replike dragih ur

Ja sem jo videl pri Malalanu, meni tudi ne potegne.

Venomus je 2. dec 2013 ob 17:15 izjavil:

Res nevem kaj vsi vidijo tako magičnega in oh-in-sploh v tem Tudorju Black Bay?

To je v bistvu Submariner z rdečo luneto in nekaj zlata na kazalcih in številčnici, po forumih pa vzdihujejo in se slinijo nad njo. Saj je lepa sama po sebi, ampak ne razumem zakaj takšna drama okoli te ure. Repliko pričakujejo že 1 leto ali še več...

Sam sem obupal nad replikami... lahko da izgleda 1:1 kot original, kvaliteta bo še vedno ''kitajska'' in ko se kaj polomi ali pokvari si sam z pokvarjeno uro. Kakšen del dobit ali pa popravit je cela štala... Da o pošiljanju nazaj v HK in čakanju 2-3 mesece ne govorim.

Mogoče je tako popularen zato ker gre za prvo tudor repliko.
Rolex, omega replik je že na stotine.

Lp

Ni šanse dandanes kupit dražjo uro drugje kot pa novo pri uradnem prodajalcu...

Tole je replika tega znamenitega oh-in-sploh Tudorja, nemogoče videt ali je original ali replika. Predobre so postale

Tudi diali niso brez napak, pa tudi ostalo ni ravno na nivoju originala. Sej s tem imajo probleme še mikro znamke.

Predvsem je vprašanje, koliko stane. Če je 100 evrov, je še OK, če je 300 evrov, je velik nateg.

Sestavni deli so mogoče vredni 100 evrov, in to maloprodajna cena. Klon Ete je tam okoli 30 evrov, ohišje s safirno šipco je 20-30 evrov, potem pa še par deset evrov za številčnico in kazalce in zapestnico in to je to. A misliš da Parnise za 100 evrov ali Seagulle za 200 evrov s ST21 prodajajo z izgubo?

Pomojem bi že dobre fotke zadoščale.

Maloprodajna cena Miyote 9015 je nekaj manj kot 100 evrov s poštnino vred (če jih kupiš malo več, pa bolj proti 50). In verjetno se strinjamo, da je to odličen mehanizem. Samo za lažjo orientacijo, koliko so dejansko vredne ure.

O.

Po mojem je pa bolj stvar v maksimiranju zaslužka. Pa to, da imajo ohišja narejena za Eto in vanje lahko dajo klon, za Miyoto bi pa morali delati druga ohišja, oziroma bi morali vsaj določene modifikacije delati.

O.

Sej nekatere boljše replike imajo not Sellito.

Nove.

I rest my case. Ti azijski kloni so en crap razen če gre za Sea-Gull movement, ki je klon švicarskih.

Nič. Tip me totalno in absolutno ignorira. Model niti PayPal disputa ni šel razreševat, tko da danes poteče možnost, da ga razreši on, naprej bo stvar PayPal-a. Kjer sem prepričan, da bo rešeno meni v prid, glede na to da se sploh ni javil na dispute case.

Par dni nazaj sem isti model naročil na Seagullwatchstore (ista trgovina kjer sem vzel M163S) in so že poslali naprej, tracking kodo sem že dobil, sam se je zaradi vseh praznikov mal zavleklo. Računam, da jo dobim v prvem tednu januarja.

Ni šans da se tisti movement primerja z novim Seikom. Ne po kvaliteti izdelave, ne po QA, ne po materialih in natančnosti. Lahko da Seiko dela tud affordable ure, ampak ko se spravijo delat nekaj vrhunskega to naredijo s čisto perfekcijo.

Pa res. Mal čudno je napisal, pa sem narobe razumel.

Ampak še vedno nisem čist ziher da tud to drži. Pridejo blizu ampak imajo še vedno neumnosti in šlamparije skupaj s slabšimi materiali.

Izraz replica za fejke ur je popolnoma neustrezen. Niti poslovenjen niti v angleščini replica ne pomeni ponaredka. Da o kulturi in smiselnosti nošenja fejkov sploh ne razpravljam...

http://www.minutka.si/forum/5-moja-izku...

sskj:
replika -e ž (i)
1. knjiž. odgovor, zlasti kratek, jedrnat,
navadno zavrnilen: njegovo
razpravljanje o srednjem veku je
sprožilo več replik; replika na članek;
replika v razpravi / replike nekaterih
razpravljavcev obsegajo več strani
2. gled. del dramskega besedila, ki ga
igralec govori, ne da bi ga prekinil drug
igralec: režiser je iz besedila črtal
nekatere replike; igralec vadi replike;
duhovite replike; retorične replike
3. um. izvirnemu kipu ali sliki enaka
umetnina istega umetnika: portret je
naslikal v več replikah

ang replica [replik*] noun replika, kopija
(umetniškega dela), dvojnik, duplikat;
faksimile; točna reprodukcija; music
ponovitev

Ura je ura. Priznam da je malenkost boljši občutek če nosiš original, ampak take razlike kot jo nekateri tukaj prikazujejo, pa ni.
Sploh pa pri urah nobenega ne oškoduješ. Res da bi lahko namesto replike kupil kak micro brand, lahko pa sploh nič, sej je tvoj denar, tako da o tem brezveze razpravljat.

Še nekaj glede kvalitete replik, pri 2,5x dražjem Seiku sem moral zapestnico namočit v otroško olje (to je drugače standardni tretma pri replikah), ker je tako škripala, pri Aqua Terra repliki pa ni blo treba. Tako da kvaliteta je tu, seveda pa ni vse idealno, kot ni tudi pri originalih.

Sicer nisem nek zagovornik replik, in ne vem če bom še katero kupil, čeprav so zadnje čase vedno bolj kvalitetne (Noob, ZF), ampak če najdeš model ki je res dobro narejen, za 300€ dobiš uro, ki se lahko kosa s 1000€ urami.
Drugače mislim da največ za svoj denar dobiš z micro brandi, QC je precej boljši kot pri replikah, ohišja imajo 300m vodoodpornosti, recimo Ocean 1 ohišje se komot kosa z Rolexovim Oyster ohišjem.

Za Minutko forum sem pa sam enako ugotovil samo po parih postih, res na bruhanje ti gre.

Na, pa sem se še enkrat malo zafilozofiral o urah;-)

Če bi kupoval repliko bi vzel samo ohišje in bracelet, pol pa bi dal not nov ETA 2824-2 movement. Ta azijska jajca, ki jih tlačijo not nočem imet niti zastonj...

Saj ti nihče ne brani zamenjati mehanizma. Samo ne pričakuj, da bi ohišje dobil kaj dosti ceneje kot celo uro. Cene so običajno nastavljene tako, da pri cenejših mehanizmih ta predstavlja kakšnih 10% skupne cene. In to ne velja samo za replike. Recimo mehanizem Seagull ST25 je mogoče dobiti za okoli 20 evrov, dobiš pa ga v urah, ki stanejo 250-300 evrov (Seagull, Gerlach, Colomer ...).

Pri boljših mehanizmih ta sicer običajno predstavlja več kot 10% cene, ampak še vedno praktično nikoli več kot tretjino. ST2130, ki je kopija Ete 2824, dobiš za okoli 70 evrov. "Prava" Eta ali Sellita pa stane okoli 150-200 evrov. S tem da sem to računico delal na osnovi maloprodajnih cen mehanizmov. Če kupiš več kot en kos, so cene bistveno nižje (in s tem manjši delež mehanizma v ceni cele ure)..

Tako da v resnici večino cene predstavlja ohišje (in vse kar sodi zraven, vključno s paskom), sestavljanje ure in vse kar sodi k poslovanju podjetja, od kupovanja sestavnih delov, trženja in (malo)prodaje do zaslužka vseh vpletenih. In to velja za vse, od ponarejevalcev in mikroznamk do Seika in Rolexa.

Drugače mislim da največ za svoj denar dobiš z micro brandi,

Po mojem pa ne, vsaj v večini primerov ne. Pri "tamalih" sicer nekaj pridobiš, ker imajo običajno manjše stroške poslovanja, vključno z direktno prodajo, na drugi strani pa imajo večje stroške s samo proizvodnjo, v primerjavo z velikimi (Seiko, Orient, Seagull ...). V večini primerov itak uro samo sestavijo in preizkusijo, vse sestavne dele jim naredijo Kitajci. Marsikateri mali pa se tudi s sestavljanjem ne trudi in je največ, kar lahko pričakuješ od njega, nadzor kakovosti. Če vse namesto tebe naredijo drugi, pomeni, da moraš zaslužek deliti z drugimi in je posledično cena višja.

Tako da po mojem največ za svoj denar dobiš pri tistih ta velikih, ki se ne gredo luksuza, ampak uporabljajo nizko ceno kot tržno prednost v boju s tekmeci. Seiko, Orient, Seagull, Beijing, Shanghai, Citizen, Casio ... tudi Sekonda, Invicta (od ur, ki običajno niso ravno cenjene med ljubitelji), od Švicarjev pa Longines, Tissot, Glycine, Swatch ...

Med mikroznamkami so pa velike razlike - imaš take, ki se res trudijo delati dobre ure (oziroma kupovati dobre sestavne dele) po zmerni ceni, in take, ki predvsem izkoriščajo dejstvo, da danes lahko vse namesto tebe naredijo Kinezi in je izključno od tvoje tržne spretnosti odvisno, kako dobro in po kakšni ceni boš uspel to prodati.

Ampak tudi tisti tamali, ki se trudijo, cenovno v resnici ne morejo konkurirati Seikotu in ostalim velikim. Seiko Alpinist je 280 evrov (OK, resda na Japonskem, ampak vseeno), Orient M-Force dobiš osnovni model za 265 evrov, boljšega pa za 330 (v EU), Beijing Everest dobiš za 220 evrov... Pri mikroznamkah se IMHO primerljiva kakovost začne pri 400 evrih.

Prednost mikroznamk je pravzaprav samo v tem, da širijo ponudbo, kar se oblike ur tiče, in sicer na eni strani ker malo bolj brez sramu posnemajo najbolj priljubljene prestižne modele, na drugi pa ker so marsikdaj oblikovno bolj izvirni & zanimivi od velikih. Kakšen Gerlach recimo se po sami kakovosti ne more meriti z velikimi, ima pa nekaj dokaj izvirnih in lepih modelov.

V glavnem, zmotno je pričakovati, da boš pri mikroznamki za svoj denar dobil več kot pri ta velikem, vsaj kar se same tehnične kakovosti tiče.

In seveda je zmotno pričakovati, da boš od ponarejevalca dobil za svoj denar več kot pri solidni mikroznamki. Podobno kot če kupuješ prestižno znamko in plačaš (velik) bonus na znamko in prestiž, pri ponarejevalcu plačaš bonus na (ponarejeno) znamko - samo da je v absolutnih številkah ta bonus pač veliko manjši.

Priznam da je malenkost boljši občutek če nosiš original, ampak take razlike kot jo nekateri tukaj prikazujejo, pa ni.

Zadeva je v resnici precej zapletena in zanimiva, s psihološkega in sociološkega stališča.

Razlika, ki jo občutiš, je izključno posledica dejstva, da veš (če veš), da imaš na roki repliko oziroma original. Furbo se sicer lahko hvali, da že od daleč zavoha ponaredek, ampak v resnici sem popolnoma prepričan, da dobrega ponaredka ne bo ločil od izvirnika. Generalni direktor Tissota je v rokah držal ponaredek in javno priznal, da ga na zunaj ne bi ločil od izvirnika, ker je tako dober.

Na svetu je po mojem vsaj nekaj deset tisoč lastnikov Rolexov, ki so prepričani, da imajo na roki izvirnik, in so zanj tudi mastno plačali. Veliko je tudi ponarejenih Paneraijev, Omeg, Tissotov ...

Pa tudi cenejšim znamkam s ponarejanjem ni prizaneseno - veliko ljudi ne ve, da imajo ponarejen Casiov G-Shock, Seiko 5, Orient ali Seagull. Te cenejše modele je še toliko lažje ponarejati, ker lahko vanj daš celo originalen mehanizem, kupci pa tudi niso toliko pozorni na malenkosti, pa že izvirniki niso ravno najbolj skrbno narejeni. Računica je pa še vedno tu. Če se Kitajcu splača prodajati mehanski Fineat za 20 evrov, se mu splača tudi ponarediti Seiko 5 (stroški so praktično enaki) in ga prodati za 50 evrov kot izvirnik.

Pa še malo o psihologiji. Večina ljudi potrebuje neko zunanjo potrditev svoje uspešnosti. To je lahko v obliki pohval ali nagrad, ampak ker večine ljudi kar vsak dan ne hvalijo, še zlasti ne v nekaterih manj cenjenih poklicih, nagrad pa tudi ne delijo kar za vse, lahko to funkcijo prevzamejo tudi predmeti. To je lahko dober avto, hiša, ura, draga slika ... Vsakič, ko pogledaš drago uro, je na podzavestni ravni podobno, kot bi ti nekdo rekel, "ejga, pa si res dober v svojem poslu".

Na ravni samopotrditve prestižni predmet to svojo funkcijo opravlja, tudi če nihče drug ne ve zanj. Ampak še bolje je seveda, če to, da si dober v svojem poslu, vedo tudi drugi. In ker je tečno kar vsakemu razlagati, kakšen džek si, to funkcijo opravljajo predmeti (avto, hiša, ura, obleka, nakit ...). Poleg tega je tu še tekmovanje med "vrstniki" (se pravi sodelavci, sošolci, sosedi ...) - ni dovolj, da si uspešen, pomembno je, da si uspešnejši (oziroma boljši) od soseda (kar je v bistvu že spet tudi neke vrste samopotrditev). In ker mizar težko neposredno tekmuje s čevljarjem, kdo je boljši, tekmujeta prek avtomobilov (ali hiš, ur ...).

So seveda še drugi razlogi za nakup prestižne znamke, ampak vsi so pretežno psihološki oziroma čustveni, ne razumski. Lahko si recimo poskušaš olajšati delo pri izbiri kakovostne ure in slediš čredi (drugih bogatašev). Lahko nasedeš modi oziroma oglaševanju (in se ti z Omego na roki recimo zdi, da si na nek način povezan z Jamesom Bondom) ...

Ljudje seveda nismo angeli in če se da, po možnosti nekaznovano, goljufati, potem marsikdo goljufa. Avto ali hišo je težko "ponarediti" in se s tem hvaliti na vasi, uro pa lahko. S tem da možnost ponarejanja ur izkoriščajo na dva načina. Pravi ponarejevalci jih poskušajo prodati kot izvirnike, dovolj naivnim ali neprevidnim bogatašem, "ponarejeni" bogataši pa kupujejo poceni replike, da poskušajo z njimi prevarati svojo okolico.

Pravzaprav ima lahko replika tudi neke vrste samopotrditveno funkcijo, podobno kot prestižna ura. Kupec replike se sicer zaveda, da nima dovolj denarja za nakup drage ure, in morda s ponaredkom niti noče prevarati "vrstnikov", ampak ob pogledu na svojo repliko na podzavestni ravni sam sebe pohvali, da ni nasedel modi, snobizmu ..., ampak je do praktično enake ure po zaslugi svoje pameti prišel veliko ceneje. Morda pa kdo celo sam sebe prevara, da je ponaredek res enak izvirniku, in se ob pogledu na ponarejenega rolexa počuti uspešnega. Človeška zavest je zelo zapletena zadeva;-)

Med kupci replik so sigurno tudi taki, ki sicer nimajo nobenih slabih namenov (se pravi nočejo prevarati okolice), ampak jih je lastna (pod)zavest prevarala in se jim resnično zdi, da noben še tako dober recimo Steinhartov homage submarinerja ni tako lep kot zelo natančen ponaredek, vključno z napisom Rolex.

In sigurno bi se našel še kakšen motiv za nakup replike, vključno z zbirateljskim. Tudi zbirateljstvo je ljudem očitno na nek način prirojeno, ker drugače ne bi že otroci zbirali sličic, prtičkov (vsaj včasih je bilo to precej priljubljeno), značk, znamk ... Podjetniki seveda to zbirateljsko "potrebo" ljudi izkoriščajo v svoje namene, kar se pri urah recimo vidi v čedalje večjem številu omejenih in priložnostnih izdaj.

So tudi taki, ki mislijo (vsaj podzavestno), da obstaja neka povezava med zunanjim videzom in kakovostjo - bolj kot je ura po videzu podobna rolexu, bolj mu je tudi po kakovosti. Kar je s čisto tehničnega vidika sicer načeloma nesmisel, s psihološkega pa niti ne. Sem omenil že prej, da je na svetu veliko takih, ki so prepričani, da imajo na roki izvirnik. Z uro so torej zadovoljni v vseh pogledih (zavestnih in podzavestnih), čeprav je v resnici ponarejena.

Tu vmes pride še (enako zapleteno) vprašanje, kakšne so dejansko tehnične razlike med urami, kar se kakovosti tiče. Po mojem so veliko manjše, kot si ljudje običajno predstavljajo (in kot bi nas radi prepričali izdelovalci dragih ur), ampak o tem več kdaj drugič

Nekaj je imeti v rokah (ali na sliki) izvirnik in ponaredek in se iti "spot the difference". Nekaj čisto drugega je, če ti nekdo da v roke uro in te vpraša, ali je izvirnik ali ponaredek. Če nimaš zraven izvirnika za neposredno primerjavo, si pri dobrih replikah bolj ali manj mrzel (če nima ravno kakšne napake, ki jo poznaš na pamet). Še toliko prej si mrzel, če ne vidiš mehanizma, ali pa če ima tudi izvirnik katerega od "generičnih" mehanizmov, ki so jih že sklonirali, oziroma lahko za ponaredek uporabiš kar pravi mehanizem.

Predvsem pa res najboljših ponaredkov ne prodajajo kot replike, ampak jih po različnih kanalih spravljajo v promet kot izvirnike. Kot replike na netu IMHO prodajajo samo ponaredke z "napako", se pravi take, ki jih je kljub vsemu razmeroma preprosto prepoznati (vsaj če imaš zraven izvirnik za primerjavo).

Poučna je oddaja Fake Britain, s04e01. (v prvem delu je o urah prvih 7 minut, v drugem delu se ure začnejo na 6:45, zanimiv komentar urarja od 10:30 dalje.)



Na obeh videih se lepo vidi, da ponarejejo vse, s škatlami in vso dokumentacijo vred, tako da bi moral ure v resnici preverjati po serijskih številkah (če proizvajalec vodi uporabno evidenco). Recimo ponarejeni panerai v drugem videu (na 12. minuti) - močno dvomim, da je to enaka replika, ki jo lahko za 200-300 ali tudi 500 evrov kupiš na netu (četudi brez škatle in dokumentacije).

Tale video sem pa menda že dal gor. Tu je Tissotov direktor priznal, da ne more ločiti ponaredka.




O.

To kar prodajajo tem folku na replica forumih je itaq največji klump, ki ga takoj prepoznaš. Če ni dial totalno šlampast pa jo prepoznaš takoj ko pogledaš čez caseback oz uro odpreš.

Tudi je nekaj zanimivo - V Fake Britania se lepo vidi, da prodajajo ponaredke z vsemi papirji in garancijsko knjižico in karticami ... Na WUS razkrinkajo veliko ponaredkov, ampak se ne spomnim, da bi kdaj kot ponaredek prepoznali kakšno uro, ki pride v "originalni" škatli in z vsemi papirji, kupljen v trgovini. Praktično vsi prepoznani ponaredki so kupljeni na netu in brez papirjev. Mogoče sem kakšnega takega tudi spregledal, ampak so v vsakem primeru izjema, na video se pa lepo vidi, da je teh ponarejenih ur s ponarejeno škatlo in papirji, ki jih prodajajo v konkretnih trgovinah, očitno veliko. Tako da bi rekel, da naokoli kroži kar precej neprepoznanih ponaredkov z na videz urejenimi papirji.

O.

Za Rolexov movement bi težko rekel, da je okoli njega karkoli posebej in-house. Zakaj pa nihče še ni repliciral Omeginega Co-axiala, pa je na trgu že ohoho let. Zato ker je preveč drugačen od miljavžent verzij ETA mehanizmov, ki jih vsi tlačijo vsepovsod in vsi kopirajo. Tko da skopirat Rolexov movement ni nobena znanost imo.

Yet, v Omega replike še vedno tlačijo govno od azijskega ETA 2824-2 klona... Da pa bi kitajci ugotovili da je Co-axial slabši pa je itaq lol komentar. In tisto specialno Rolexovo jeklo ni noben sci-fi. Pač višji grade inoxa. Boo hoo. Sej se ga uporablja tud za druge izdelke. To da se kitajci ne ubadajo z njim ima enak pomen kot to da so tolk leni, da se jim ne da pobrusit niti robov rotorja. nekaj kar še na roke narediš s parimi potegi pile. In takim ljudem naj bi verjel, da so ugotovil inferiornost Co-axiala. Yea sure... :D

Sicer tvegam, da malo posplošim zadeve, ampak takole: Kitajci so zelo praktični ljudje. Če se jim za njihove potrebe in namene ne zdi vredno nečasa brusiti, tega tudi ne bodo delali.

Veliko ljudi to nonšalantnost meša z (ne)sposobnostjo nekaj pobrusti. Iz lastnih izkušenj, neštetokrat potrjenih z vseh možnih strani, z veliko gotovostjo zagotavljam, da *znajo* pobrusiti karkoli želijo. Ampak samo kadar so za to motivirani.

Eno je proizvodnja horuk in malo manj horuk mehanizmov za plejado replik, mikro znamk in lastnih velikoserijskih izdelkov, drugo je proizvodnja mehanizmov za ponaredke, ki so namnjeni prevari kupca...

Eno je proizvodnja horuk in malo manj horuk mehanizmov za plejado replik, mikro znamk in lastnih velikoserijskih izdelkov, drugo je proizvodnja mehanizmov za ponaredke, ki so namnjeni prevari kupca...

Točno tako. Kitajci recimo na veliko ponarejejo fosile in to tako dobro, da prevarajo najboljše strokovnjake. Običajno jih razkrinkajo takrat, ko malo pretiravajo in naredijo kakšno še posebej nemogočo žival in se potem strokovnjaki temeljito posvetijo proučevanju tistega fosila.

Naivno je pričakovati, da je mogoče najboljše ponaredke ur kupiti kar na javno dostopnih spletnih straneh na netu, za nekaj sto evrov. Ali sklepati, da ker tam ni mogoče dobiti klona koaksialnega mehanizma, potem ta ne obstaja.

Urarski genij Dr. George Daniel je s svojim izumom Co-Axial je v Švici dolgo iskal partnerja,

V resnici so koaksialni mehanizem patentirali že leta 1859. Daniels je samo uspel to načelo tako izvesti v praksi, da je dobro delovalo. Kar je seveda prav tako podvig, ampak je le malo malo drugače, ali pogruntaš neko čisto novo načelo delovanja, ali pa nekaj znanega narediš uporabno.

http://www.jenskirchhoff.de/html/coaxia...

Da pa bi kitajci ugotovili da je Co-axial slabši pa je itaq lol komentar.

Saj to so v bistvu ugotovili tudi Švicarji. Koaksialni mehanizem je bil patentiran 1980, kar pomeni, da je že 14 let, kar je potekel, pa ga še vedno praktično nihče drug ne uporablja. Daniels je na začetku patent ponujal Pateku, Rolexu in še komu, pa so ga vsi zavrnili, in to ne kar na pamet, ampak po tem, ko so naredili prototipe in proučili delovanje. OK, za te prve zavrnitve je mogoče kriviti tudi "ziheraštvo" pretežno konzervativnih švicarskih urarjev, ampak odkar ta mehanizem uporablja Omega (že 15 let), so imeli vsi dovolj časa, da so ga ponovno natančno proučili. Če bi bil res boljši, bi ga zdaj uporabljali že vsi (no, ali pa vsaj nekateri), časa za razvoj je bilo več kot dovolj, skrivnosti, ki bi jo poznala samo Omega, pa tudi ni.

Koaksialni mehanizem ima nedvomno določene prednosti, ampak tudi slabosti in te očitno ne odtehtajo prednosti. In to ne samo po mnenju Kitajcev, ampak tudi Švicarjev, Nemcev in Japoncev (recimo da ostali nimajo dovolj razvite in bogate urarske industrije, da bi se lahko tega lotili).

Dopuščam seveda tudi manjšo možnost, da se motim, in da je razvoj res tako kompliciran, da drugim še ni uspelo. Ampak bi rekel, da je to zgolj teoretična možnost.

In tisto specialno Rolexovo jeklo ni noben sci-fi. Pač višji grade inoxa.

Ni višji, ampak drugačen. In ne, ni noben sci-fi, ampak ravno to je dokaz, da ni boljši (absolutno gledano). Če bi bil 904L res boljši od 316L, bi ga sedaj uporabljali že vsi. "Rolexovo" jeklo je malo bolj odporno na morsko vodo, ampak razlika bi se morda poznala po sto letih na dnu morja. Prednost je torej v praksi zanemarljiva, ima pa tudi slabosti (in to ne samo nekaj višjo ceno, ki je pri urah nad 100 evrov itak zanemarljiva), na primer precej več niklja, na katerega so nekateri alergični. Pa še kakšen plus in minus vsakega bi se našel. Večina izdelovalcev ur je očitno mnenja, da ko sešteješ vse + in -, je za ure 316L boljši od 904L.

Če je spodnja stran rotorja grda mi je vseeno, ampak da pa so tolk zagamano leni, da ne morejo pobrusiti vidnega dela, to pa potem povse vse in s takimi stvarmi potem začneš dvomit v njihovo sposobnost glede vsega.

Kdo pravi, da ga ne obdelajo? Že ST16 ima čisto lepo obdelan vidni del mehanizma. Ta je sicer iz enega druge ure, ampak v enem od mojih Seagullov za 95 evrov je natanko tak, z modrimi vijaki.


Da ne govorimo o tem, kaj dobiš od Beijinga za 220 evrov!


Ali pa če pogledaš v onem video, ki sem ga linkal prej, kako je videti ponarejeni Panerai. Urar potrdi, da je obdelava mehanizma vrhunska. Druga stvar so poceni replike, ki jih prodajajo na netu, tu seveda lahko naletiš na marsikaj. Ampak to ne pomeni, da Kitajci ne znajo, ali ne delajo, ko je res treba.

O.