Motivacija, volja do dela

Spet je poletje, čas dopustov, uživanja,... Sam pa kot vsako leto zaradi prevelike lenobe oz res velikega pomankanja motivacije imam še praktično cel letnik pred sabo (kot vsako poletje). Zanima me če je še kdo tak, da živi po načelu zakaj bi storil danes če lahko jutri, da se pri nobeni stvari pa ni vazno ali je to ucenje ali sluzba ali kaj drugega ne more spraviti k delu preden voda že res pošteno teče v grlo in mu je edina motivacija to, da vidi če lahko naredi vse v res minimalno časa? Do zdaj mi je vse dokaj lepo uspevalo ampak se ta dan za začetek vsako leto začne vedno pozneje in me resno skrbi da kdaj nebo šlo več tako naprej. Ampak je želja po tem da vidiš če še gre prestaviti mejo vseeno prevelika. Zanima me kako rešujete podobne probleme z motivacijo?

“I don’t believe in motivation, I don’t believe that motivation actually exists and I don’t think that it is something that you can cultivate.

Motivation is just an emotional component of inspiration, fickle. And if you cultivate discipline, forcing yourself to do something even if you don’t want to, that’s how you get things done over a long period of time.

And it is so much more reliable than the emotional component of motivation.” - Burnie Burns

Sole so se zadnje, kjer je vse standardizirano in se lahko 1:1 primerjas z ostalimi. Ko je sola/fax mimo se bos samo stopil v pocprecje, kar gelde na prebrano tudi si. ;) Pa ne me razumeti narobe, nisi obicajen ker lenaris, ampak ker postavljas to vprasanje. Nic posebnega bi bil tudi, ce bi imel lepe ocene, delal sproti in pricakoval, da te bo zaradi tega sistem brez upora vodil skozi zilvjenje.

Ce bi odraslim na podjetjih dajali same mentalne izzive, kjer ne bi videli nobenega konkretnega cilja ali EUR ne bi naredili absolutno nic, tako da ste tisti, ki se solate, v "mamica smislu" se pridni v priemrjavi s povprecnim "delavcem".

Kar hocem povedati je, da ce ti je ok sivina povprecja in se tam dobro pocutis preizkusi limite, padi kaksen letnik in zivi z vetrom, ter se sprasuj, zakaj gre komu boljse. Ce imas vecje ambicije in bi rad dosegel kaj nadpovprecnega pa bos moral najti nacin, da bos nekje dosegal nadpovprecno produktivnost in stopil iz povprecja. Tvoja lenoba je lahko tukaj tudi v pomoc, da ti pomaga najti lazje poti, ki jih vecina ne. ;)

Invictus je 10. jul 2018 ob 14:07 izjavil:

OP

ZA en mesec pojdi delat v Savo k ta črnim. Bo motivacija za učenje takoj zrasla...

Jaz sem tam delal en mesec preko počitnic. Hahaha so me ponucali in skurili tako, da sem na obali preživel počitnice v postelji.

V bistvu je bodoča lenoba in trenutni mamin sinko .

Invictus je 10. jul 2018 ob 15:27 izjavil:

V bistvu je bodoča lenoba in trenutni mamin sinko .

Kdo pa ni bodoca lenoba. Problem je, ce realnost ne lovi ambicij. :)

Nismo take teme že meli lani?

To samo pomeni da že zdaj vidiš, da sistem ni fer in da četudi boš vlagal v znanje, bodo smetano še vedno pobirali ljudje, ki bodo izkoriščali ljudi z znanjem.

LeQuack je 10. jul 2018 ob 17:39 izjavil:

To samo pomeni da že zdaj vidiš, da sistem ni fer in da četudi boš vlagal v znanje, bodo smetano še vedno pobirali ljudje, ki bodo izkoriščali ljudi z znanjem.

Ne ne ne... Smetano bodo pobirali ljudje, ki investirajo tudi v znanje, ki ga ne po defaultu dobi 99% ljudi skozi solanje. Mislim tisto pravo smetano, to da nekdo izkoristi tri za novega VW Golfa ne steje. Tisti, ki pa obogatijo pa so skoraj vedno potegovali pametne poteze, iskali nisna znanja in predvsem vso znanje sproti vnovcili in ne sproti pozabili.

vse jev glavi! druga ni. al boš naredu al ne. konc debate. pa lahk še tk sprašuješ pa dobivaš take al drugačne odgovore. noben ne bo namest tebe delal karkoli!

moose_man je 10. jul 2018 ob 21:58 izjavil:

A110 je 10. jul 2018 ob 20:58 izjavil:

Delam 3x na teden sicer preko napotice ob studiju v podrocju studija ... za 90% ljudi tudi na tem forumu verjetno prezahteven za studirati ...

Shot in the dark: študent fizike na FMF? Ob tem stavku z 90% sem takoj pomislil na to (ker spominja na neštetokrat čute izjave iz obdobja študija)

Kakorkoli: ne metat let skozi okno na takem študiju in vmes delat 3 dni na teden za relativno malo denarja, razen če je delo tako, da z njim ful nadgrajuješ znanje ki ti bo koristilo kasneje. Raje faks končaj čim bolje in čim prej in si nato najdi službo za bistveno boljše plačilo. Takole čez palec bi rekel, da je za povprečnega študenta bolje, da se prva 3 leta študija ne ubada z jobom poleg faksa, v drugih dveh letih pa se je bolje posvetit takemu delu, ob katerem se bo dalo naredit dober magisterij.

Ne poslušat ljudi, ki pravijo da je job ob faksu dandanašnji obvezen. Ker tisto, kar 90% ljudi res ne kapira je to, koliko vloženega časa zahtevajo nekateri programi na Oddelku za matematiko ali Oddelku za fiziko od tebe, če si zastaviš cilj, da jih boš dobro opravil. Ljudi, ki zmorejo oboje, ni veliko (ampak so, da ne bo pomote).

preko parkinga, matematika . Delo pa mi trenutno ne predstavlja problema ker na predavanja hodim izjemno redko ker med njimi namesto da bi poslusal vecinoma gledam v telefon. oz ce ze poslusam me prehitro potegne kaj drugega in potem ko 1x ne sledis vec je vseeno ce si se tam ali pa ne. Pa tudi veseli me tako da bom s tem nadaljeval. Si pa imam drugo leto tako namen vzeti absolventa oz ponavljati ker se mi diplome čez leto res ni dalo pisati. mi je bila zelo zanimiva povezava od pegasusa in se res zelo najdem v njej

Za pomankanje "motivacije" (uživanja) so krivi ljudje, ki te obdajajo.

Ki jih tekom šolanja vsaj večina ljudi z večjega ne more poljubno menjati.
Sicer pa Ritalin dela čudeže, če nobena druga tehnika ne pomaga.

A110 je 10. jul 2018 ob 12:13 izjavil:

Spet je poletje, čas dopustov, uživanja,... Sam pa kot vsako leto zaradi prevelike lenobe oz res velikega pomankanja motivacije imam še praktično cel letnik pred sabo (kot vsako poletje). Zanima me če je še kdo tak, da živi po načelu zakaj bi storil danes če lahko jutri, da se pri nobeni stvari pa ni vazno ali je to ucenje ali sluzba ali kaj drugega ne more spraviti k delu preden voda že res pošteno teče v grlo in mu je edina motivacija to, da vidi če lahko naredi vse v res minimalno časa? Do zdaj mi je vse dokaj lepo uspevalo ampak se ta dan za začetek vsako leto začne vedno pozneje in me resno skrbi da kdaj nebo šlo več tako naprej. Ampak je želja po tem da vidiš če še gre prestaviti mejo vseeno prevelika. Zanima me kako rešujete podobne probleme z motivacijo?

:)

Najprej se odloči kaj bi res rad od življenja, predvsem kdo bi rad postal (kakšen značaj, navade, osebnost...).
Pol pa kultiviraš navado, da narediš tisto, kar veš, da je prav in vse ostalo zate sploh ni več opcija.
Važno je tudi to, da navežeš več navdušenja (ali ljubezni oz. karkoli želiš) na prave aktivnosti kot pa na neprave (sam zase veš katere so to).

Morda še quick fix: Zamisli si kje bi rad bil čez eno uro, dve uri ali pa 5 min (kaj bi bilo res vredu, da bi do takrat naredil). Zamisli se še kje boš čez dve uri, če ne sprejmeš nobene nove odločitve. Tko da kaj bi res rad?

To, da bi najprej zabušaval pa pol na hitro nekaj naredil si kr izbij iz glave. V tistem času, ko si zabušaval je pol ure tvojega življenja minilo, ne glede na to kaj si delal in ta zgodba za tiste pol ure je zaključena. Dodaten razlog zakaj si to zbit z glave postane jasen, ko premisliš kake nevronske povezave jačaš: Če nekaj preložiš se v tistem momentu počutiš vredu, ker se zamotiš z nečim drugim (zabušavanje, prelaganje = dobro počutje), pol ko je pa časovna stiska je pa stres, muka jeza zakaj nisi prej itd. (delo, študij = slabo počutje). Seveda boš naslednjič hitro našel način da se zamotiš za kar se da dolgo (običakjno dolker ni nek rok dovolj blizu, da se nemoreš več zamotit). Vse kar res treniraš s tem je pa iskanje bolj ali manj racionalnih izgovorov zakaj nekaj preložit in kako za čim dlje preložit. Npr. dosti študentov ne naredi faksa, ker pač izpilijo to tehniko tolk daleč, da se naučijo prelagat stvari čez rok :) Kar je čist ok, če se tako odločiš - pol smo pa spet pri tem, da se moreš res odločit kaj hočeš - torej začetek mojega posta.

Morda ti še koristi ta čisto osebni primer glede motivacije okrog dela/študija (trenutno delam PhD): več kot veš/obvladaš višji status maš, bolj te ljudje v službi/skupini cenijo, kar pomeni dosti boljše odnose in dosti več lahko doprineseš v njihovo življenje (kar je meni zelo pomembno, zato to zavedanje deluje zame).

To je del tega, kar je zame najbolj delovalo, ker pa je ravno FMF se bom še malce razpisal: Sam sem zaključil fiziko z 9.5 in miniminimalnim vložkom - zelo malo predavanj, študij zadnji dan ali dva pred izpitom. Takrat se mi je to zdelo ql, ker nikdar nisem gledal dlje od ocen. Razpolovni čas pri takem učenju je verjetno lih tko ene dva dni, tako da sem se za ene 3 zanje izpite mogu več učit (čista agonija tistih par tednov), ker sem sproti pozabil večino konceptov iz predhodnih predmetov - to sem že med študijem vedel, da se bo zgodilo, sam sem upal da bo prej faksa konec - pa ni blo :P Kakorkoli, prvi res neprijeten feeling je bil, ko sem ugotovil, da bom imel na papirju zelo dobro povrečje, moje dejasnko znanje je pa bolj khmmm. Takrat (proti koncu 1. stopnje) sem tudi končno začel razmišljat kaj bi rad po faksu - btw. toplo priporočam vsakemu, da čimprej ugotovi kaj bi res rad počel v življenju. Resne težave so se začele, ko sem začel dokaj redno delat (preko študenta na eni firmi med absolventom in 2. stopnjo, pol leta na enem projektu na izmenjavi in zdaj z doktoratom). V vseh primerih sem delal točno tisto, kar sem želel in v vseh primerih je bilo na začetku fajn, motivacija ta prava itd. V vseh primeri je dokaj hitro prišla neka točka, kjer sem malce zaostal za svojimi cilji (pri perfeckionizmu - kar je spet čisto druga tema - se to seveda zelo hitro zgodi). V trenutku ko občutiš ta stres in veš da še niti približno ni zadnja ura, se hitro vklopijo vzorci, kako se zamotit pred stresom. Ti vzorci, ki sem jih pridno treniral tekom študija. Problem pri delu napram študiju je ta, da je konstantno. Pri izpitih imaš pač par dni (v izpitnem obdobju morda par tednov) stresa, pol pa par mescev za regeneracijo, pa tudi roki so jasni, tako da ko se učiš tik pred izpitom si ponavadi kar hitro 100% pri stvari. Na šithu pa nimaš tega rednega daljšega prostega časa za odklop, poleg tega roki niso tako začrtani, kot pri izpitih in se zelo hitro izgubiš v sivi coni notranjega trenja med zabušavanjem ali tem, da prisiliš delat. Ko to traja kak mesec, dva ali več, pristaneš na točki, kjer cel dan sediš za računalnikom pa ugotoviš, da nisi nič naredil (tudi če maš samo Word odprt), da anxietija, frustracij, izgorelosti (kljub nenatrpanemu delovniku), palpitacij, izpadanja las in vseh ostalih posledic stresa sploh ne omenjam. Takrat ti tudi en mesec dopusta več ne pomaga kaj dosti. V vseh primerih pred doktoratom sem nekako pretrpel do konca in zadnja dva tedna nekako dokončal kar sem moral (seveda niti približno ne na nivoju, ki bi si ga želel). Seveda se mi je ista zadeva zgodila na začetku doktorata, kjer sem nato z zelo zelo znižano produktivnostjo nekako speljal experimente, ko pa je blo treba prvi članek napisat (pisanje člankov ni my cup of tea) pa pol leta nisem mel skoraj nič napredka, kljub temu, da sem bil v povprečju vsak teden vsaj 30h v pisarni z namenom nekaj napisat. Ni se mi bil problem lotit zadeve in se prisilit zraven, tudi motivacija ni bla problem (to da bi že tisto spisal sem si želel bolj kot karkoli, razen tega, da ostanem čil in zdrav) - problem je bil da sem po 10 min dela postal totalno neuporaben. Vmes sem testiral različne pristope kk to spremenit (preposlušal razne self-help zadeve, šel tudi do delovnega psihologa - obisk le-tega ni nič pomagal - najprej je predlagal neke osnovne time management zadeve, pol razne trike kk se motivirat, ki so kr zlo daleč od tega, da bi bi bili on point, še najbližje a še vedno zelo zelo daleč je bil, ko je predlagal da zamnjam "I should've already done that" z "I am doing it now" - kar sicer malo pomaga na kratki rok, a zelo hitro izzveni tako kot velika večina motivacijskih pristopov). Seveda mi je bilo že dolgo pred tem jasno, da se nemorem zanašat, da bo kdo to rešil namesto mene. Par mescev sem sam vztrajno vrtal v svojo podzavest in povezoval stvari skupaj, generiral in testiral svoje ideje in ideje iz knjig. Delček tega, kar je naredilo veliko razliko (in bi bil vesel, če bi se tega zavedal že kako deletletje prej), sem podelil zgoraj. Del svoje zgodbe sem podelil, da vidiš kam vodi ta vzorec, ki sem ga imel jaz in ga imaš ti.

Na koncu toplo priporočam da vzameš vajeti svoje usode v svoje roke, ker če se treniraš, da delaš to kar je lahko in udobno ter se ogibaš temu kar je težko in neudobno v danem trenutku, pol pač daješ svoje življenje v veliki meri v roke marketingu, click-baitu, zunanjim dogodkom in vplivu drugih ljudi (morda celo sociali). Kar vse skupaj ni nič narobe, če se tako odločiš, a če se tako odločiš potem to pomeni, da ti je tako ql in se nimaš kasneje potrebe pritoževat.

Po moji teoriji tri stvari vplivajo na osebnost/podzavest:
- kar se sam odločiš in natreniraš
- kar se ti zgodi
- kar (večinoma podzavestno) kopiraš od ljudi okoli sebe

Zato pa pravijo, da je zelo pomembno s kom se družiš in pa seveda, da neko mora doseči rock bottom, predno se končno res odloči nekaj spremeniti. Upam, da moj post pomaga še komu, da mu ne bo potrebno doseči dna predno se zares odloči nekaj spremenit (to pomeni da druga opcija za to osebo sploh več ni opcija). Lahko noč

Sam sem imel podobne probleme. Nikoli nisem imel motivacije za učenje... Sploh. Zato pa faks po 4 letih še vedno delam, trenutno 2. letnik pa še imam kar nekaj pizdarij za rešit. Delam redno in za delo sem motiviran, da se učim kar pač rabim, tam problema ni. Zadnje izpitno obdobje pa sem se začel učiti sam od sebe, sploh mi ni problema, matematiko sem delal mesec dni prej. Zakaj? Ker je bil enostavno klik v glavi, da prej kot rešim te izpite prej bom imel prosto pot delati v (daljni) tujini. Ne, da mi šola sploh kaj pomeni, ampak če sem že tako daleč bi jo pač raje končal, in bom težko sproščeno šel kamorkoli, če me bo to po vesti čohalo.
Kot je rekel @holabaluza, očitno nimaš jasno začrtanih ciljev, ali pa imaš občutek (utemeljen ali neutemeljen), da ti učenje ne pomaga. Najdi si jasen cilj sam pri sebi, če je predaleč ali prevelik, si ga razdeli na več manjših ciljev, ampak se zavedaj sam pri sebi da jih dosežeš (čeprav je to izpit iz x predmeta).
Motivacija pa je overrated. Sploh ne obstaja. Če bi jo že moral definirat - je samo občutek posameznika, ki je v določenem trenutku pripravljen neko stvar narediti.
Meni zelo dober quote

It's easier to act yourself into feeling, than feeling into action.

in kar me je naučil Nike "just do it "

tryhard je 11. jul 2018 ob 09:24 izjavil:

Za to je mogoce bolse prepis na drug faks.

Zakaj? Za kaj?
Meni bo v vsakem programo dolgčas. Enostavno zato, ker sem sposoben snov z aktivnim sodelovanjem namesto v treh letih osvojiti v letu ali letu in pol.
Pizdarija je, ker naše šolstvo težko prepričaš o preskakovanju letnikov.

A to misliš DOBO pa GEA college

Procrastination ni vedno slaba stvar Včasih naloga potem "odpade" oz. je ni treba storiti in z zavlačevanjem lahko dobiš ideje za lažji/izboljšan pristop nalogi

Drugi del se, odpadanje nalog se pa zgodi redko, a vendar se in lahko prišpara "muke"
Sicer sem pa mislil nasploh v življenju, ne samo faks

Če maš to že 4+ leta torej to ni dobro.

Any cure?

Ne vem kaj ma folk probleme z motivacijo.
Jaz si le postavim nek cilj. To je dovolj, da nato naredim vse kar je v moji moči, da ga dosežem.

Zdaj je bil cilj malo pohujšat. Zunaj na kratkem teku + fitnes in nato tek sem bil zadnje 2 meseca vsako jutro ob 5ih - res vsak dan. No matter the mood, no matter the weather, no matter "motivation".
Za vsako stvar je lahko najt izgovor, nehajte iskat izgovore in iščite načine kako to naredit kljub "prepreki" in to naredite. Zelo enostavno.

Vsak lahko nekaj dela oz sledi nekemu cilju, ko je vse ostalo perfektno.. To ni nič posebnega. Ne razumem kako se nekomu zatakne kaj že tukaj. Motivacija se pokaže, ko ti ne gre vse 100% oz ko imaš kaj za premagat in še vedno greš proti temu cilju.

Hm, psihologinja je od mene roke dviglnila....

Mah ni rešitev v psihologu...

Se pravi, da potem za nas ni neke absolutne rešitve... doesn't sound good....

?

Invictus je 12. jul 2018 ob 13:16 izjavil:

Lahko uporabiš slovenski način reševanja problemov...

Verjetno misli samomor?

tryhard je 12. jul 2018 ob 07:44 izjavil:

Vitamin-B je 12. jul 2018 ob 04:28 izjavil:

...
Če pa to ni dovolj dobro zate in iščeš magic pill, ti pa povem, da ga ni - oz. je v obliki res velikega (najpogosteje zelo bolečega) dogodka ala infarkt, finančni propad, psihosomatske motnje ipd. Če se odločiš, da boš čakal na kaj takega, kul, sam pol ne spraševat za 'cure'.

Ritalin, Adderal, Modafinil, ali kakšen izmed drugih nootropikov. O tem bo seveda odločal tvoj osebni zdravnik ali specialist.
Na temni strani ulice tudi kokain, ki ga sam ne bi priporočal - sploh pa ne v Sloveniji.
Je pa v vsakem primeru potrebno nekaj samoiniciative.

Izmed bolj preizkušenih znanstvenih metod bi priporočal tudi: psihologa, kliničnega psihologa, psihoterapevta.

Glede substanc: To ni dolgoročna rešitev. Hitro se telo navadi in si nazaj kjer si bil oz. še slabše, ker rataš odvien. Zraven bi še dodal, da če možgani lahko nekaj dosežejo z drogami, lahko to dosežejo tudi brez. Težje je brez, a ko to osvojiš, imaš zadevo pod kontrolo.

Tudi zanašat se na nekoga tretjega je kockanje. Res je, da če najdeš top specialista (ki temu primerno tudi stane), ti lahko pomaga. Iti h nekomu naključnemu ne-privat je pa pač tako, da škodilo nebo, koristilo pa tudi najverjetneje ne.

Dokler sam ne prevzameš odgovornosti za svojo prisoholško zdravje, si pač tam kjer si, dokler se ti nekaj ne zgodi.