Na voljo so modeli, ki imajo štiri, osem, dvanajst ali šestnajst jeder. Najpožrešnejši imajo deklarirano največjo porabo (thermal design) do 140 W, medtem ko šibkejši predstavniki porabijo le pol toliko. Frekvence bodo segale od 1,8 GHz v najbolj oskubljenem modelu 6366 HE (ki ima sicer še vedno šestnajst jeder in deklarirano maksimalno porabo 85 W ter ceno 575 dolarjev, tako da je po svoje zelo zanimiv) do najhitrejše beštije s 3,5 GHz (ki pa ima le štiri jedra in stane 500 dolarjev). Najdražji in najbolj požrešen pa je 6366 SE s šestnajstimi 2,8 GHz-jedri, ki stane 1400 dolarjev in porabi 140 W energije. Večina pa je nekje v zlati sredini (glej spodnjo tabelo).
Komu so namenjeni? Lastnikom prejšnje serije gotovo ne, saj je teoretična pohitritev res 40-odstotna, v praksi tudi le 10 odstotkov, odvisno od vrste aplikacij. Jasno gre za strežnikom namenjene procesorje, ki jih v običajnih računalnikih ne bomo ugledali. Bolj pomembno je vprašanje, ali se bo AMD z njimi lahko kosal z Intelom in ARM-jem. Slednji namreč vedno glasneje trka na strežniška vrata, saj prihajajo 64-bitni ARM-procesorji in strežniške izvedenke. Pomembna funkcionalnost v Opteroni je AMD Virtualisation, ki je dočakal novo izpiljeno verzijo. Namembnost Opteronov in ARM-jev sicer še ni povsem enaka, a liniji počasi konvergirata (v smislu uporabnosti, ne arhitekture). Sicer pa so Opteroni kar zaželeni, saj jih najdemo tudi v kar nekaj superračunalnikih (tudi v Titanu). AMD je sicer celo razmišljal o 20-jedrnih procesorjih, a se je zaradi težav s pomnilnikom, velikostjo in pregrevanjem odločil, da razvoj ta hip še ni smiseln.
