Dva tisoč

Oce je prisel, utrujen in razdrazljiv pozno domov iz
svoje sluzbe in ze pri vhodu naletel na svojega pet
letnega sina, ki ga je cakal pred vrati.

Ati, te lahko nekaj vprasam?
Ja. Kaj je? je odgovoril oce.
Ati, koliko denarja zasluzis na uro?
To se pa tebe nic ne tice. Zakaj
sploh sprasujes? je oce odgovoril jezljivo.
Samo rad bi vedel. Prosim, povej mi, koliko dobis na
uro? je prosil mali decko.
Ce ze moras vedeti, zasluzim dva tisoc tolarjev na
uro. Oh, je sincek zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, Ati, mi lahko posodis
tisoc tolarjev?
Oce je postal zelo nejevoljen. Ce si me o moji placi
spraseval samo zato, da ti lahko posodim nekaj
denarja, da si kupis trapasto igraco ali kaksno drugo
neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se
spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil
sebicen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam casa za
take otroske igrice.

Mali decek je tiho odsel v sobo in zaprl vrata za
seboj. Oce se je usedel na kavc in postajal se bolj
jezen, ko je razmisljal o sinovem poizvedovanju. Le
kako si drzne sprasevati taksna vprasanja le zato, da
bi dobil nekaj denarja. Po eni uri se je moz umiril in
zacel razmisljati, da je bil morda nekoliko pretrd do
svojega sina. Mogoce pa je nekaj zares potreboval za
tistih tisoc tolarjev, konec koncev me zelo redko
vprasa za kaj takega, je razmisljal. Oce je vstal,
odsel do vrat deckove sobe in vstopil.
Ali ze spis, sine?<
Ne, ati, zbujen sem,< je odgovoril decek.
Malo sem razmisljal, mogoce sem bil prevec strog do
tebe,< je dejal oce. >Dolg in naporen dan je za mano
in me je malo zaneslo. Tukaj imas tisoc tolarjev, ki
si jih zelel.<
Decek se je postavil pokonci in se srecno zasmejal, >O , hvala, ati<
je zaklical. Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje ze nekaj
zmeckanih bankovcev. Oce, ki je videl, da fantek ze
ima nekaj denarja, je znova postal jezen. Decek je
pocasi prestel svoj denar, potem pa pogledal oceta.
Zakaj pa si zelel se vec denarja, ce pa ga ze imas?<
je ostro vprasal oce.
Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,< je vedro
odvrnil decek. >Ati, sedaj imam dva tisoc tolarjev.
Ali lahko kupim eno uro tvojega casa?

Podelite dva tisoc tolarjev vreden cas nekomu, ki ga
imate radi...samo kratko opozorilo vsem nam, ki tako
trdo delamo za prezivetje. Ne smemo dopustiti, da nam
cas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim,
ki nam resnicno nekaj pomenijo.

yup, sam to prevečkrat pozabaljamo

Prav resnična zadeva, ja..
Na žalost.

Tole sem ze enkrat bral... Ko sem prisel do konca se mi je kar mal zataknil v grlu. zalostno, toda resnicno...

Pepe: Ne seri, kot da je to problem ene generacije.

kva je tle tok žalostnga,, v bistvu je kr dobr vic