Poslovil se je John Nash

The New York Times - V soboto popoldne sta v prometni nesreči v New Jerseyju umrla ameriški matematik John Nash in njegova soproga Alicia. Voznik taksija, ki ju je peljal z letališča, je med prehitevanjem izgubil oblast nad vozilom in trčil v ograjo. Sopotnika v vozilu je ob trčenju vrglo iz avtomobila in sta na kraju dogodka podlegla poškodbam, voznik pa je bil laže poškodovan.

Izvzemši Stare Grke, kjer so se intelektualci v okviru tedaj dostopnega znanja običajno ukvarjali kar z vsemi disciplinami, so matematiki v širši javnosti običajno med manj znanimi znanstveniki. Z Einsteinom, Newtonom, Darwinom ali Galilejem se Riemann, Descartes, Cauchy, Gauss ali Euler po priljubljenosti pač ne morejo kosati. Še teže je živečim matematikom, ki jim lahko poljudno prepoznavnost prida le kakšna filmska uprizoritev. Andrew Wiles je leta 1995 dokazal Fermatov zadnji izrek, Grigorij Jakovljevič Pereljman je dokazal Poincaréjevo domnevo, pa zato nista medijski superzvezdi, kot je na primer Stephen Hawking. Nekaj je k temu zagotovo prispevala tudi odsotnost Nobelove nagrade za matematiko, drugi del pa nosi manjša oprijemljivost matematičnega dela v vsakdanjem življenju.

John Nash je imel priložnost – izognimo se vrednostni sodbi, ki bi sledila uporabi besed srečo ali smolo – da ga je Russell Crowe vrhunsko upodobil v filmu Čudoviti um, posnetem po istoimenskem biografskem romanu izpod peresa Sylvie Nasar. Nekoliko zaradi znanstvenoraziskovalnih dosežkov in nekoliko zaradi življenjskih okoliščin je Nash postal del družbene zavesti, kar si je nedvomno zaslužil. V svoji karieri je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo (1994) in von Neummanovo nagrado (1978), letos pa je bil odlikovan z Abelovo nagrado za delo na področju teorije nelinearnih parcialnih diferencialnih enačb in geometrijsko analizo, a bi bilo njegovo življenje in delo zreducirani zgolj na tri nagrade krivično.

Rodil se je leta 1928 očetu elektroinženirju in materi učiteljici. Študiral je na današnji Carneige Mellon University v Pittsburghu, kjer je sprva poslušal predavanja iz kemijskega inženirstva in kasneje kemije, preden je dokončno presedlal na matematiko. Diplomiral in magistriral je iz matematike, potem pa je na Princetonu iz matematike še doktoriral. Sprejeti so ga želeli tudi na Harvardu, a se je odločil za Princeton, ker je bil bliže družini in ker so mu ponudili boljšo štipendijo.

Nashevo glavno raziskovalno področje je bila teorija iger. Njegov najpomembnejši prispevek, za katerega je prejel tudi Nobelovo nagrado, je tako imenovano Nashevo ravnotežje. Teorija iger proučuje okolja, v katerih deluje več neodvisnih akterjev, ki pa s svojimi odločitvami vplivajo na ostale. Gre za zelo pomembno in uporabno znanstveno vedo, ki je uporabna pri modeliranju in razumevanju ekonomije, družbe, biologije itd. V laični javnosti je gotovo najbolj znan primer iz teorije iger zapornikova dilema; dva obtoženca zaslišujejo v ločenih sobah in kdor prizna, lahko svobodno odide, medtem ko bo moral drugi v zapor za dolgo let. Če priznata oba, gresta oba v zapor za dolgo časa, če pa ne prizna nobeden, gresta oba v zapor za krajši čas zaradi drugih dokazanih prekrškov. Kaj storiti?

Nashevo ravnotežje je rešitev v teoriji iger, kjer noben igralec ne more pridobiti ničesar, če le on sam kakorkoli spremeni svojo strategijo, pri čemer vsi poznajo možne strategije ostalih. Nashevo ravnotežje v naravi vedno znova vzpostavlja, pa čeprav to ni nujno (in navadno res ni) optimalna rešitev, kot jo predvidi Paretov optimum. Nash je temelje za Nashevo ravnotežje postavil v 27 strani dolgi disertaciji leta 1950, za katero je 44 let pozneje prejel Nobelovo nagrado.

Po doktoratu se je Nash zaposlil na bostonskem MIT-u, kjer je Nash z medicinsko sestro dobil svojega prvega otroka, a se je z njo razšel še pred njegovim rojstvom. Kasneje je spoznal Alicio de Lardé iz El Salvadorja, s katero se je poročil leta 1957. Že naslednje leto je dobil stalno mesto na MIT-u, a ga je začelo izdajati zdravje. Medtem ko se je rodil njegov prvi otrok z Alicio, je pustil službo in se šel (prisilno) zdravit zaradi shizofrenije.

To je terjalo davek tudi na njegovem zakonu, ki je kasneje razpadel, a je še vedno stanoval pri njej; ta stabilnost je blagodejno vplivala nanj. Nash je leta 1970 formalno končal zdravljenje, ki je obsegalo daljša obdobja v bolnišnicah, in se je kasneje vrnil k poučevanju na Princetonu. Sredi 80. let se je njegovo zdravstveno stanje dokončno popravilo, razmerje z Alicio pa sta obudila leta 1990 in se leta 2001 ponovno poročila. Tudi njegov sin je matematik in se je spopadal z enakimi zdravstvenimi problemi kakor oče.

Nash je prejel Nobelovo nagrado, potem ko že 36 let ni objavil niti enega znanstvenega članka. Svoja najbolj produktivna leta je izgubil v bolnišnicah, a se je na koncu odločil, da ne bo več bolan. Dokazal je, da za velike dosežke ne potrebujemo ducatov znanstvenih člankov, temveč zadostujejo dobra ideja, trdo delo in en članek. Pomaga pa tudi nekaj genialnosti, ki jo je premogel.