Tema o prijateljstvu; še sploh obstaja?

Živjo,
pripetila se mi je ena bedasta zadeva (ni mi za razlagat, to ni bistvo). Zadeva me je malo osramotila. Ampak kaj naj naredim z idioti, ki zadevo pogrevajo in si resnico še konkretno priredijo? Čeprav večina ve kako je bilo vseeno zadevo napihnejo in si verjamejo, da je bilo tako kot si domišljajo. Me smešijo pred vsemi in mi zbijajo 'socialni status' (ali kako naj rečem). Najhuje je, da tisti ljudje, ki slučajno slišijo tako zadevo sploh ne vedo kako je bilo v resnici in me imajo preden me sloh spoznajo za debila. In ti ljudje naj bi bili moji prijatelji. Ko sem komu rekel, zakaj so taki, so pač odgovorili: 'Fora stari, ne bit jezen'. Ker pa nisem zamerljiv (preprosto ne morem, znam biti zamerljiv; me je že kdo zelo užalil pa nisem zameril, sem pozabil) se s temi ljudmi še vedno družim. Najraje bi si poiskal nove prijatelje, ampak mislim, da takih, ki pri mojih letih razmišljajo podobno ni ravno veliko. Sprašujem se tudi, če sploh imam kakega, ki bi mi neglede na to kaj se zgodi stal ob strani.
Upam, da je tale tema bolje zastavljena.

LP

Niti en.

S prijateljstvi je pač tako, da ima človek enega ali največ dva prijatelja, ostalo so znanci, kolegi. Ti trenutno prijatelja nimaš, čeprav si ga mogoče želiš. To je približno podoben odnos, kot ljubezenski par, samo da ni tako intimno. Na pravega prijatelja, se lahko zaneseš skoraj toliko, kot na starše in velikokrat bolj, kot na ožje sorodstvo.
Prijateljski odnos pomeni, da se v tem ne išče koristi, temveč se potrudiš, da si na voljo, ko partner rabi pomoč, ko bi se rad nekomu zaupal, ko je žalosten ali ko kaj praznuje.
Tudi to, da te nekdo pride iskat 300 km daleč, je znak velikega prijateljstva in resnici na ljubo, ni veliko znancev, ki bi to naredili.
Z ženo imava skupaj štiri prijatelje, ki bi za naju naredili čisto vse, enako midva za njih.

Res pa je, da je veliko ljudi, ki mislijo, da je že vsak pivski ali športni kolega, prijatelj.
Star slovenski pregovor pravi: prijatelja spoznaš v nesreči.