OpenAI: naši agenti rešili enega izmed največjih nerešenih problemov matematike (2)

Slo-Tech - Okoli OpenAI-jeve rešitve Navier-Stokesovih enačb se je vnela precej manj matematična polemika. V ospredju le-te ni toliko vprašanje pravilnosti OpenAI-jevega dolgega dokaza, temveč vprašanje, kdo je pravzaprav prvi prišel do rešitve, ter, ali niso OpenAI-jevi agenti poti do rešitve našli kar v preteklih pogovovorih svojih uporabnikov.

V središču zgodbe sta matematika Tristan Buckmaster z Univerze New York in Levent Alpöge - slednji je zaposlen pri OpenAI-jevemu konkurentu Anthropic, kar bo postalo pomembno - ki sta isti oz. nekoliko lažji problem (Eulerjeve enačbe) že nekaj časa reševala zasebno. Vzela sta izsledke dveh drugih španskih matematikov, Diega Córdobe in Luisa Martínez-Zoroa, ter potem z uporabo OpenAI Codexa ter Clauda iskala primere, kjer rešitve Eulerjevih enačb v končnem času postanejo singularne. Njuno delo je seveda potekalo precej počasneje, ker nista imela na voljo toliko računske moči kot OpenAI-jevi raziskovalci. A vseeno naj bi sredi avgusta uspela najti rešitev, ki sta jih potem 22. avgusta začela formalno preverjati.

Govorice o tem naj bi okoli 1. septembra prišle na uho raziskovalcem znotraj OpenAI, ki so se odločili, da še sami poskusijo s svojimi agenti. A za razliko od Buckmasterja in Alpoga so jim lahko namenili precej več računske moči, ter tako uspeli do dokaza priti v manj kot tednu dni. Zapregli so približno 10.000 agentov, ki so v 88 urah izmenjali 2,7 milijona sporočil in proizvedli približno 130 milijard izhodnih žetonov, za ceno več milijonov evrov. Petega septembra so dobili rezultat, še naslednjih 17 ur pa je GPT-6 Astra porabil za formalizacijo in preverjanje.

Ko sta Buckmaster in Alpöge slišala, da OpenAI rešuje isti problem in to obenem na isti način, nista bila najbolj navdušena. Buckmasterja je zmotilo predvsem to, da je OpenAI prišel do rešitve po isti, precej specifični poti z gladko zunanjo silo, ki sta jo že raziskovala. Sumil je, da so njune informacije še pred objavo prišle do OpenAI. Kako? Ker sta vse osnutke projekta obdelovala tudi s Codexom, je Buckmaster vprašal, ali bi lahko OpenAI-jev notranji model njihove seje videl neposredno ali prek učenja. O tem je povprašal OpenAI, a jasnega odgovora do sedaj ni dobil. Pravi, da sicer nima dokaza, da so bili njuni podatki dejansko uporabljeni, a da na to močno sumi.

Da je morda nekaj na tem, kaže dejstvo, da je bil OpenAI med pogovori z njim pripravljen priznati soavtorstvo. Vendar pa naj bi OpenAI to pogojeval s tem, da se izključi Alpöge-a, zaradi zaposlitve pri konkurenčnem Anthropicu.

Kar OpenAI seveda zanika. 10. septembra so po interni preiskavi svojo objavo dokaza dopolnili, tako da sedaj pravi, da je »kategorično nemogoče«, da bi Buckmasterjeve seje s Codexom iz zadnjih dveh mesecev kakorkoli vplivale na uporabljeni model, tudi ne prek učenja. Obenem priznavajo prednost Buckmasterja in Alpögeja pri njunem rezultatu za Eulerjeve enačbe, a poudarjajo, da je njihov Navier-Stokesov dokaz nastal neodvisno.

Spor tako za zdaj ne dokazuje kraje matematičnega rezultata, precej jasno pa kaže nov problem znanstvenega dela: raziskovalci v modele pošiljajo še neobjavljene ideje, ponudnik istega modela pa lahko na zanimiv problem nato usmeri računske vire, s katerimi se posameznik ne more niti približno kosati.