Imunski sistem je močno orožje, ki nikoli ne počiva, temveč nenehno patruljira po telesu in išče tujke, ki jih je treba odstraniti. Brez delujočega imunskega sistema bi človeško telo zelo hitro podleglo milijonom mikrobov, ki jih dnevno srečuje. Za učinkovito delovanje in sobivanje s telesom pa je nujno natančno prepoznavanje, katere celice so normalno delujoče celice človeškega telesa. Preagresiven imunski sistem se sprevrže v avtoimunske bolezni, ko začne uničevati lastne celice, medtem ko prešibak imunski sistem povzroči razmah oportunističnih okužb ali pa širjenje raka in v skrajnem primeru smrt.
Imunski sistem je izjemno kompleksen, letošnji nagrajenci pa so razvozlali doslej slabše razumljeni del. Odkrili so regulatorne celice T, ki so nujno potrebne za njegovo pravilno delovanje. Celice T so stebri imunskega sistema: celice T pomagalke patruljirajo po telesu in na vsiljivce opozorijo druge celice, denimo celice T ubijalke, ki uničujejo okužene celice in tumorje. Celice T imajo na svojih zunanjih membranah posebne receptorje, ki delujejo kot senzorji. Senzorjev je na deset tisoče, celice T imajo različne, da zaznajo patogene. Ko se nanje prime delec virusa ali drugega vsiljivca, to aktivira celico T.
A med nastajanjem novih celic T se v množici znajdejo tudi takšne, ki imajo receptorje, občutljive na človekove lastnice celice. To bi bil velik problem, ker bi prožile napade nanje. Že od 80. let vemo, da pri njihovem zorenju v priželjcu poteka stroga selekcija, med katero se pobijejo vse celice, ki bi prepoznavale človeške lastne celice. Selekcija mora potekati praktično brez napak, sicer so posledice hude.
Celice T pomagalke in ubijalke ločujemo po proteinu, ki ga imajo na membranah. Prve imajo protein CD4, druge CD8. Sakaguchi pa je odkril še eno vrsto celic T, (ki se danes imenujejo regulatorne celice T), ki imajo na površini proteina CD4 in CD25. Pokazal je, da na imunski sistem delujejo zaviralno. Številni raziskovalci so bili sprva skeptični, prepričala sta jih šele Mary Brunkow in Fred Ramsdell. Zanimale so ju nesrečne miške iz laboratorija Oak Ridge v Tennesseeju, pri katerih so se nekateri samci kotili z luskasto kožo, povečano vranico in limfnimi žlezami. Jasno je bilo, da je mutacija na kromosomu X, zato jo samice le prenašajo, a same ne zbolijo.
V 90. letih je bila analiza genoma bistveno težja kot danes, ko gre za rutinsko nalogo. Mary Brunkow in Fred Ramsdell sta želela razumeti mehanizem bolezni, zato sta prečesavala celotni kromosom X, ki pri miših vsebuje 170 milijonov črk abecede. Najprej sta prizadeto območje zožila na 500.000 baznih parov, nato pa sta po mapiranju kromosoma X našla 20 genov, ki bi lahko vsebovali mutacijo. Čisto na koncu sta kot zadnjega našla gen, ki sta ga poimenovala Foxp3, in je bil odgovoren za težave miškov. Kasneje se je izkazalo, da imamo tudi ljudje soroden gen FOXP3, katerega mutacija povzroči avtoimuno bolezen IPEX.
Shimon Sakaguchi je zatem pokazal, da gen FOXP3 uravnava razvoj regulatornih celic T. Ta pomirjajo ostale celice T, da ne pobezljajo in začno uničevati organov v telesu. Imunski sistem je na primer aktiven med okužbami, nato pa ga regulatorne celice T umirijo, ko nevarnost mine. Kasnejše raziskave so pokazale na pomembnost teh celic, saj jih na primer izkoriščajo tudi tumorji, ki jih pritegnejo v svojo bližino, da se izognejo srdu imunskega sistema. Pri avtoimunskih boleznih pa regulatorne celice T ne opravljajo svoje naloge, zato jih želimo pri zdravljenju vzpodbuditi oziroma tvoriti več.
