izmed teh pravi, da toplota prehaja iz toplejših delov na hladnejše (recimo iz enega konca železne palice na drugega) toliko časa, dokler se temperaturi obeh delov ne izenačita. Takrat se prehajanje toplote ustavi. Proces je samodejen in ga ne moremo preprečiti. Ravno temu zakonu pa se lahko zahvalimo, da je zračno hlajenje, kakršnega poznamo danes v računalnikih, sploh izvedljivo, saj ravno zaradi njega toplota nemoteno prehaja iz toplega čipa na hladilna rebra in nato v zrak. No, če bil ta zakon vse, kar bi morali upoštevati izdelovalci, potem bi na čipih videvali hladilnike, ki bi bili izdelani iz vseh vrst materialov. Na žalost temu ni tako, in sicer zato, ker nekatere snovi precej bolje prevajajo toploto od drugih. Toplotno prevodnost merimo v vatih na meter Kelvin (W/mK). Čim večja je toplotna prevodnost, tem bolje je, saj to pomeni, da lahko hladilnik odvede več toplote. V spodnji tabeli si lahko ogledate toplotne prevodnosti nekaterih kovin, tekočine, plina in nekovine:

Snov	Toplotna prevodnost (W/mK)
Diamant	630
Srebro	417
Baker	393
Zlato	291
Aluminij	217
Voda	0.55
Zrak	0.03

Če vas zanima, kako dobro prevajajo toploto ostale snovi, si oglejte to stran.

Če smo še malo bolj natančni, lahko poleg prehajanja toplote iz toplejših na hladnejše predele omenimo še specifično toploto. Ta nam pove, koliko energije v joulih je potrebno dovesti, da se 1 kilogram snovi segreje za 1 kelvin (ali stopinjo Celzija). Specifična toplota je v tem primeru pomembna za zrak, na katerega prehaja toplota iz hladilnika. Da segrejemo 1 kg zraka za 1 K, potrebujemo 1 kJ, oziroma 1000 J energije (za primerjavo: da segrejemo 1 kg vode za 1 K, potrebujemo 4200 J energije). Čim več energije v joulih zahteva neka snov, da se segreje za 1 kelvin, tem bolje je.

Če še enkrat povzamem delovanje HSFja: toplota iz procesorja prehaja na hladilna rebra, od tod pa v zrak. Na žalost je zrak slab toplotni prevodnik, kar pomeni da toplota iz hladilnih reber prehaja na zrak precej počasneje kot na druge snovi. Topel zrak se nato po zakonih konvekcije pomika v višje predele ohišja (topel zrak se dviga, ker je redkejši od hladnega), v hladilna rebra pa nato priteka hladnejši zrak. Ker vse to skupaj poteka precej počasi in ker je topel zrak povrhu vsega še dober toplotni izolator, najdemo danes na hladilnih rebrih še ventilator, katerega naloga je ta, da kar najhitreje izpihava topel zrak iz hladilnih reber in vanje dovaja hladnejšega. Če vam vse skupaj ni ravno najbolj jasno, potem pomislite, kdaj vam je bolj hladno - če je brezvetrje, ali pa če piha močan veter. No, vidite :).

Sestavni deli HSFja

Čeprav hladilnik na prvi pogled izgleda kot precej enostaven skupek železja in plastike, temu ni tako. Če si ga malce pobliže ogledamo, takoj ugotovimo, da je sestavljen iz kar precej delov, od katerih ima vsak svojo funkcijo.

Dno

Dno hladilnika je zagotovo eden izmed najpomembnejših delov, saj je v veliki večini vpliva na učinkovitost hladilnika. Če je dno slabo izdelano in narejeno iz kovine, ki zelo slabo prevaja toploto, potem bodo hladilna rebra iz še tako dobrega materiala le potrata denarja. Naloga dna je, da enakomerno razporedi toploto iz procesorja na hladilna rebra.

Rebra ter paličice

Hladilna rebra (fins) so tesno povezana z dnom hladilnika, saj iz njega izraščajo. Njihova naloga je, da prenašajo toploto v zrak. Proizvajalci pa včasih namesto hladilnih reber (fins) uporabijo tudi nekakšne palčke (pins), ki so -- tako kot hladilna rebra -- tesno povezana z dnom hladilnika in opravljajo enako nalogo - prenašajo toploto iz dna na zrak.

Pritrdilni mehanizem

Zelo pomemben del hladilnika je pritrdilni mehanizem, ki nam omogoča, da hladilnik pritrdimo na jedro procesorja in s tem omogočimo optimalen prenos toplote iz procesorja na dno HSFja. V grobem danes za pritrjevanje uporabljamo zaponko (oziroma eno izmed številnih izvedb le-te) in vijake. Z zaponko je sicer malce manj dela, vendar pa je bil ravno ta način pritrjevanja v preteklosti (in tudi v sedanjosti :)) vzrok številnih poškodb jedra procesorja. Obstajajo tudi pripomočki, ki takšne poškodbe preprečujejo, a o tem kasneje. Poškodbe so tudi logične, saj postajajo zmogljivejši hladilniki vse težji, pritrjevanje z zaponko pa vedno bolj grobo, saj si proizvajalci enostavno ne morejo privoščiti, da bi se hladilnik iztrgal iz prijema pritrdilnega mehanizma ter prepustil procesor na milost in nemilost toploti. Roko na srce, ravno take nezgode se kljub vsemu dogajajo, saj včasih klasična sponka enostavno popusti pod težo hladilnika. Rezultat je vsem dobro znan.

Ravno zaradi tega ima marsikdo raje pritrjevanje hladilnika z vijaki. Seveda pa se je pred nakupom potrebno pozanimati, če ima vaša matična plošča ob ležišču štiri luknje, saj boste v nasprotnem primeru hladilnik bolj težko spravili na procesor, pametno pa je tudi oceniti, če pritrjevanja ne bodo preprečevali kondenzatorji, ki jih proizvajalci matičnih plošč tako zelo radi cinijo ravno ob podnožju za procesor. Če smo si izbrali hladilnik, ki ga je potrebno pritrditi z vijaki, bomo imeli sicer precej več dela, vendar bomo lahko vsaj prepričani, da se nam morebitni polkilogramski hladilnik ne bo iztrgal iz podnožja. Tak način pritrjevanja na žalost ni pisan na kožo navdušencem, ki hladilnike veliko menjavajo, saj bodo v najslabšem možnem primeru prisiljeni iz ohišja odstraniti matično ploščo in jo po namestitvi hladilnika ponovno vstaviti na staro mesto. Tukaj ste v prednosti tisti, ki imate v ohišje vgrajen odstranljiv pladenj za matično ploščo, ki ga lahko enostavno izvlečete iz ohišja, ter tisti, ki imate pod procesorjevo režo enostavno izrezano luknjo, kar močno olajša dostop do vijakov.

Ko sem se ravno lotil grobih pritrdilnih mehanizmov, s katerimi lahko prav učinkovito zlomimo svojega priljubljenega AMDjčka ali kakšen drug procesor z izpostavljenim jedrom, pa ne morem mimo elegantne Intelove rešitve, ki jo najdemo na matičnih ploščah za procesorje Pentium 4 -- posebnega ležišča, ki omogoča dokaj enostavno in elegantno vgradnjo hladilnika. Elegantna inštalacija pa zahteva tudi svoj davek, saj hladilniki izdelani za Pentiume 4 ravno zaradi tega ležišča niso združljivi s podnožjem Socket370 in SocketA. Obstajajo tudi izjeme, a teh je malo (Thermaltake Volcano 7+).

Ventilator

Sodobnega hladilnika si brez ventilatorja enostavno ne moremo več predstavljati, saj današnji procesorji proizvedejo že toliko toplote, da hladilna rebra enostavno ne zadostujejo več. Obstaja seveda tudi izjema - VIIn procesor C3, ki lahko dokazano povsem normalno deluje samo s hladilnim rebrom. Najbolj očitni lastnosti ventilatorjev sta glasnost, ki jo merimo v decibelih (dB, oziroma dBA, ki je pri merjenju glasnosti ventilatorjev največkrat v rabi) in zmogljivost, ki jo največkrat označimo s kratico CFM. Sama kratica pomeni Cubic Feet per Minute ter nam pove, koliko kubičnih čevljev zraka ventilator prepiha v eni minuti. No, ker se ortodoksni Evropejci ne spoznamo ravno najbolje na razne mere v čevljih in palcih, naj vam bosta v pomoč naslednja pretvornika:

• 1 CFM = 0,0283 m3/min
• 1 m3/min = 35.33 CFM

Količina prepihanega zraka je odvisna od števila obratov, ki jih ventilator naredi na minuto (RPM - Rotations Per Minute) in njegove velikosti ter višine, ki sta izraženi v milimetrih. Toda o tem malce kasneje.

Poleg tega lahko ventilatorje razdelimo tudi glede na obliko in glede na to, kakšne ležaje uporabljajo.

Glede na ležaje jih ločimo na tiste, ki uporabljajo kroglične ležaje (ball bearings) in one, ki uporabljajo drsne ležaje (sleeve bearnings). Če boste kdaj iskali podatke o ventilatorjih s slednjimi ležaji, boste največkrat naleteli na mnenja, da imajo primerki z drsnimi ležaji krajšo življenjsko dobo, so tišji in manj zmogljivi od kolegov s krogličnimi ležaji. Slednji naj bi imeli daljšo življenjsko dobo, saj naj bi se manj obrabljali in bili kot nalašč za uporabo v zmogljivejših ventilatorjih, obenem pa naj bi bili malce glasnejši od sorodnikov z drsnimi ležaji. Kljub vsemu sem mnenja, da lahko razlike med njimi zabriše kakovost izdelave in izbira dovolj kvalitetnega maziva. Izdelovalci se neprijetnim lastnostim obeh izvedenk včasih ognejo tudi z izdelavo kombiniranih ventilatorjev, v katerih najdemo obe vrsti ležajev.

Kako ta dva ležaja izgledata, si lahko ogledate na spodnjih dveh slikah. Ob tem naj omenim, da lahko slika z ležajem sleeve bearing malce zavede, saj je narisana tako, da je kar najbolje viden tlak olja. Da ne bo kdo mislil, da ležaj slučajno opleta :).

Poleg teh dveh tipov zrakopihov se pogosto omenja tudi Panasonicova patentirana tehnologija Hydro-Ware Bearing, ki jo podjetje vgrajuje v svoje ventilatorje znamke Panaflo in je zaslužna za to, da ventilator ob ne preveliki porabi elektrike ter z dokaj tihim delovanjem konkurira izdelkom, izdelanim na podlagi drugih tehnologij. Nekateri ventilatorje Panaflo označujejo kot izdelke, ki imajo najboljše razmerje med zmogljivostjo in proizvedenim hrupom. Če želite o teh izdelkih in tehnologiji izvesti še kaj več, potem bo ta stran kot nalašč za vas.

Kar se tiče oblike, prevladujejo klasični primerki z vetrnicami, nekateri proizvajalci pa poskušajo tudi z nekaterimi drugimi oblikami. Mogoče najbolj izstopa Silverado, ki se poskuša uveljaviti s tako imenovanim drum fan ventilatorjem. Mimogrede, Silveradov hladilnik je bil med drugimi testiran tudi pri nas.

No, če smo še malce bolj natančni, se ventilatorji ločijo med sebjo tudi po priključkih, s katerimi jih priključimo na napajanje. Lahko jih priključimo preko običajnih 3-pinskih konektorjev, ki jih najdemo na matični plošči, lahko pa tudi na napajalnik preko priključka molex. Prvi način je mnogo bolj praktičen in ga uporablja večina ventilatorjev, medtem ko je drugi nerodnejši. Mogoče je edina odlika drugega načina priklopa ta, da manj obremenjuje matično ploščo, saj se ventilator preko konektorja molex napaja direktno iz napajalnika. Vendar pa na srečo tudi za take probleme obstajajo razni fan busi, ki so namenjeni ravno razbremenjevanju matične plošče, saj lahko nanje priključimo kar precej ventilatorjev, ne da bi ogrozili stabilnosti matične plošče.

Razni pripomočki

V sklopu tega podnaslova bom obravnaval nekaj pripomočkov, ki sicer ne vplivajo bistveno na sámo hlajenje (vsaj v pozitivnem in negativnem smislu ne :)), vendar lahko uporabniku kar precej polepšajo življenje. Pa pojdimo kar lepo po vrsti.

Pripomočki za tišanje ventilatorjev

Kot sem že povedal, je napredek prisoten tudi pri ventilatorjih, ki postajajo iz leta v leto bolj dovršeni in zmogljivejši. To uporabniki opazimo predvsem v vedno večjem hrupu, ki lahko pri nekaterih proizvajalcih postane že prav neznosen (Delta). Pri enem glasnem primerku še gre, če pa imamo v računalniku nameščenih več zmogljivih mešalnikov zraka, pa lahko postane hrup že prav moteč in lahko začne močno vplivati na koncentracijo (v negativnem smislu, se ve). Tu se pojavlja vprašanje, ali je res potrebno, da nam cel orkester ventilatorjev s polno močjo tuli cel dan. Odgovor: nikakor. To so ugotovili tudi številni uporabniki, ki so se lotili izdelave bolj ali manj posrečenih rešitev. Nekateri so se lotili izdelave preprostih stikal za prižiganje in ugašanje ventilatorjev v ohišju po potrebi, drugi so bili malce bolj napredni in so izdelali stikala za zmanjšanje napetosti, kar je ventilatorje seveda upočasnilo, tretji so se igrali z raznimi potenciometri. Četrti pa so se raje odločili za preprosto vezje s posebnim senzorjem, ki je vrtljaje ventilatorja prilagajal glede na temperaturo.

Osebno se mi zdi najbolj posrečen zadnji način, čeprav tudi malce prej omenjeni niso ravno za odmet, saj se lahko v nekaterih situacijah obnesejo zelo solidno. Če vas je kateri izmed teh načinov tišanja ventilatorjev navdušil in bi ga radi preizkusili v svojem računalniku, potem malce pobrskajte po internetu za načrti. Če pa niste ravno vešči v cinjenju, pa lahko naročilo oddate kakšnemu drugemu Vešču™. Pozanimate se lahko tudi na našem forumu, kjer se kar nekaj ljudi ukvarja s takimi stvarmi.

No, poleg tega obstaja še ena možnost - da kupite izdelek komercialnega proizvajalca. Če omenim samo bolj znane: Pyramid Fan Silencer, Digital Doc 5 in Zalman Fan Mate. Prvi je nekakšna miniaturna piramida z vgrajeno lučko, ki prav lepo sveti, ter vgrajenim senzorjem, s katerim napravica uravnava vrtljaje ventilatorja po potrebi. Napravica sicer izgleda precej posrečeno, vendar pa je vprašanje, če jo boste dobili v Sloveniji. Poleg tega sem mnenja, da je kaj takega sposoben napraviti vsak malce bolj iznajdljiv navdušenec, ki ga ni strah cinjenja.

Digital Doc 5 zna prav tako uravnavati vrtljaje glede na temperaturo, ki jo odčitavajo številni senzorji, poleg tega pa lahko na svojem LCD zaslončku prikazuje kar precej zanimivih podatkov o vašem sistemu. Če pa želite malce bolj skromno napravo od dotične, potem si lahko ogledate Zalmanov Fan Mate, ki ga proizvajalec prilagaja nekaterim svojim hladilnikom, naprodaj pa je tudi kot samostojen izdelek. Fan Mate uravnava število vrtljajev s pomočjo višanja ali nižanja napetosti, odlikuje pa ga tudi Zalmanova kakovost.

Zaščitne mrežice

Razne mrežice, ki jim angleško govoreči del prebivalstva ljubkovalno pravi tudi fan grills, so danes postale priljubljen pripomoček številnih navdušencev, ki veselo vgrajujejo ventilatorje v stranice, na prednji ter na zadnji del ohišja. Čeprav je njihova naloga ta, da ščitijo prste radovednih članov družine (Ter preprečuje pobeg hrčka, ki v svojem kolescu proizvaja potrebno EE. --Ziggga) pred resnimi poškodbami, pa mrežice dandanes predstavljajo tudi lep dekorativni dodatek. To potrjuje tudi vedno večja ponudba "mrežic" v obliki simbolov biohazard, radioactive in podobnih. Mrežice se danes ne pojavljajo samo na ventilatorjih, ki dovajajo in odvajajo zrak, ampak tudi na malce močnejših procesorskih hladilnikih, kjer preprečujejo, da bi hladilnikov ventilator scefral svoj napajalni ali kakšen drug kabel. Zaščitne mrežice danes dobite v vsaki bolje založeni računalniški trgovini.

Distančniki

Da bo v tem članku govora tudi o pripomočkih, ki ščitijo procesor pred grobimi pritrdilnimi mehanizmi in nerodnimi uporabniki, sem že omenil. To nalogo več kot dobro opravljajo distančniki ali shimi, kakor se jim reče v angleščini. Kdor je pričakoval kakšno čudežno pripravo tipa "saj ni res, pa je", se je kar pošteno zmotil. Shim ni nič drugega kot majhna kovinska ploščica, ki jo položimo na procesor. Le-ta preprečuje, da bi z napačno inštalacijo hladilnika procesor zlomili, poleg tega pa še razbremeni jedro, saj se teža hladilnika enakomerno porazdeli po vsej procesorski ploščici. A da ne bo pomote: tudi distančnik --oziroma shim -- lahko vaš procesor na precej učinkovit način spravi na oni svet. To se je dogajalo predvsem v preteklosti, ko so jih izdelovali še uporabniki sami in je zaradi malce nenatančne izdelave lahko prišlo ravno do tako majhnih odstopanj, da dno hladilnika ni ravno najbolje sedlo na jedro procesorja. Rezultat: uničen ter spečen procesor. Danes do takih nezgod ne prihaja več ali pa so zelo redke, saj so industrijsko proizvedeni distančniki kvalitetno narejeni in lasersko izrezani. Shimi so danes namenjeni predvsem AMDjevim procesorjem, čeprav se da na internetu bojda najti tudi primerke za stare Pentiume III in Celerone na podnožju Socket370. Najpogosteje boste naleteli na aluminijaste, bakrene ali pozlačene primerke, ki sicer opravljajo svojo nalogo, vendar pa vsi ti prevajajo elektriko. Zato je veliko bolj priporočljiv nakup tako imenovanih anodiranih ploščic. Te so sicer aluminijaste, vendar ne prevajajo elektrike, ker vrhnjo plast predstavlja aluminijev oksid. Če koga zanima: tanko plast aluminijevega oksida na aluminiju ustvarijo z dokaj enostavnim procesom, ki se mu reče anodna oksidacija. To je neke vrste elektroliza, le da se iz raztopine na anodi, ki je seveda aluminijasta, izloča kisik, ki se nato veže na aluminij.

Pa še to: z distančnikom hlajenja na žalost ne boste izboljšali, ali pa bo sprememba v temperaturi procesorja komaj opazna. Tudi distančnike bi danes morali dobiti v bolje založeni računalniški trgovini, pred nakupom pa se posvetujte, če so združljivi z vašim procesorjem.

Izboljševanje učinkovitosti hlajenja

Torej ste se odpravili v trgovino in kupili "badass" (ime kovačije v Pratchettovem "Equal Rites", op. p. --Ziggga) hladilnik z najhujšim ventilatorjem in prav zastrašujočimi hladilnimi rebri. Po vsej verjetnosti bi morali sedaj imeti vsega spoštovanja vredno rešitev, ob kateri bi sosedovi računalniški navdušenci obmolknili, kajne? No, na žalost ni vse tako preprosto, saj lahko na samo hlajenje vpliva kup dejavnikov, ki lahko na prvi pogled še tako nadpovprečen hladilnik spremenijo v povsem povprečnega. Pa začnimo z najpomembnejšim.

Zrak

Zrak je zelo pomemben dejavnik, ki lahko še kako vpliva na učinkovitost hlajenja, saj je med drugim veliko odvisno od njega, ali se bo hladilnik izkazal ali ne. Če ste novopečeni overclocker, ki si je omislil enega izmed najboljših primerkov za odvajanje toplote iz procesorja kar jih je na voljo, vam le-ta ne bo nič kaj preveč koristil, če posedujete ohišje, ki nima vgrajenega spodobnega števila ventilatorjev za optimalen pretok zraka. Topel zrak, ki se zadržuje v slabo prevetrenem ohišju, namreč nič kaj preveč ne koristi hlajenju, saj procesorja z zračnim hlajenjem nikakor ne bomo mogli ohladiti pod trenutno temperaturo zraka. Problem slabo ventiliranega ohišja lahko rešite s tem, da ohišje odprete, vendar pa je to zgolj začasna rešitev, saj boste s tem na stežaj odprli vrata tudi prašnim delcem oziroma prahu, ki ni zavzetim navijalcem prav nič pogodu, saj je prah toplotni izolator -- vgnezden med hladilna rebra ne učinkuje preveč blagodejno na odvajanje toplote. Poleg tega pa mi lahko verjamete, da na svetu obstajajo še kakšne bolj zabavne stvari od odstranjevanja prahu iz hladilnih reber (recimo odstranjevanje prahu iz CELOTNEGA ohišja :) --Sergio). Veliko elegantnejša rešitev je vgradnja dodatnih ventilatorjev v stranico ohišja (dovajanje zraka), oziroma na sprednji (dovajanje zraka) in zadnji del (odvajanje zraka) - seveda z rabo protiprašnih filtrov, ki sicer malce zavrejo sámo dovajanje, vendar pa se naložba v te slej kot prej obrestuje.

Pri vgradnji dodatnih ventilatorjev je pametno upoštevati tudi manjši trik: večji ventilatorji lahko ob precej manjših obratih prečrpajo v ohišje in iz njega ob precej nižjih obratih toliko zraka, kolikor ga manjši s precej višjimi obrati. Večji obrati seveda pomenijo tudi več hrupa, pri ventilatorjih pa itak šteje samo pretok izražen v CFM. Mimogrede -- večje ventilatorje lahko nameščate tudi na hladilna rebra s posebnimi nastavki, ki jih prav tako dobite v bolje založenih računalniških trgovinah.

No, četudi ste si zagotovili kolikor-toliko spodoben pretok zraka po ohišju, bo le-ta slabše izkoriščen, če je notranjost ohišja neurejena -- dolge in kratke kartice niso urejene v obliki stopnišča (dolge kartice spodaj, kratke zgoraj), prevladujejo ploščati podatkovni kabli. V razni kabelski solati se namreč še vedno precej rad zadržuje topel zrak, o katerem je bilo -- vsaj upam -- povedanega že dovolj. Torej, če stremite h kar najboljšem pretoku zraka po ohišju, potem poleg vsega prej omenjenega pošteno premislite še o nakupu okroglih IDE kablov in poskrbite za pravilno razporeditev kartic po dolžini. Okrogle IDE kable pa si lahko z malce truda naredite tudi sami.

Stik

Stik med hladilnikom in procesorjem je naslednji dejavnik, ki lahko prav tako vpliva na hlajenje - lahko imate še tako dober hladilnik in idealne pogoje za hlajenje (dobra "prevetrenost" ohišja, nizka temperatura zraka), toda če ni zagotovljenega dobrega stika, se lahko kar poslovite od dobrih rezultatov.

Stik lahko izboljšamo s tem, da povečamo pritisk hladilnika na jedro procesorja z uporabo kvalitetne termalne paste in s tem, da zbrusimo dno hladilnika in po možnosti še jedro procesorja. Za prvo poskrbijo proizvajalci s svojimi grobimi pritrdilnimi sistemi, za drugo pa uporabniki sami. Danes lahko izbiramo med številnimi termalnimi namazi, od katerih seveda najbolj izstopajo tisti znamke Arctic Silver, ki jih priporočajo številni uporabniki, čeprav jim je danes konkurenca tesno za petami. Termalno pasto lahko danes dobimo tudi zraven hladilnikov, v nekaterih primerih pa imajo ti na dno že naneseno neko snov, ki pa jo zapriseženi overclockerji v večini primerov brez pomislekov odstranijo in nadomestijo s kvalitetnejšim primerkom.

Termalna pasta opravlja med jedrom procesorja in hladilnikom vlogo prenašalca toplote, saj to delo opravlja veliko bolje od zraka. Čeprav izgleda, da z uporabo termalne paste zrak izrinemo iz področja med dnom hladilnika in jedrom procesorja, temu ni tako. Zrak se lahko namreč še vedno zadržuje v majhnih jamicah v dnu hladilnika in na površini jedra procesorja. Ker je zrak toplotni izolator, ni v teh majhnih vdolbinicah nič kaj preveč dobrodošel. Iz jamic pa ga lahko odstranimo le na en način - s tem, da površino jedra in dno hladilnika zbrusimo do popolnega sijaja. Prvi poseg je precej tvegan, zato naj se ga lotevajo samo najbolj izkušeni, drugi pa je na prvi pogled dokaj preprost. Če hočete zbrusiti dno hladilnika do popolnega sijaja, boste sicer imeli malce več opravka, vendar pa je solidne rezultate mogoče doseči že s kratkotrajnim drgnjenjem dna s finim brusnim papirjem.

Dizajn

Ob zagotovljenih dobrih pogojih za hlajenje je še vedno veliko odvisno od samega hladilnika, ali bo nadmočen ali pa le kup podpovprečnega železja in plastike. Najpomembnejši je dizajn, saj lahko s pametno zasnovo proizvajalci delajo čudeže (kar spomnite se legendarnih Orbov, ki so takoj postali prodajna uspešnica).

Ne sprašujte me, kako izgleda idealno zasnovan hladilnik, saj se s tem vprašanjem danes ukvarjajo računalniški simulatorji, vseeno pa lahko preko logičnega sklepanja pridemo do ugotovitve, da dobrega dizajna ne more biti brez dobrih materialov. Idealno bi bilo, če bi bili hladilniki popolnoma srebrni, vendar je srebro danes predrago za take stvari, zato proizvajalci raje uporabljajo baker in aluminij, ki se ponašata -- kot lahko razberete iz na začetku omenjene tabele -- z dobro toplotno prevodnostjo. Najzmogljivejši primerki imajo tako bakrena hladilna rebra, med zmogljivejše pa se uvrščajo tudi hibridi, ki uporabljajo tako baker kot tudi aluminij. Nekateri proizvajalci gredo celo tako daleč, da hladilnike z različnimi posegi počrnijo, saj velja, da črna telesa veliko bolje izsevajo toploto.

Od dobro zasnovanega hladilnika se med drugim pričakuje tudi, da bo imel čim večjo hladilno površino, ki jo sestavljajo hladilna rebra. Čim večja je namreč hladilna površina, s tem večjo količino zraka imajo hladilna rebra stik, s tem pa lahko posledično oddajo tudi več toplote. Večanja hladilne površine se proizvajalci lotevajo na različne načine - omenim naj samo Swiftechov hladilnik MCX 478, ki ima povrhu vsega še dodatna majhna hladilna rebra na pinih.

Zaključek

Tako, upam, da sem dovolj nazorno opisal zračno hlajenje, ki bo očitno še dolgo časa kraljevalo v naših računalnikih. Bakrena in aluminijasta hladilna rebra ter dober ventilator lahko danes še vedno prenesejo bremena sodobnih procesorjev, medtem ko množične selitve vodnega hlajenja v vsak računalnik najverjetneje še dolgo časa ne bomo dočakali. Dokler se ne bo pokazala potreba po kakšnem drugem načinu hlajenja, pa bomo obsojeni na preklinjanje glasnih ventilatorjev in grobih pritrdilnih mehanizmov.