Primer sega v leto 2013, ko bi bil moral Microsoft izročiti podatke o imetniku nekega elektronskega predala pri MSN.com in vso njegovo vsebino. Za podatke v ZDA so to storili, za tiste na strežnikih v Dublinu pa so se pritožili. Na drugi stopnji je Microsoft torej zmagal, saj je sodišče presodilo, da Kongres leta 1986 ob sprejetju zakona zagotovo ni imel v mislih njegove ekstrateritorialne veljavnost. Tedaj so bili pač neki drugi časi, ko je bil internet za domačo uporabo še znanstvena fantastika.
Načeloma je zgodba s tem zaključena, a pravosodno ministrstvo ima še nekaj izrednih pravnih sredstev, zato se ne bo tako hitro predalo. Tožilstvo je namreč na sodišče naslovilo zahtevo, da primer obravnava pred velikim senatom. V njej trdijo, da trenutne razmere vzpostavljajo okolje, ko podjetja odgovarjajo le svojim delničarjem in s tem ovirajo pomembne preiskave kriminalnih dejanj in nacionalne varnosti.
Microsoft seveda odvrača, da to niti slučajno ni res. Podatke, ki jih imajo podjetja shranjena v tujini, lahko tožilstvo čisto normalno zahteva, le da mora zahtevek posredovati organom pregona v konkretni državi, ki potem lahko Microsoftu odredijo izročitev podatkov. Z Irsko imajo ZDA že sklenjen dogovor, ki ta postopek ureja in pospeši, a je po mnenju pravosodnega ministrstva še vedno prepočasen. Microsoft pravi, da je rešitev izboljšano čezmejno sodelovanje in sklepanje novih dogovorov, ne pa vsesplošna veljavnost zakona po celem svetu. To je razumljivo, ker bi bil Microsoft s tem v bistveno slabšem položaju od tujih podjetij. Ameriško sodišče bi namreč Microsoftu lahko odredilo izročitev podatkov z dublinskih strežnikov, irskemu podjetju v sosednji sobi pa seveda ne.
Drugostopenjsko sodišče se do zahtevka še ni opredelilo. Če ga bo zavrnilo, ostaja še pritožba na vrhovno sodišče, ki pa v obravnavo sprejme manj kot odstotek vseh zadev, v ostalih primerih pa obvelja sodba nižjega sodišča.
