Vzgoja otrok 2k16

Ja, vidva sta imela globoko razpravo.
Ampak vzgoja pa res ni neko psihično nasilje. Mogoče to jemlje kot nasilje, samo mu najbrž ne bo škodilo in zaradi tega ne bo imel slabe samopodobe ali psihičnih težav.
Psihično nasilje je ''Ti kreten mali, že spet si polil pofukan sok. Cel teden ne dobiš nič za pit. Spaka nesposobna, zarad tebe bom moral zdej še brisat mizo. U pičko materno.''

Ja, se da zafilozofirat tukaj.
Jaz mislim, da če pogledamo za nazaj, da bi za nekatere stvari rekli, da pa so bile nekatere potencialno sporne. Samo starši niso popolni. Včasih so slabe volje, včasih nimajo časa,..si zadeve mogoče narobe predstavljajo. Meni se je tudi zdelo nepravično, da moram it spat, ostali pa ne. Pa sedaj razumem, da so imeli prav. Pri nekaterih zadevah, pa bi lahko bilo bolje. Ampak napake pač delamo vsi. Hočem rečt, da vgoja jasno pomeni prepovedi, zapovedi, omejevanja,... samo niso pa te zadeve škodljive, ampak celo koristne. S pasom po riti pa pač ni koristno. Mogoče froc ne bo več s ključi praskal sosedovih avtomobilov, samo to se mu da tudi drugače dotajčit.

nevone je 20. okt 2016 ob 13:24 izjavil:

Hočem rečt, da vgoja jasno pomeni prepovedi, zapovedi, omejevanja, samo niso pa te zadeve škodljive, ampak celo koristne.

Ja, saj.

S pasom po riti pa pač ni koristno. Mogoče froc ne bo več s ključi praskal sosedovih avtomobilov, samo to se mu da tudi drugače dotajčit.

Ne moreš tega zagotovo vedeti. Nekateri otroci pravijo za so hvaležni, ker so jih starši bolj "strogo" prijeli. Ker točno vedo, da si drugače ne bi dali dopovedat. Je pa res, če ga moraš dnevno pretepat, da preprečiš neumnosti, potem je to zagotovo nekoristno in neučinkovito. So pa tudi takšni, ki rabijo samo en tak dogodek in se jim v glavah nekaj premakne, da razumejo da se nekih traparij pač ne dela. Sto ljudi, sto čudi.

o+ nevone

Osnovni princip pedagogike je:
"Otroka vzgajaj trdo, vendar pazi, da ga pri tem ne ubiješ". (prosto pa Ruglju)
Sicer mi ni jasno, zakaj je dal ta caveat.
Menda je kaznivo?

Ampak ne verjamem, da starši pretepajo svoje otroke, ker se jim zdi, da so zaradi tega oni doseglji vse to kar so in so zaradi tepeža tako čudovite osebe.

Saj pravim, večkratno pretepanje za iste stvari itak ne naredi nobene koristi. Ampak govorim o nekem opozorilnem ostrejšem prijemu, ki ga kakšen otrok dojame, tako da ga ni treba niti ponavljat. Če moraš to ponavljat itak verjetno ne boš dosegel željenega.

Seveda to ne more biti splošen recept. Vsak starš za svojega otroka oceni, kaj bi utegnilo zaleči.

Je pa velik problem, če sovpadeta starš, ki ocenjuje, da bi strožji ukrep zalegel, in otrok na katerem to ne deluje (seveda v pozitivnem smislu), starš pa druge ideje nima in potem s takimi ukrepi nadaljuje, čeprav je evidentno, da so neučinkoviti. Tak starš bi verjetno sam potreboval kakšen strožji ukrep, da se strezni.

o+ nevone

nevone> Če se jaz spomnim svoje svojeglavosti in občutka neizmerne krivice, če nisem mogla narediti po svoje stvari, ki se mi niso zdele nič škodljive, niso pa bile vedno v skladu s "programom" staršev, potem ne bi rekla, da gre pri vseh otrocih vzgoja enako gladko.

In nekateri ljudje nasprotju tega potem rečejo "permisivna vzgoja", čeprav to niti približno ni isto. Jaz si k sreči lahko privoščim, da otrokom dovolim, da reči naredijo po svoje. Se tudi pogovorimo o tem, kaj bi se dalo narediti bolje, ampak s posledicami svojih odločitev se oba otroka soočata sama in do zdaj tudi brez težav sprejemata odgovornost, kadar se reči odvijejo narobe (razen včasih pri medsebojnem obračunavanju, pa tudi pri tem zdaj že precej dobro razumeta, da se v medsebojnih odnosih lahko podpirata, ali pa sta en do drugega zlobna, posledice odločitev pa morata nosit v vsakem primeru). Občutek krivice, ko se starši namesto otroka odločajo tudi takrat, ko po tem ni nobene potrebe, je po mojem mnenju upravičen. Razumem, da se otroku ne more dovoliti, da bi se igrali z nevarnimi stvarmi, nikoli mi pa ne bo jasno, kakšna naj bi bila korist od tega, da se starši namesto otroka odločajo o trivialnih rečeh, ki se tičejo otroške igre.

Ravno zato se mi zdi absurdno, da otroku ne bi dovolil risanja po steni, skakanja po lužah, ali pa igranja v blatu. Igra je bistven sestavni del otrokovega razvoja in sterilno okolje, v katerem so pravila rigorozna samo zato, ker se je tako odločila avtoriteta, veliko slabše podpira čustven, intelektualni in socialni razvoj otrok. "Škoda", ki nastane pri izvajanju teh aktivnosti, je absurdno nizka v primerjavi s koristmi, ki izhajajo iz takšnega početja.

Ko tukaj berem umotvore razpravljalcev in se malo povrnem nazaj v moje otroštvo, ter pozneje v vzgojo lastenga otroka, mi ni jasno, kako smo sploh uspeli postati kolikor toliko pošteni in spoštovani člani človeške družbe.
Kot se spomnim, tja nekje do svojega 6-ega, 7-ega leta starosti, od staršev nisem imel kakšne uporabne vzgoje, saj sta bila oba v takih službah, da sta velikokrat odhajala sredi noči, se vračala pozno popoldne, sobote so bile še delovne in naju z bratom je vzgajala "teta" - upokojenka, ki je ravno zaradi dveh otrok in nemogočega delovnega časa, živela z nami.
Seveda sva z bratom hitro ugotovila, kako se da teto fino okoli vozit in sva počela vse, kar nama je padlo na pamet. Brat je bil 5 let starejši in seveda je moral kolikor toliko skrbeti zame, ko sva bila izven nadzora, zato me je, zaradi lastne zaščite, pri vsaki neumnosti vključil zrave, da nebi slučajno kakšno stvar izdal, namerno ali nenamerno. V glavnem je bil za vsako neumnost, tudi, če sem jo naredil jaz, kriv in kaznovan, on.
Seveda sta starša neumnosti kaznovala, po več ali manj takrat veljavnih pravilih, kakšna čez rit, za kar je bila najbolj primerna široka kuhalnica za žgance, kakšno klečanje na koruzi,...... in seveda, nepogrešljive dolgotajne pridige po izvršeni kazni.
Moram rečt, da nobena kazen, ni bila dana po krivici, vedno je bil za to tehten vzrok.
No, to je šlo tako naprej, do mojega 3.-ga razreda osnovne šole, potem pa je teta šla na obisk k svojemu sinu v Kanado.
V teh treh mesecih, brez pomoči, smo se organizirali tako, da pomoč, po treh mesecih, enostavno ni bila več potrebna. Vse tisto, kar je počela ona, smo si pravično razdelili, tako, da je vsak dobil določene zadolžitve, ki jih je hočeš, nočeš, moral opravit.
Pospravljanje za seboj, pomivanje posode, čiščenje stanovanja, pospravljanje cunj - oblek, naučili smo se, da umazane nogavice ne spadajo pod posteljo, temveč jih je potrebno pred spanjem oprati, obesiti, da so bile čiste, da je potrebno gate vržt v košaro za smeti, da krožnikov enostavno zmanjka, če se ne pomijejo, da je pri kuhanju potrebno pazit, da se stvari ne prežgejo, ker potem pač ni kosila, da je potrebno it v trgovino in nabavit, česar ni,......... skratka samostojnosti.
Bil je še en velik problem, da smo imeli šolo v dveh turnusih in sva se morala z bratom naučit kuhat, da nisva šla v šolo lačna (ni bilo mcDonalda in podobne hitre prehrane). Vedno je bilo doma dovolj testenin, riža, moke in krompirja. Včasih je mama pripravila kaj za naslednji dan, da sva v glavnem pogrela, če pa sva hotela pire krompir ali kaj podobnega, sva morala to skuhat.
Ko je prišla teta po 3-eh mesecih domov, je računala s tem, da bo imela nekaj dni garanja, da bo za nami pospravila vse, kar smo v tem času nasvinjal, pa je skoraj na rit sedla, ko je videla, da je vse čisto, da posoda ni vsa zažgana, da so cunje zlikane in pospravljene, da pod otroškim posteljam ni umazanih cunj,...... skratka, vse je bilo tip, top, brez njene pomoči.
Še večji šok je doživela, ko sta ji mama in oče povedala, da lahko ostane, saj je bila kot 5-ti družinski član, da ima svojo sobo, dokler hoče, samo, da zadolžitev pa v stanovanju nima več (za to je bila tudi kar dobro plačana, poleg zastonj hrane in sobe).
Potem je pri nas živela še par let in se potem preselila v Prekmurje, h hčerki. Enostavno ji je življenje postalo dolgočasno, res pa sva z bratom, kadarkoli sva hotela kakšne informacije okoli kuhe (bila je odlična kuharica), sva to tudi s praktičnim prikazom, dobila.

V glavnem, oba z bratom sva uspešno naredila šole, ki sva si jih omislila, dobila zaposletve in počasi ustvarila družine.

S punco, ki me je izbrala za življenskega sopotnika (napačno mišljenje, da moški izberemo), po 5-ih letih skupnega življenja, sva načrtno pridobila še enega člana in se že takoj domenila, da ga vzajava skupaj in enotno, brez tistega - popustljiva mama in trdi očka. Ker sva stare starše imela daleč stran, sva se tudi zavedala, da ne bova imela nobene pomoči in se morava sama organizirati tako, da bo vedno lahko eden od naju z otrokom.
Zavedala sva se, da socializacija otroka, poteka od prvega dne in najvažnejše do nekje 4-ga, 5-ega leta starosti. Če ta leta pri vzgoji zamudiš in v otroku ne ustvariš pravih usmeritev, nobena vrsta vzgoje, pozneje ne bo pomagala.
Nekako smo prebrodili prvo leto, vseh možnih otroških bolezni v vrtcu, otrok je rasel in s tretjim letom je že vedel, kdaj gre lahko čez cesto, da ne sme šlatat električnih priključkov (to je bilo najtežje, saj so ga razne vtičnice, priključeni kabli, skratka vse z elelktriko, privlačili kot drek muhe). Na srečo je bil doma vzigalnik za plin, ki je ob pritisku na tipko, dal lepo električno iskrico. Seveda je otrok, kot sraka, hotel to pošlatat in enkrat mu je uspelo, tako, da ga je kar dobro streslo. Ko je pričel jokat, sem mu samo pokazal, da je tako pri vseh električnih priključkih in razložil, da je veliko močneje in nikoli več, ni bilo problema s tem.
Drugo, kar si bom zapomnil za celo življenje je bil dopust, prvo leto, ko se je ravno spravljal k začetkom hoje. Nekje sem prebral, da znajo dojenčki po naravnem nagonu, obdržat svoje telo na površju vode. Sem si mislil, dajmo poizkusit, bodo naslednji dopusti veliko lepši, če otrok postane plavalec čim prej, je potrebno veliko manj pazit. Šla sva v vodo, položil sem ga na dlan, tako da je bila nekje na sredinski točki in ga položil v vodo (vodo v vseh oblikah je od rojstva oboževal), počasi sem roko potapljal vedno globlje in otrok je dejansko ostal na površju, sicer ni bilo stila, je pa na vodi prosto plaval. Vsako leto smo šli vsaj dvakrat po deset dni na morje in naslednje leto, je imel nekaj dni, vsak dan bolj prazne rokavčke, dokler nekje 4-5-ti dan, ni šel v vodo brez, seveda je bil stalno pod budnim očesom. Fant je pri dveh letih in pol, perfektno plaval in glede tega, ni bilo nikoli več skrbi.
Seveda je vzgoja, do nekje 5-ega leta potekala brez zapletov, razen pri dveh letih, ko je za vsako malenkost zganjal histerijo - vrgel se je na tla, kričal in cepetal. Pomagalo ni nič, dokler se ni žena spomnila, da je v takih primerih, najboljši šok z mrzlo vodo. Ko se je naslednji dan začel metat po tleh, ker mu ni dovolila, da bi zoper svlekel vse piskre iz omare, ga je polila z mrzlo vodo v obraz. V trenutku je prišel k sebi, pogledal okoli sebe, pokazal na lužico in rekel - lej kaj si naredila, češ baba zmešana, polila si potleh.
To je bila pri njem zadnja histerija v življenju.

Potem se je začela šola. Fant je šel v šolo, znal je že čitat tiskane črke in precej dobro računat, nekje do 100 in v prvih treh razredih ni bilo nobenega problema, samo malo bolj živahen je bil in še par njegovih sošolcev.
Proti koncu tretjega razreda, pa sem moral namesto žene na govorilne ure, seveda sem otroka povprašal prej, če je v šoli kak problem in zagotavljal je, da je vse v redu, ocene med 4 in 5, drugih problemov pa ni.
Šok, ki sem ga doživel ob srečanju z učiteljico, me je skoraj vrgel na rit. Pokazala mi je matematične kontrolke, njegovo in sošolčevo, s katerim sta bila največja pijatelja. Moj je 18 nalog, brez napake rešil v 5-ih minutah, sošolec nekaj sekund več, potem pa sta imela svojo zabavo. Pokazala je flek na stropu, ker je med njima iz enega na drug konec, potovalo jabolko in pustilo flek na stropu, na glas sta debatirala, skratka motila sta cel razred in to baje ni bilo prvič.
Seveda nisem imel besed, da bi svojega mulca vsaj malo zaščitil in sem ji pač razložil, da je otrok v tem času v njihovi oskrbi, da ga jaz vidim nekja ur na dan, od prihoda iz šole do spanja, da ga lahko začnem mlatit v petek popoldne in neham v nedeljo zvečer, če bo kaj pomagalo, da pa lahko ona stori veliko več, naprimer, da obema, ki sta se z matematiko igrala, težje naloge in jima razloži, da nimata o teh nalogah pojma, torej, da mora za njiju najti izziv, da bo imela mir. Ravno tako, sem ji razložil, da, če bi sedela skupaj, jima nebi bilo treba srat, čez cel razred. Seveda me je gledala kot zaboden vol, saj o vzgoji in spodbujanju otrok ni imela pojma.

Ko sem prišel domov, sem mulca pograbil, ga dal čez kolena in mu dal nekaj krepkih čez rit (nič nevarnega). Ko sem ga spustil, je hlipal in na vprašanje, če ve zakaj je bilo to, začel izgovore na Grega, da je on začel,......
Rekel sem mu ne - dobil si jih, ker jaz za to nisem vedel. Zahtevam, da mi vsako še tako problematično zadevo poveš, da jo bomo lahko po normalni poti rešili, si razumel. Pokimal je z glavo in zadeva je bila zame končana.
To je bilo edino nasilje nad mojim otrokom s strani staršev in od tistega dne naprej, sem izvedel za čisto vse stvari, ki so se fantu zgodile in niso bile v mejah norm, ki jih je postavila družba.
Točno je vedel, da bo sledila pravična kazen, vendar nikoli tega zaupanja nisva zlorabila in še danes veljava za njegovega zaupnika, ob vsakem problemu, ki ga slučajno ne zna sam rešit.
Naprej je vedel, da cvek pomeni brez računalnika, dokler ne popravi ocene, pa niti enega ni zamolčal (res jih ni dobil veliko, vendar se zgodi).
Vedno sva pri kazni vztrajala oba. Bil sem še tako žleht, da sem takrat, ko je bila kazen, na računalniku igral njegove priljubljene igre, če prav, jih drugače nikoli nisem. Takrat sem bil v njegovih očeh prava zloba, vendar je pozneje spoznal, da je dejansko kazen bila veliko bolj učinkovita, ko ga je držalo, da bi igral, pa zaradi svoje napake ni smel. Tudi, ko je bil sam, ni nikoli na skrivaj prižgal mašine.
Mama ga je eno popoldne, ko je imel kazen, provocirala, zakaj ne odigra kakšne igre, pa ji je rekel - un prasec ve, če bom prižgal računalnik.
Seveda sva se z ženo na to pozneje veselo nasmejala, ampak zadeve so funkcionirale.

No v 6.-em razredu sem izvedel še eno potezo, ki se je pozneje pokazala, kot zelo učinkovito. Šla sva malo na sprehod po mestu in na Prešernovem trgu plejada ljubljanskih klošerjev. Seveda je bil fant že toliko seznanjen z življenskimi zadevami, da je vedel, kako obremenjeno je življenje teh revežev. In sem mu rekel tako - lej poba, do osmega razreda sem te dolžen pripeljat na lep ali grd način, od tam naprej, pa je vse v tvoji glavi in tvojih rokah. Če se boš pridno šolal, te bom podpiral do doktorata in še naprej, če pa ti ni do študija, boš pa po vsej verjetnosti končal med temi reveži, saj služb za nešolane enostavno ni, doma te pa tudi ne mislim držat celo življenje. Veš sine, življenje je kot gledališče, lahko si režiser, lahko pa vsake toliko igraš kot statist, vse je odvisno od tebe.

Po uspešno končani osnovni šoli, se je fant odločil za gimnazijo in jo brez vsakih težav (izjema je bila prva konferenca z grajami iz kemije in angleščine) in teženje razredničarke, ker starši nismo hodili na govorilne ure, če prav ji je razložil, da se uči zase, ker noče končat med klošarji (ji je pač ponovil moje besede iz 6.-ga razreda), pa mu ni verjela in sem moral it na vabilo v 3.-jem letniku, osebno ponovit še enkrat, da sem potrdil sinove besede), maturiral, naredil fax in še magisterij.

Za edini negativni oceni v komferenci pa je bilo krivo to, da otrok v osnovni šoli nihe ne nauči, kako se je potrebno učiti, kako iz ogromno informacij izločiti zrna od plev, glave pa so premajhne, da bi brez selekcije sprejele za vedno, čisto vse podatke, ki jih otroci dobijo v šolskem sistemu.
Seveda sva za graji izvedela še pred konferenco in ko je prinesel rezultat podpisat, sem mu rekel naj mi pove definicijo - kaj je kemija.
Začel je na dolgo in široko, pa sem ga prekinil in mu rekel, naj prinese knjigo - seveda zavita v celofan, iz trgovine. Prvo poglavje - kaj je kemija, v celotnem poglavju, nekaj strani - ena vrsta z odebeljenimi črkami - dejstvo. Pokazal sem mu to in rekel, če te ob pol noči zbudim in te vprašam, mi poveš tale stavek in dobiš 5. Vse ostalo je pojasnilo definicije in v vsakem poglavju je nekaj takih stavkov, ki jih moraš znat, pa ne boš imel problemov.
Čez pol ure je prišel iz sobe, ves vesel in rekel - fotr, zdaj mi je pa vse jasno, prej je bilo kar nekaj. Problem rešen - kemijo je izbreal za maturo.
Za angleščino je poskrbela hčerka ženine sodelovke, ki je ravno diplomirala angleščino. - problem rešen.

Seveda so bili problemi izven šole, vendar nič takeg, kar s primernim reagiranjem nebi rešili. Glede na to, da je bil dovolj seznanjen s problemom drog in tudi alkohola, sa je odločil, da bo včasih s kolegi kaj spil, včasih tudi preveč. Takrat smo imel srednje veliko psičko mešanko, ki je naredila cel rok koncert lajanja, čim je nekdo prišel domov, zato je moral, ko so s kolegi šli na žur, poklicat, preden je prišel pred blok, da smo psičko zagrabili za gobček in jo držali, dokler jo ni pobožal po glavi, potem je dala mir. To je bilo odlično, saj smo po vsakem žuru, videli v kakšnem staju je. Enkrat je prišel bogi ob 2 ponoči, da še sam zase ni dobro vedel, pol ure wc-ja, da je spravil iz sebe vse mešanice pijače, pod tuš in spat.
Problem je bil zjutraj - ob 7-ih je bila psička navajena ven in sine se je moral dvignit, če prav je milo prosil, da bi še malo podaljšal. Moja trma - veš sine, če boš zmatran od dela, boš lahko spal do poldne in jaz bom naredil vse, kar bi moral ti, če prideš zmatran od zabave, te zjutraj čakajo normalna opravila, ne glede na stanje tvojega organizma. Šlo mi je fajn na smeh, ko sem ju opazoval skozi okno, nisem vedel ali pelje poba psičko na sprehod ali ona njega, skratka, takrat je zadnjič prišel tako nalit domov. Če bi ga pustil spati, bi verjetno to ne bilo edinkrat ali pa bi mu celo prišlo v navado.

Recimo še ena taka zgodba iz odraščanja otrok - prvi letnik, zadnji dan šole, pred božičnimi prazniki. Fant je imel svojo sobo, cca 2x3m, v njej posteljo, dvodelno in mostno omaro, malo barsko mizico in dva tabureja za sedet. Pridem okoli 14-te ure iz firme in že spodaj slišim polglasno štemanje (glasbeni stolp, z nabitimi basi). Odklenem stanovanje, me pozdravi psička, odprem sinovo sobo (obvezno trkanje, brez odgovora) in šok - v tistem prostoru je bil cel prvi c gimnazije Moste. Na mizici pir pri piru, sedli spodaj fant, na kolenih ena ali dve dekleti, vsi veseli in majčkeno pod vplivom hlapov, zakajeno pa tako, da se ni videl kones sobe. Še danes mi je žal, da nisem, preden sem odprl vrata, pripravil aparat za slikat, reakcija je bila fenomenalna - v momentu tišina, obmirovali, kot da bi jih polil s tekočim dušikom, v pričakovanju mojega izbruha. Jaz pa lepo mirno - živjo otroci, a se zabavate in zaprem vrata, ter si grem skuhat kavico v kuhinjo. Trajalo je cikra pol ure, da so se počasi odmontirali in zapustili stanovanje, nakar pride sine v kuhinjo, si postreže s kavico in reče - stari ti si bomba - vsi so pričakovali, da boš skočil iz kože, kar bi naredili starši vseh prisotnih, ti pa lepo mirno, se zabavate otroci in greš kuhat kavico. Na račun tega je bil vsa štiri leta, na gimnaziji glavna faca, saj je imel ednii normalnega fotra.
Lepo sem mu razložil, da sem v momentu, ko sem odprl vrata, prečekiral vrste pijače na mizi in čike v rokah, ker ni bilo nič spornega, sem bil pač zadovoljen, niso delali neznosnega hrupa in se mi je zdelo v redu, bolje, kot da bi v kašnem parku počeli vse kaj drugega.

Tudi moji kolegi, ko sem jim razlagal, kaj se je dogajalo, so vsi v en glas rekli - jaz ni znoru, kako si lahko tako miren ob 30 mulcih in puncah v stanovanju, veš kaj bi lahko vse bilo narobe,.......
Point je v tem, da ni bilo in to verjetno tudi zato, ker jim je sin prej razložil, da se morajo obnašat normalno. Je pač tako, da otroku, po določenem času in, če veš, da je lepo vzgojen, zaupaš, kot sebi ali ženi.
Res me ni nikoli razočaral, vnukec gre pa kar lepo po njegovih stopinjah in že ve, kaj pri dedku lahko dela in kje so meje, ki jih ne sme preseč.

To je le nekaj dogodivščin iz obdobja vzgoje otroka in vesel sem, da nama je kljub tem, da ni šole in navodil za uporabo, uspelo vzgojiti uspešnega člana skupnosti in, da sva upravičeno ponosna nanj.
Bistvo vzgoje je pa v tem, da z nobene strani ne sme bit nesoglasja pri - ne, ne smeš, ni dovoljeno, da, moraš, potrebno je,... torej pri ukazih, prepovedih, načinu obnašanja, omejitvah, obveznostih, pravicah in dolžnostih. Če gre par enkrat drug proti drugemu, je narejena medvedja usluga poslu, ki se mu reče vzgoja otroka.

Ta roman bi lahko pisal mesece in nekaj sto strani, pa nima smisla, saj je pomembno samo to, da nama je uspelo, vse drugo pa so bolj ali manj prijetne epizode, ki pa bi bile ob primerni obdelavi, verjetno, zanimivo branje.

Kar sem prebral se mi je zdelo precej srhljivo.

ena okrog kepe?

111111111111 je 21. okt 2016 ob 15:08 izjavil:

Najslabše kar lahko narediš. :) Jaz ga z vodo še nisem poskusil. :) Jaz ga pustim da ga mine ali pojem pesmico (pojem zelo slabo tako da se hitro neha metat). Včasih pomaga da mu rečem kako lepo pleše. :) Pri prvem nismo imeli teh težav, ker smo se vsi veliko ukvarjali z njim, pri drugem in tretjem pa se kar precej pojavlja trma in cepetanje, hudič je da se ne smeš smejat. :D

To sem jaz naredil pa misli, da je to špas.

Smo take zadeve reševali tako, da smo se takrat glasno zadrli (če je bilo kaj nevarnega), drugače odreagirali mirno. Delovalo je kar OK.

Heavy je 21. okt 2016 ob 14:34 izjavil:

maco-maco je 21. okt 2016 ob 13:48 izjavil:

Lepa zgodbica, samo dvoletnika res ni treba polivat z vodo, kljub temu, da je od samega rojstva dalje vodo v vseh oblikah oboževal.

No, pa se ti razpiši, kako bi pri 2 letnem otroku odpravil histerične napade.

Če je oboževal vodo, ga bilo bolje politi z oljem. Saj veš, kako je bilo pri Zvezdici Zaspanki. Kazen mora biti vzgojna.

maco, napiši kako bi ti rešil to situacijo, ne pa svojih bolnih izprijenih fantazij tu pisat.

Takrat je otrok v veliki stiski. Tebi se to ne zdi pomembno, njemu pa (da ne sme vlečt stvari iz predala, da je izgubil palčko, da se mu je podrla potička, da ni čas za sladkarije...). Na kratko mu poveš, da razumeš. In počakaš, da se pomiri. Potem se pogovoriš, potolažiš. Ne ga pa za to kaznovat ali nagradit (da mu rečeš, pa naj bo - v primeru predala, ali če hoče sladoled).

Heavy je 21. okt 2016 ob 15:34 izjavil:

imagodei je 21. okt 2016 ob 15:15 izjavil:

Ne rabimo avtoritete?

Zgolj pogovor, kjer mu poveš kako zelo to ni prav kar počne.

Eno leto staremu otroku bi ti razlagal, kako zelo ni prav, da vtika prste v vtičnico?

Dve leti staremu otroku bi ti razlagal, kako zelo ni prav, da se oddalji za več kot 10 metrov, če gremo na sprehod in se on vozi s poganjalčkom? OK, mi smo se prilagodili: dokler je bil mlajši še v vozičku, starejši pa se je vozil s poganjalčkom, smo lahko hodili po pločniku na glavni cesti. Je bil pač manj živahen in se mu je dalo dopovedat. Od kar je tudi mlajši na poganjalčku, se pač cest izogibamo in hodimo/se vozimo po makadamskih cestah, conah za pešce, otroških igriščih, parkih. Zoprno je, ker je teh predelov precej malo in da tudi ni vedno možno parkirat tik ob teh conah.

Ne zdi se mi pa to rešitev: otroka je nekje do začetka šole navadit na promet. Ni rešitev, da se do takrat izogibamo prometnih predelov, ker se njemu zdi zabavno, da ga lovimo po cesti. Nenazadnje je starejši tudi prikrajšan za "pouk" obnašanja v cestnem prometu.

Pa še enkrat: sigurno so stvari rešljive s pravim pristopom. Še vedno pa nisem povsem prepričan, če so koristi vzgoje brez občasne vzgojne po riti res toliko velike, da se splača naštudirat en meter knjižne police iz področja otroške psihologije, pedagogike in najmodernejših vzgojnih prijemov. So otroci, pri katerih malce potrpežljivosti in iznajdljivosti hitro deluje, in so otroci, ki so zelo živahni (po pričevanjih vzgojiteljic je naš mlajši kar med top 10%) in razne common sense variante nimajo učinka.

A si ga že po prstih, ali ne? Ste uresničili grožnje? Ker če jih niste, ste govorili bedarije in otrok to ve. Pri nas se je metoda glasnega opozorila (tvoja ideja o sireni) delno skisala, ko smo se začel dret tudi za druge situacije. Kljub temu je kar uspelo.
In tukaj je potem ta problem.
Tega ne smeš, ker je nevarno.
glasno Tega ne smeš, ker je nevarno.
Če boš to delal, ne dobiš sladkarij. Dobi jih vseeno (pa itak ni dobro hrane mešat v te zadeve).
Zdaj pa res ne boš dobil.... pa dobi
Tokrat pa ne bom popustil. Danes si brez sladkarij pa dobi
Tokrat pa ne bom popustil. Danes si brez sladkarij + klofuta pa dobi
itd

Drugače pa pač teč za njim, pa se na križišču ''vrži'' pod avto, al pa jabolko (kar sicer ni lepo).

Vsekakor je pa spet treba vedeti, da ni vsaka priložnost primerna za vsako obnašanje.

Na poti v šolo/vrtec ne skačemo, iz pa.


Aja, ker v ustanove vedno hodimo peš, imamo ob močnem deževju in vetru sabo nogavice in hlače, da se otroci preoblečejo. Pas nismo edini.

maco-maco je 21. okt 2016 ob 18:30 izjavil:

Drugače pa pač teč za njim, pa se na križišču ''vrži'' pod avto, al pa jabolko (kar sicer ni lepo).

Z otrokoma smo si ogledovali povoženo žabo in komentirali. Starejši že rahlo sluti, kaj pomeni, da je žaba "mrtva". Mlajši pri 2 letih in 8 mesecih še ne, čeprav se mu je zadeva vtisnila v spomin. Morda se, tudi zaradi povožene žabe, s poganjalčkom zares ne bi odpeljal na sredo ceste, ampak tega pač ne želim testirat, sploh ne, če je od mene oddaljen več 10 metrov. V razigranosti bi verjetno hitro pozabil, ko pa je vendar tako zabavno uiti staršem, ki kričé tečejo za tabo.

V bistvu me je večkrat imelo, da bi ga namahal po riti, pa me je zadržalo to, da smo bili v javnosti. 10 let nazaj bi to šlo skozi, danes bi znal kdo klicat socialno.

nevone, hvala

V bistvu se niti ne sekiram zaradi drugih, nisem tak tip človeka. V afektu me seveda "pogreje", da je otrok tako svojeglav; ampak predvsem se oglašam zato, ker želim predočit, da so otroci dejansko različni od rojstva in niso plod zablujene vzgoje. Marsikdo ne zmore razumet, da ti otrok lahko potegne zadnje živce in da se pač v afektu lahko spozabiš. Verjamem, da se da otroka vzgajat brez šeškanja, samo meni v preteklosti ni vedno uspelo - čeprav to ne pomeni, da se mi je stemnilo in sem otroka nabunkal "ko vola v zeljniku". Zdaleč ne, šlo je za tehtno odmerjen udarec po riti (ki je bila itak dodatno "tapicirana" s plenico). Ali pa za trd prijem za ušesa. Najbrž bi se dalo brez tega, če se nam ne bi stalno nekam mudilo, če ne bi prišel iz dela slabe volje, če ne bi ...

Mogoče upravičujem sam sebi, ampak zdi se mi, da v danih življenjskih razmerah večina ljudi pač ne more polagat še izpita iz pedagogike in otroške psihologije in je zato omejena na različne slabe možnosti. Ali na pretirano permisivnost, na ignoriranje otroka (na čustven in fizični umik in prelaganje vzgoje na drugega partnerja, stare starše), na blizu 100% uslužnost otroku in ignoriranju lastnega življenja (torej na animiranje otroka od jutra do večera, da ne išče pozornosti na negativne načine), ali pa na bližnjice v obliki občasnega šeškanja. Od naštetih se mi zdi zadnja še najmanj škodljiva za vse udeležence, seveda pa gre za subjektivno oceno. Lahko da si samo lažem.

jype je 21. okt 2016 ob 04:34 izjavil:

nevone> Če se jaz spomnim svoje svojeglavosti in občutka neizmerne krivice, če nisem mogla narediti po svoje stvari, ki se mi niso zdele nič škodljive, niso pa bile vedno v skladu s "programom" staršev, potem ne bi rekla, da gre pri vseh otrocih vzgoja enako gladko.

In nekateri ljudje nasprotju tega potem rečejo "permisivna vzgoja", čeprav to niti približno ni isto. Jaz si k sreči lahko privoščim, da otrokom dovolim, da reči naredijo po svoje. Se tudi pogovorimo o tem, kaj bi se dalo narediti bolje, ampak s posledicami svojih odločitev se oba otroka soočata sama in do zdaj tudi brez težav sprejemata odgovornost, kadar se reči odvijejo narobe (razen včasih pri medsebojnem obračunavanju, pa tudi pri tem zdaj že precej dobro razumeta, da se v medsebojnih odnosih lahko podpirata, ali pa sta en do drugega zlobna, posledice odločitev pa morata nosit v vsakem primeru). Občutek krivice, ko se starši namesto otroka odločajo tudi takrat, ko po tem ni nobene potrebe, je po mojem mnenju upravičen. Razumem, da se otroku ne more dovoliti, da bi se igrali z nevarnimi stvarmi, nikoli mi pa ne bo jasno, kakšna naj bi bila korist od tega, da se starši namesto otroka odločajo o trivialnih rečeh, ki se tičejo otroške igre.

Ravno zato se mi zdi absurdno, da otroku ne bi dovolil risanja po steni, skakanja po lužah, ali pa igranja v blatu. Igra je bistven sestavni del otrokovega razvoja in sterilno okolje, v katerem so pravila rigorozna samo zato, ker se je tako odločila avtoriteta, veliko slabše podpira čustven, intelektualni in socialni razvoj otrok. "Škoda", ki nastane pri izvajanju teh aktivnosti, je absurdno nizka v primerjavi s koristmi, ki izhajajo iz takšnega početja.

Popravici povedano če tebe poslušajo otroci najbrž obiskujejo šolo s prilagojenim programom. Sej še šole nis mogu naredit.

Chuapoiz> tako da mu to sedaj ne pride več na misel. Pravi da bo ati po riti. Tako da pri njem je pomagalo.

Ja, ta zdaj ve, da je treba skočit na cesto, ko ni atija poleg.

Malajlo> Jaz se z Vesno kar strinjam.

Jaz pa ne, ker govori neumnosti.

Ne le, da se gospodinjski aparati ne kvarijo, ko poteče garancija, če nisi kupil takšnega (in za takšno ceno), ki je s tem namenom ustvarjen, tudi nobenega smiselnega razloga ni, da bi otroke telesno kaznoval.

Da si nekateri predstavljate, da je vzgoja otrok, ki ne vključuje pretepanja, kar permisivna, je pa itak pomembna značilnost vseh čustvenih invalidov: Racionalizacija nedopustnega vedenja na vse mogoče in nemogoče načine.

Malajlo> Ma da ga po riti klepneš, ne bo konec sveta.

Zakaj bi ga po riti klepal? Kaj in kdo ima od tega korist?

Malajlo> Mojim mulcem so jasne meje.

Mojim tudi, pa mi ni bilo treba nobenega udarit.

Težko verjamem, da maš uspešne otroke, če jih nisi nikol pretepal. Vsi v tej temi me prepričujejo, da je to nujno, da otrokom postaviš meje.

Začuda se pri meni trenutno zelo podobno odvija, kot pričaš ti. Drži tudi, da so bili stari starši v preteklosti v veliko pomoč, čeprav so otroke totalno razvajali (pa sta se oba zelo hitro sprijaznila s tem, da se starše bistveno težje prinese okoli kot stare starše).

ne vem jype a bojo tudi naprej uspesni...danes je za marsikatere starse dosti tezje, kot je bilo za naju. Midva sva imela z zeno sreco, da nam je uspelo stvari skupaj spravit kakor je slo. Ni recepta...zelim pa vsem, da najdejo tisto pravo harmonijo v druzini.

imagodei> Kaj torej predlagaš v branje in zakaj se ta sociološko-antropološki vidik, ki ga zagovarja Godina, ne sklada z realnostjo?

Saj se sklada z realnostjo (nenazadnje ogromno staršev šeška lastne otroke), le posledice so drugačne, kot si dr. Godina (in še marsikdo drug) predstavlja.

Glavni problem šeškanja je, da otroke neizogibno nauči, da je nasilje sprejemljivo, kadar se žrtev nima možnosti braniti.

Udarec po riti ali pa nasilje kot izhod v sili je kot dan in noč. Pri udarcu po riti (ali pa mrzli vodi za vrat) gre samo za šok in preusmeritev pozornosti. Meni se je bolj grozno zdelo, da sem mulca samo v spodnjem delu pižame v vrtec pripeljal (ker sem mu to obljubil, če se ne obleče), kot pa da izsilim svoj prav.
Mogoče so moji mulci vsak dobili tri po riti do sedaj. Pa še to od tretjega leta (ko padejo v trmuljenje, seveda ob deset do osmih). Prej nima učinka.
Zdaj pač dvakrat ponovim stavek, potem dvignem glas, če je treba pa rjovem. In štejem. In ko kaj hočejo od mene, spet štejem. Ampak to se mulcem zdi zabavno. Meni ne. Najbrž bi njihovo pozornost prej dobil, če bi enkrat rekel, v drugo pa udaril. Če je npr. špik med rebra fizično nasilje, potem pa najbolje, da dam mulcem vsakemu telefon v roke pa jim twitam.
Skratka, desa so pridna, veljajo za uglajene, vzorne in prijazne, svojih obveznosti se držijo, v šoli in ostalih dejavnostih so zelo uspešni. Slišijo pa res šele v drugo Da so dobili kdaj udarec po riti, ki je itak bolj bolel mene, jim prav nič ni škodil.
Najbolj mi je pa všeč, da se s kretenskimi sošolci, ki od staršev dobijo vse, samo da je mir, ki z nasiljem rešujejo probleme (ker doma nikoli niso dpbili ene okoli ušes in jim zaradi močnejše konstitucije nikoli ni bilo usojeno občutiti nelagodja, ko te večji udari), ne družijo in imajo precej izdelano mnenje o njih. No, ko srečam starše, je vse jasno.
Pač, doma lahko hodi tudi v čevljih po bajti (ker šestletnik upravlja sesalnik), ampak v gosteh mu tega ne morem dovoliti, čeprav bi predlagal, da bodo za seboj počistili. Ampak mulc se ne zaveda, da je problem hoja v blatnih čevljih, ne da mora sesati in pomivati.
Če narediš pizdarijo, je ne moreš vedno popraviti. Pismo z opravičilom v kaslcu ni rešitev. Permisivci pa dopuščate ravno to: naredi napako, na kateri se boš nekaj naučil. Sploh ko iz objestnosti s kolesom zbiješ človek, ki zaradi udarca v glavo ostane na nivoju triletnika. Draga in predvsem neumna šola. Enačite pisanje po steni in preganjanje mačka z dejanji, ki te lahko stanjo vsaj leta zapora. Ali ima pa oči dovolj denarja.

In ja dve leti star otrok prekleto dobro razume, če mu razložiš, da ni ok, če gre sam naprej s poganjalčkom ali se afna na pločniku itd.. Tudi razume razlog, ne samo golo prepoved.

Očitno še nisi videl oziroma imel izkušenj z močno svojeglavim otrokom.

o+ nevone

Eni otroci morjo vse sprobat so pa tudi amebneži. Če se pamž ne uraže z nožem udar s kladivom, strga hlače, pa včasih kako tudi stakne po tazadnji odraste v nekega kvazi mestnega pezdeta, kateri pri tridesetih letih ne loči obročnega ključa od šraufencigarja ima pa seveda končan tehnični faks po možnosti. Potem se pa čudi nad ceno storitev mojstrov. In tega je po mestih ogromno.

Povečini se spoznajona vse naredijo pa nič. Okrog se prevažajo pa skolesi dražjimi od 20let starega traktorja,ampak so pa ozaveščeni glede pridelave prehrane. Tolminsko bi ti takoj zasejali z sojo in podobne idiotije. Ob enem pa vrjamejo v ADHD, DPC,...

nevone> Očitno še nisi videl oziroma imel izkušenj z močno svojeglavim otrokom.

Svojeglavi otroci se ne rodijo, ampak so v takšne vzgojeni.

Trma oziroma politično korektno rečeno vztrajnost je v resnici vrlina, ki se jo splača pri otroku spodbujat. To se seveda lahko dela samo tako, da se trenira, kdo je bolj trmast, drži pa, da je to luksuz.

noraguta> Če se pamž ne uraže z nožem udar s kladivom, strga hlače, pa včasih kako tudi stakne po tazadnji odraste v nekega kvazi mestnega pezdeta, kateri pri tridesetih letih ne loči obročnega ključa od šraufencigarja ima pa seveda končan tehnični faks po možnosti. Potem se pa čudi nad ceno storitev mojstrov. In tega je po mestih ogromno.

Permisivcem vam je itak čisto vseeno za otroke. Če se kakšen ubije, ko kos zajle všteka v dozo, pač naredite novega.