Ljubezenska poezija

Katera (resna) ljubezenska poezija vam je blizu? Sploh prebirate poezijo? Lahko objavite kaj kar vas je navdušilo in zaznamovalo...naprimer:

W. SHAKESPEARE: SONET 130

Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila;
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila;
sem videl rože, bele in rdeče -
na njenih licih take ne cveto;
in so dišave, ki so bolj dehteče
kot vonj, ki diha njeno ga telo.
Njen glas poslušam rad, četudi vem,
da zvoki strun prijetneje zvene;
kako boginje hodijo, ne vem;
ko ona hodi - stopa kot ljudje.
In vendar se mi zdi bolj očarljiva
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.

(Prevedel Janez Menart)

Dane Zajc
Gotska okna

Ne govori mi.
Miruj s svojim preklanim jezikom.
Ne glej me.
Ne maram tvojih oči.
Druge oči gledajo vame.
Mirne kot razbita gotska okna.
Sonce je streljalo vanje.
Objestno sonce.
S tisočerimi puščicami
jih je prestrelilo.
Zvezde so jih prebadale
v dolgih gluhih nočeh
s tenkimi rapirji.
Ostre svetle konice so zaplesale
pred velikimi nepremičnimi očmi.
Obraz lune se je odprl:
kakor razsvetljena votlina
so zazijala njena usta,
polna debelih kamnov krohota.
In umirale so svetnice
z dolgimi prosojnimi obrazi.
Povesile so se prestreljene peruti
belih angelov.
In zapirale so se ozke bedeče oči sveta.
Svetla hladna smrt
na konicah zvezdnih žarkov.
Pijanski zasmeh lune
se je prekopicnil v praznini.
Ne glej me.
Druge oči strmijo vame.
Ozke. Prazne. Mrtve.
Žalostne.

2
Zvečer zažarijo rubini
na tvojih prsih, Magdalena.
Dva rdeča rubina pod sivo tančico.
V mraku katedrale.
V belem dimu ugasnjenih sveč.
Odvrzi tančico.
Odvrzi jo: suhi šelest greha
v vonju molitev.
S suhim tleskom bojo padle zvezde
s tvoje glave.
V svetlem curku se bojo potočile zvezde
iz tvojih oči v moja odprta usta.
Rubini tvojega telesa
bojo padali v moje naročje.
Mesec bo lizal tvoje boke
z rdečim jezikom strasti.
Odvrzi tančico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca
naga. Ponižana.
Moja.

3
Bele roke na nebu.
Bele noge na kamnu.
Bele svetnice v visokih oknih.
Svetnice v rdeči luči.
Telo, zavito v rdeči pajčolan.
Jaz sem marmornati angel.
Angel brez vere.
Bele noge.
Bele roke.
Telo, zavito v sivo platno.
Angel, ki ljubi svetnice.
Svetnice se slačijo v oknih.
Sonce gleda skoz njihove hrbte.
Rumeno. Rdeče.
Počasi se slačijo svetnice.
Njihova telesa spuhtevajo v dim.
Ostanejo le roke.
Ostanejo le noge.
Znamenje na modrem nebu.
Samota na belem kamnu.
Črni križ, ki razpada.
V starih očeh katedrale.

Desanka Maksimović


STREPNJA *

Ne, nemoj mi prići! Hoću izdaleka da volim
i želim tvoja oka dva.
Jer sreća je lepa samo dok se čeka,
dok od sebe samo nagoveštaj da.

Ne, nemoj mi prići! Ima više draži
ova slatka strepnja, čekanje i stra'.
Sve je mnogo lepše donde dok se traži,
o čemu se samo tek po slutnji zna.

Ne, nemoj mi prići! Našto to i čemu?
Izdaleka samo sve k'o zvezda sja;
izdaleka samo divimo se svemu.
Ne, nek mi ne priđu oka tvoja dva!

Adi Smolar - Ljubim jo

Majhna je, rjava, lepih je oblin. Ko
vem, da je ob meni, mirno lahk zaspim,
mi vedno rada hudo žejo pogasi in nudi
mi užitke, ki jih pri ženskah ni.

Ljubim jo, ljubim jo, ljubim jo
flaško pirovsko!

Vedno rad jo v svojih rokah držim,
ko nežno jo odpiram, v strasti ves drhtim,
všeč mi je, da nikdar ljubosumna ni,
če pijem zraven nje še šnops, jo veseli.

Ljubim jo..

Če kupim celo gajbo, v sobo se zaprem
in z vsemi pravo orgijo začnem.
Naslednja vsaka mi od prejšnje bolj diši,
ko spijem vse, se od ljubezni mi vrti.

Ljubim jo..

Tako mineva mi življenje brez skrbi,
dokler pivovarna ena vsaj stoji.
Vem, da vedno družbo delala mi bo,
edina prava je ljubezen moja to.



Daleč je za naju pomlad

Daleč, daleč je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleč, ko dekletu sem govoril:"Rad te imam."
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Govoriva si spomine,
mnogo vsega je bilo.
Rečeva: "Kako vse mine."
In malo nama je hudo.
A nato se nasmejiva,
srečna ker sva se našla.
Kako lepo je, da sva se spoznala
in skupaj skozi življenje šla.

Daleč, daleč je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleč, ko dekletu sem govoril:"Rad te imam."
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Ura prepodi spomine,
"Greva spat," zašepeta.
Trdno me pod roko prime
in s težavo vstaneva.
Ponoči k meni se privije.
Vsak nnjen dotik tako poznan
mi prežene grenko misel:
Kdo od naju ostal bo sam.

Ena domača, avtor neznan:

Powswt so mejsta,
powswt vsi,
powswt so mone,
nejs sam ti!

From Vipava valley with hearth

Eno imam pa res, ki me je kar zadela:

Odi et amo (antična poezija)

Sovražim in ljubim.
Morda kdo sprašuje,
zakaj to počnem.

Ne vem samo čutim
Dogajanje tuje
In mučim se v njem.

Kira pocukrana tema.

Žena, od nikogar naj ena,
je mokra se zbudila med dvejo in ena.
Začuda, vremena so lena, mož grbasto premleva.
Oh žena naj ena, povej, povej mi kje srce ti leži,
čemu te spodaj ščemi.
A te kolo več ne vznemiri.
Le kaj naj ta mož počenja,
ko od drugih reči si znotraj pomerja.
Že vem kaj naj naredim.
V tišini se s Pythonom zadovoljim.

~Vostok_1, za jypeta

Zaljubljenska

Tiha je ta pika,
vedno na koncu se potika.
Besede še tako strašne umiri
in pogosto brez nje tudi zagrmi.
A pika same besede ne premika,
četudi včasih na visoko se jo zapika.
A vsi vemo, da najboljše povedi,
le velike črke zložijo.
Velike črke iz nebesa vzhodnega,
ki prihajajo.

~Vostok_1

Zgodovinsko gledano...najboljša dela.

There, there, don't cry.

*MC, drop me a beat*




*waits intro*

Le kakšna naj bo ta replika,
na vprašanje, ki nobenega ne mika
niti najmanjše,
meje sploh, ne premika,
ne iz intelektualnega, modalnega
ali pavšalnega vidika.

A zdej praviš, da ni tako,
ko ti naenkrat vostok vstane, kar
pred klopjo.
Tisto mentalno srednješolko trojkico.
Ha ha, patetično,
glej ti njo,
pogumnico.

Kot drugo kje si sploh bila,
ko se slotekovska nacija, streljala
a ti je Woolfova prepovedala? HA?
...
Feminizem,
najbrž,
da.

Glej, nisem žleht tip,
ampak za sistem
sm dost preveč odkrit, navit.
Še ta adBlock, si ne želim kar privit.
Denarce drugim raje zapustit,
podarit,
in ne odtujit.

Kljub temu, sem v blato zabit,
z nazivom antisemist,
seksist, rasist,
nezaželjen nacist.
A ni lepo to,
kako daleč je prišlo,
to naše, hm,
...
civilizacijsko slovo.

...
...
...
...
...

Apokalipse si ne želim,
le včasih s pivom grenkim malce,
jo posladim.
Aha.
Da.
Dve pivi v čast držim,
in se veselim, Stanislavu ruskem
...
v spomin.

Yeah,
aha,
mhm,
Drop da chute boy!
...
...
...

Kdo si zdaj ti, v temi tako pocukrani
ob grandioznosti, ki te povsem zapusti.
...
Če je tvoj slog interpret,
daj počakaj še nekaj dolgih let,
preden si može iz vzhoda,
želiš,
hrepenet.


*drops mic, music plays on*

France Prešeren – Dominus Vobiscum

Oče Janez ječmen seje,
tam na polju pr’ Ljubljan’,
mim’ se vandrovček prismeje,
sam presveti Kozmijan.

Prav prijazno ga pozdravi:
”Kaj pa delaš Janez tu?!”
Janez pa je slabe volje:
”Kurc te gleda!” reče mu.

”Kaj svetnika kurc bi gledal!”
reče sveti Kozmijan.
”Bom naredil coprnijo,
da bo svet v pokoro djan!”

Komaj misli te izreče,
z njive kurci poženo.
Janez brž po Katro teče:
”Katra, Katra kaj bo to?”

Katra ven iz kajže teče,
vid’ na njiv’ soldate stat,
od veselja si jo mane:
”Moj ga ‘ma t’ko sam za scat!”

Katra prvega natakne
gori doli vzdihujoč.
Niti enkrat ji ne zmakne,
z njim jo drajsa celo noč.

Drugo jutro polna njiva
samih strumnih je devic,
vse počepa in poriva,
saj na svet je dost’ prasic.

Izmed vseh ljubljanske frajle
najbolj vnetih so pizda,
zaslužile bi kolajne,
znajo fukat kar za dva.

Sem prišle so na kurbanje,
tud’ Ljubljančanke gospe,
najdeb’lejši so le zanje,
da se v pizdah ne zgube.

Jel’ to morje Adrijansko,
ki tak strašno valovi.
Ne, to pizdovje je ljubljansko,
ki na kurcih se besni.

Sred največje kurbarije
pride mimo coprn’ca,
pa si zmisli coprnijo,
da bi stvar še lažje šla.

”Stojte pizde nenasitne!
Kaj nek fukate čepe?
Zmatrajo se žile ritne,
lepš’ porivat je leže.

Kurce ven iz zemlje spul’te
in zavijte jih v papir.
Z njim doma si pizde gul’te,
da bo rit imela mir.

Reci:”Dominus vobiscum!”
dominus ti v pizdo skoč’,
pa boš imela svoj pritiskum,
k’ te bo drajsal celo noč.

Kadar pride ti zastoči:
”Etkum spiritus tuo!”
Dominus ti iz ritke skoči
požegnavši te z vodo.

Ženske so tako storile,
kurc pod pajsko pa domov,
kar naprej so se gonile,
furt na furt jih je bezov.

Pele dominus so rano,
pele dominus zvečer.
Vse po poslah je poscano,
dominus je huda zver.

Tudi Katra s svojim leže
in nastavi si ga v rit.
Dominus ji koj postreže,
tri dni se je nič ne vid.

Še četrti in še peti
Katra v luštih izdrži.
A deveti in deseti
pizda več je ne srbi.

Že sta tedna dva minila,
Katra je že čisto preč,
je besede pozabila,
da b’ je kurc ne fukal več.

Dominus pa kar poriva,
ne minute ni pr’ mir’.
Katra je napol še živa,
pizda kot zmečkan krompir.

Kje si pizdica nekdanja,
ki si kurce stiskala?
Razcefrana kakor cunja
blagor mu k’ spomin ima.

”O nesrečni fuk gol’fivi,”
še enkrat spregovori.
Med neštetimi porivi
bogu dušo izpusti.

Dajo gor jo na te pare,
ni je več ko par kosti.
Dominus naprej jih tare,
moč ustaviti ga ni.

Še ko trugo so zabili,
spaka je po njej bezov.
Kmal’ bi trugo iz rok spustili,
t’ko je butal ob pokrov.

S štriki so jo povezali
in spustili jo v zemljo.
Pol so patra poklicali,
pričak’vali, kaj da bo.

Pater grobu se približa
sliš’ v jami ropotat,
od strahu se brž prekriža,
mal’ ga tudi prime srat.

Pater dominus zapoje,
hoče Katro poškropit,
-kurc naj gleda žegne tvoje-
dominus mu skoči v rit.

K sreči mežnar se požuri:
”Etkum spiritus tuo!”
Dominus jo z rit odkuri,
več nazaj ga ni bilo.

Katra v grobu mir uživa,
moli zanjo če s’ kristjan.
”Vsega zla je pizda kriva!”
pravi sveti Kozmijan.

Ja, saj. Vulgarnost ga moti, odkrita mizoginija mu je pa všeč.

Alojz Gradnik: Eros - Tanatos

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko dehteče vino sladkih trt
užil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.

NAPIS NA SPOMENIKU NOVOFUNLANDSKEGA PSA

Kadar se v prah povrne kak zemljan, ne po zaslugah le po rodu znan,
takrat na moč potrudi se kipar, da slava mrtvega blesti se z žar,
da sploh ne bereš v glasi slikoviti, kaj bil je,
temveč kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani, ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce, ki srečen je, če zate v ogenj sme.
Ta gre v pozabo, ker mu ne prizna Bog duše, ki na svetu jo ima:
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa, lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna enodnevna muha, ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!
Kdor te pozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti!
Prijateljstvo ti je le goljufija, ljubezen, strast, smehljaj hipokrizija.
Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramovali.
Kdor pred to žaro si postal, odidi!
Ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;
prijatelju v spomin ta grob stoji; le enega imel sem, tu leži.

/Byron/

Feri Lainšček

Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

I found her on a night of fire and noise
Wild bells rang in a wild sky
I knew from that moment on
I'd love her till the day that I died
And I kissed away a thousand tears
My lady of the Various Sorrows
Some begged, some borrowed, some stolen
Some kept safe for tomorrow
On an endless night, silver star spangled
The bells from the chapel went jingle-jangle

She was given to me to put things right
And I stacked all my accomplishments beside her
Still I seemed so obselete and small
I found God and all His devils inside her
In my bed she cast the blizzard out
A mock sun blazed upon her head
So completely filled with light she was
Her shadow fanged and hairy and mad
Our love-lines grew hopelessly tangled
And the bells from the chapel went jingle-jangle

She had a heartful of love and devotion
She had a mindful of tyranny and terror
Well, I try, I do, I really try
But I just err, baby, I do, I error
So come and find me, my darling one
I'm down to the grounds, the very dregs
Ah, here she comes, blocking the sun
Blood running down the inside of her legs
The moon in the sky is battered and mangled
And the bells from the chapel go jingle-jangle

All things move toward their end
I knew before I met her that I would lose her
I swear I made every effort to be good to her
I swear I made every effort not to abuse her
Crazy bracelets on her wrists and her ankles
And the bells from the chapel went jingle-jangle

Do You Love Me? by Nicholas Edward Cave & Martyn Casey

Stari nagrobni verzi zelo zadanejo.
Bi bil precej zanimiv hobi hodit po pokopališčih in iskat najboljše primerke in jih slikat.

Dobri primerki:

V NAJLEPŠIH LETIH TI VZELA JE SMRT ŽIVLJENJA CVET
OSTALI SO LE SLEDOVI TVOJIH SKRBNIH ROKA V NAŠIH SRCIH PA UPANJE
DA VIDIMO SE V VEČNOSTI

TIHO, MIRNO PRIDI K MOJEMU GROBU TU POČIVAM MIRNO ZDAJ

PREHITRO SI NAS TI ZAPUSTILA
V TRPLJENJU SOLZ VZDIHUJEMO
A UPANJE IMAMO VEDNO
DA V VEČNOSTI SE SNIDEMO

TEŽKA VAM BILA JE ZEMELJSKA POT / V NEBESIH VAM LEPŠA NAJ JO GOSPOD

Daleč te je vodila usode pot, zdaj mirno spi v naročju domače zemlje




Škoda, da več ne pišejo verzov na grobove, tja pa res pašejo. Če bi danes kaj takega napisal gor bi te imeli kar za čudaka al zakva ne pišejo več na grobove teh verzov?

Dokler se še imava

“Ah, kakšna sreča, da se še imava!”
si vsako jutro dahneva v pozdrav,
a trpka misel naju spreletava:
“Prej ali slej bo eden sam ostal.”
Razvajenca ljubezni dvoedine,
kako le s pol življenja, s pol srca
ne bi ostala lahek plen praznine,
v njen mrtvi svet, pohabljenca, zašla?
Drug drugemu zdaj vsa se podariva,
drug v drugem prebudiva, okrepiva,
moj? tvoj? - nikar ne ugibajva, čigav -
odrešujoči jutrišnji spomin,
ki bo življenje živemu, čeprav
odprtih ran, še živih brazgotin,
da ne bo sam, kdor bo - kdaj? - sam ostal.


Kvadratura kroga

Celo v ljubezni redko se dogaja,
da ves podarja se, kdor vse si jemlje,
da sva si kot dotik neba in zemlje,
da duša z dušo se v telesu spaja.

Nikoli ne sprašujva se, kdo koga
kdaj vodi, ko za roko se drživa,
morda se drug za drugega bojiva,
ko tavava v tej kvadraturi kroga.

Stisk roke, čutim, včasih popusti,
da v strahu vprašam se: Sem jaz? Si ti?
Ti vidiš v tem moj strahopetni beg
od tebe, jaz tvoj tihi odmik od mene.

A ves čas v sizifovsko strmi breg
k prividu vrha naju vse bolj žene.

Ciril Zlobec
*4. julij 1925, Ponikve † 24. avgust 2018.