Matematiki se med naravoslovci in tehniki lahko počutijo nekoliko zapostavljene, saj za svoje dosežke ne morejo prejeti Nobelove nagrade. Preprost razlog zato je Nobelova oporoka, v kateri matematične nagrade pač ni predvidel. Špekulacij, kaj je temu botrovalo, mrgoli, a resnica je najverjetneje precej dolgočasna - Nobela matematika ni preveč zanimala in po njegovem mnenju ni bila dovolj aplikativna, da bi sodila v isti idealistični koš kot ostale nagrade. Zato je najprestižnejša nagrada za matematike Fieldsova medalja, ki je na nek način še ekskluzivnejša, saj se podeljuje le vsako četrto leto - res pa je, da jo tedaj dobijo od dva do štirje matematike, ki so mlajši od 40 let.
Peter Scholze je s 30 leti eden najmlajših prejemnikov te nagrade. Doslej najmlajši je bil Jean-Pierre Serre, ki je bil ob prejemu leta 1954 star 27 let. Da jo bo Sholze dobil, so nekateri pričakovali že pred kongresom. Sholze se ukvarja z aritmetično geometrijo, v kateri je po njegovi zaslugi zavel nov veter. Poenostavljeno povedano se aritmetična geometrija ukvarja s študijem oblik, ki jih definirajo rešitve algebraičnih enačb(denimo x2 – y3z = 3). Že kot doktorski študent je osupnil javnost, ko je 288 strani dolg dokaz (slavni "Harris-Taylor") skrčil na 37 strani. Dve leti pozneje je postal redni profesor in hitro je postal eden najvidnejših matematikov.
Caucher Birkar je s 40 leti ujel zadnji vlak za Fieldsovo medaljo, pa jo je potem fizično izgubil. Le pol ure po izročitvi so mu jo ukradli iz aktovke, ki jo je pustil na stolu. Brazilske oblasti so dejale, da so z videoposnetki že identificirale tatu, ki ga sedaj iščejo. Birkar, ki se je rodil v Iranu in je pred dvema desetletjema pobegnil v Veliko Britanijo, se ukvarja z algebraično geometrijo, ki išče povezave med oblikami in števili.
Akshay Venkatesh dela na kopici matematičnih področij in tudi utemeljitev medalje to potrjuje. Prejel jo je za pomemben prispevek k izredno širokemu naboru vej v matematiki. Doslej je delal na Stanfordu, jeseni pa seli na Institute for Advanced Study v Princetonu na stalno mesto. Na tem inštitutu sta delala tudi Einstein in Kurt Gödel. Venkatesha strokovnjaki opisujejo kot genija, ki se je pri 13 letih vpisal na kolidž in tri leta pozneje na doktorat. Tam je ugotovil, da obstaja še cel kup pametnih ljudi in da raziskovalno delo ni takšno, kot je reševanje nalog pri študiju. Razmišljal je celo o koncu kariere in vmes celo eno poletje delal v start-upu, ki se ukvarja s strojnim učenjem. Kasneje je dobil priložnost na MIT-u in danes je Vankatesha, ki je odraščal v Perthu, eden najuspešnejših matematikov. Venkatesh se ukvarja z najrazličnejšimi področji, vse od razširitve obsegov do posplošitev Riemannove zeta funkcije in sodelovanja v Langlandsovem programu hipotez.
Alessio Figalli dela na različnih področjih matematike, med njimi tudi na optimalnem transportu. Figalli je dobil klasično srednjo izobrazbo in sprva nič ni kazalo, da bo študiral matematiko. Matematiko je imel rad in jo dobro razumel, a je na željo staršev obiskoval klasično in ne naravoslovne srednje šole. Proti koncu ga je matematika dokončno začarala in kasneje se je - brez znanja odvajanja - vpisal na univerzo v Pisi. Hitro je napredoval in sedaj dobil Fieldsovo medaljo. Figalli je delal na oblikah, ki minimizirajo energijo, kar je povezano s stabilnostjo mehurčkov, kristalov itd. Kasneje je dokazal regularnost Monge-Ampèrove enačbe, kar ima pomembne vpliva na meterologijo.
