Do novega cilja plovilo ločijo še dobra tri leta, saj bo do objekta 2014 MU69 priletelo šele 1. januarja 2019. Zato so se sedaj lotili pošiljanja podatkov na Zemljo. New Horizons je bil namreč zasnovan tako, da je ob letu mimo Plutona zbral čim več informacij in posnetkov ter jih shranil, pošlje pa jih lahko kasneje. To je navsezadnje logično, saj se zaradi visoke hitrosti (več kot 11 kilometrov na sekundo) ni mogel utiriti v orbito okrog Plutona, temveč je le švignil mimo.
New Horizons ima za shranjevanje podatkov na voljo dva SSR-ja (solid state recorder) kapacitete 8 GB, ki podatke shranjujeta podobno kot zemeljski flash. Za obdelavo podatkov skrbi procesor Mongoose V s frekvenco 12 MHz, ki je v bistvu ojačena in zaščitena ter na vesoljske pogoje prilagojena verzija R3000. V vesolju ima zanesljivost vedno prednost pred hitrostjo. Mimogrede, elektronika deluje pri temperaturi okrog 10-30 °C, za kar poskrbi kar elektronika sama, ki porablja 150 W energije, kapsula pa je zavita v več plasti izolirne folije. Energijo dostavlja termoelektrični generator na radioizotope (RTG), ki jih uporabljajo plovila na oddaljenosti, kjer sončne svetlobe ni dovolj za sončne celice. Dobrih 11 kilogramov plutonijevega dioksida zagotavlja 200 W električne energije - ob izstrelitvi jih je bilo več, vrednosti pa zaradi radioaktivnega razpada jeder ves čas upada.
Internetna povezava do Zemlje je z obrobja Sončevega sistema slaba. Zakasnitev zaradi oddaljenosti znaša 4,5 ure, hitrost prenosa podatkov pa 1-4 kilobite na sekundo. NASA tako pričakuje, da bodo za prenos vseh meritev z New Horizons (nove fotografije redno objavljajo) potrebovali leto dni. Pravijo, da ne gre za 95 odstotkov manj pomembnih podatkov, temveč zelo pomembne meritve, ki bodo dale odgovore na številna vprašanje o sestavi in zgodovini Plutona in njegovih lun.
