Brisanje vseh podatkov iz diska

Najbolj varno enostavno je da imaš disk v štartu kriptiran. Potem pa ne rabiš nekaj izjemno kompleksnih nekajdnevnih prepisov. Dovolj je enostavni nekajurni shreder, pa še ta ni potreben čez celi disk.

Še relevanten vnos na stackexchange:
https://security.stackexchange.com/ques...

navaden, hitri format sigurno ne. Rabiš nardit kak low level format, ali neki da napiše 0 čez cel disk.

Nobeno brisanje s SW ne pobriše podatkov toliko, da jih forenziki nebi mogli obnovit (verjetno namerno tako narejeno).

Edino 100%-no uničenje podatkov je plavž.

solatko je 8. jan 2020 ob 20:19 izjavil:

Nobeno brisanje s SW ne pobriše podatkov toliko, da jih forenziki nebi mogli obnovit (verjetno namerno tako narejeno).

Drugi časi, ko se je z mikroskopom še lahko gledalo "sledi" na platah. Pri današnji gostoti se to čaranje enostavno ne splača (pustimo zdaj promil od promila situacij).

razišče se komot lahko, vprašanje pa, kolk od te obnovljenje robe je potem dejansko uporabne..

SeMiNeSanja je 8. jan 2020 ob 20:37 izjavil:

Kako so podatki pri vsem tem pristali v 'nealociranem prostoru' pa je bolj ali manj uganka. Mogoče je Manning brisal in na novo kreiral particijo, pa je pri tem nastal nealociran prostor. Samo prepisovanje pa je zagnal potem, ko je kreiral novo particijo?

Saj je pislao v članku: Po brisanju je dalje uporabljal disk, in so policaji dobili te, novejše podatke.

(vse to je že bilo predebatirano, a noben nič ne bere?)

Cene trdih diskov so danes tako dostopne, da ne vidim prav nobenega smisla v skrbi za podatke, zaradi prodaje starega. Disk uporabljaš dokler je v redu, ko začne nagajat, ga postaviš v omaro za morda kak hiter backup, potem pa fizično uničenje. Če lahko kupujete nove telefone visokih vrednosti, vseko dve ali tri leta, potem pa sprašujete na forumu, kako bi pobrisali trdi disk, da bi ga lahko varno prodali na Bolhi za nekaj €. Res ne zastopim te današnje generacije.

Ravno pred kratkim sem uničeval en presenetljivo trdovraten HDD (WD 3TB Green, star ene 6 let). Seveda je najprej svoje opravil namenski program za prepisovanje, sem se ga pa bolj iz radovednosti nato lotil še fizično.
In bil sem zelo presenečen nad trpežnostjo plošč. Se spomnim še tistih starih HDDjev, velikih 80GB ipd., pri katerih si s kladivom 1x močneje udaril po plošči in se je razbila na koščke. No, te nove plošče so očitno iz neke zlitine, precej trde. Pri roki žal nisem imel velike macole, le običajno kladivo za žeblje, s katerim nisem uspel narediti veliko škode - pa še to zgolj prvi, zgornji plošči.
Vrtanje tiste luknje (sveder 12, če se ne motim) je pa tudi trajalo nekaj minut (s premori). Vijakov pri ležaju plošč nisem uspel vseh odšravfati, se mi je pri zadnjem uničil navoj, s čimer se mi je sfižil plan, da plošče vzamem iz ohišja - to bi uničevanje zelo olajšalo. Dvominutni preizkus v mikrovalovki je pokazal, da se vizualno z diskom ne zgodi popolnoma nič.



Moram reči: sem presenečen nad izdelavo.
Zdej za kakšnega pametnega firbčneža, ki bi se kot za izziv lotil v smetnjaku najdenega diska, zadošča že prepisovanje oz. dalje odvijačenje kontrolerja in uničenje bralnih glav, kar gre z lahkoto.
Ampak uničenje samih plošč - sploh če želiš to narediti v stanovanju, kjer nimaš pri roki sežigalnice in macol - je pa izziv.

Kolikor imam v spominu, so bili 3,5inčni. Nisem pa 100%.

Mimogrede, kakšne postopke uničevanja diskov uporabljajo večja podjetja? Tam prepisovanje preskočijo in gredo verjetno direktno na fizično uničevanje? Ker kot sem gledal tale moj disk, je tretja, čisto spodnja plošča precej na varnem v kalupu ogrodja. Tudi močno nabijanje ali stiskanje bi verjetno spodnji del spodnje plošče bolj malo uničilo.

Pa vsa podjetja dejansko imajo shrederje?

obstajajo podjetja kjer ti diske zmeljejo ob tvoji prisotnosti.

SeMiNeSanja je 8. jan 2020 ob 20:37 izjavil:

Kako so podatki pri vsem tem pristali v 'nealociranem prostoru' pa je bolj ali manj uganka.

Vsi diski imajo nekaj sektorjev slabih. Slabi sektorji se pojavljajo tudi med delovanjem. Programska oprema v disku tak sektor zazna, ko se pri branju podatkov ne ujemajo kontrolne vrednosti. Tak sektor se nato označi za "pending". Sektor je še veno v uporabi, le njegova vsebina je vprašljiva (disk se sam ne more odločiti, kaj bo z vsebino). Ko naslednjič pride do pisanja v tak sektor, ga programska oprema diska izloči in na njegovo mesto postavi novega (seveda ne fizično). Vsak disk ima v ta namen nekaj "nealociranega prostora" - dodatne kapacitete, od kjer "jemlje sektorje", ko se pojavljajo slabi. Tako rezervni, kakor tudi izločeni sektorji so uporabnikom (vse, kar je zunaj diska) skriti in se zato tudi ne pobrišejo pri prepisu diska.

          je 10. jan 2020 ob 12:22 izjavil:

........skriti in se zato tudi ne pobrišejo pri prepisu diska.

No, ampak moraš pa res imeti smolo, da v takem sektorju pristane nekaj, kar bi preiskovalce osrečilo. Približno tako, kot šestica pri lotu za preiskovalce (sploh ker se gre v tem primeru za kvazi 'bad sectorje', kjer je zanesljivost podatkov že tako pod vprašajem)

Še vedno pa mi ni jasno, zakaj bi vsi radi diske prepisovali z NIČLAMI.
Če bi že prepisoval z ničlo, potem vsaj po predhodnem zapisu neke random vrednosti.

Če primerjam zadevo z beljenjem stene.... Če so prvotno bile na steni narisane živali in to 'na hitro' (1x prepis) prebelim z belo barvo (ničlami), bo pozorno oko lahko še vedno razbralo, da so pod belo barvo bile narisane živali.
Če večkrat prebelim z belo (prepišem z ničlami), se bo prej ali slej živali v celoti prekrilo.

Če sedaj namesto večkratnega barvanja z belo izberem, da bom zid prepleskal kot pragozd z drevesi in listi (random vrednosti) in šele nato prepišem z belo (ničlami), pa bi ga rad videl junak, ki bo po prvem beljenu z belo znal povedati, da so na zidu prvotno bile naslikane živali.

Ali ta ista logika pri podatkih na HDD ne drži?

Pa zakaj sploh v drugo potem z ničlami prepisovati? Mar ni vseeno, če ostane neuporabljen prostor zapolnjen z random vrednostmi?

SeMiNeSanja je 8. jan 2020 ob 20:37 izjavil:

Kako so podatki pri vsem tem pristali v 'nealociranem prostoru' pa je bolj ali manj uganka. Mogoče je Manning brisal in na novo kreiral particijo, pa je pri tem nastal nealociran prostor. Samo prepisovanje pa je zagnal potem, ko je kreiral novo particijo?

Mogoce, ceprav je to neumnost brez primere (ne prepisuje se posamezna particija, ampak celoten disk).

Je pa druga tezava - diski so pokvarljiva roba, ki v svojem zivljenju pridela kar nekaj "bad sectorjev", in ker proizvajalci to vedo, namenijo del prostora za realokacijo sektorjev, ki so sumljivi (pri uporabi katerih je prislo do napake). Dealocirani prostor potem ni vec viden uporabniku, se pravi programu za brisanje vsebine. Ce proizvajalec ni sam dodal mehanizma za popoln izbris vsega, potem pac lahko delcki podatkov ostanejo nekje, nedostopni za normalne operacije ...

MrStein je 10. jan 2020 ob 19:16 izjavil:

SeMiNeSanja je 10. jan 2020 ob 17:09 izjavil:

Ali ta ista logika pri podatkih na HDD ne drži?

Tako.

https://security.stackexchange.com/ques...

Nisem popolnoma prepričan, da tista navedba 100% drži, če podatke enostavno 1x 'prefarbaš' z ničlami.

Nekoč smo imeli orodje ki se je imenovalo 'SpinRite', ki je bilo namenjeno reševanju podatkov s sektorjev, ki so postali problematični in 'osveževanju zapisa'.
Stvar je brala 'do onemoglosti', dokler po nevem katerem statističnem principu ni odločila, katera je bila prvotna vrednost zapisanega podatka.

Če torej disk samo enostavno prepišem z ničlami, nisem prav prepričan, da neko podobno specializirano orodje kot SpinRite nebi moglo 'prebrati šum' predhodno zapisanega podatka in ga obnoviti - pa to nima nobene veze z mikroskopijo, ki je defakto utopična pravlica.

Kot vidim, SpinRite očitno še vedno prodajajo! Res zanimivo.....
Vendar mislim, da so njegovi zlati časi že davno mimo. Danes disk prej prične klikat, kot pa da naletiš na neberljive sektorje.
Včasih je bil predvsem uporaben za reševanje podatkov z disket, ki so bile sploh občutljiv medij, zlasti na daljši rok.

hmm, vsi ki hranijo vecje kolicine podatkov in hiter dostop ni prioriteta.