Slo-Tech - Da ima naša Galaksija v svojem središču supermasivno črno luknjo, je znano že od 80. let minulega stoletja, v zadnjih letih pa so se nabrali še trdni dokazi za to. Včeraj pa smo dobili še prvo fotografijo črne luknje, ki ima maso za približno 4,15 milijona Sonc. Posnetek so izdelali v kolaboraciji Event Horizon Telescope (EHT), ki je pred tremi leti objavila prvo fotografijo katerekoli črne luknje sploh. Naša črna luknja se imenuje Strelec A* (Sgr A*) in je od Zemlje oddaljena 27.000 svetlobnih let.

Črne luknje se imenujejo črne, ker je ubežna hitrost na njihovem površju vsled ogromne mase višja od hitrosti svetlobe. Ker je svetlobna hitrost absolutna hitrostna omejitev v vesolju, to pomeni, da onstran dogodkovnega horizonta iz črne luknje ni povratka. Kar pade vanjo, je ne more več zapustiti. Naivno bi pomislili, da za pobeg ne potrebujemo ubežne hitrosti, kot tudi rakete z Zemlje letijo z nižjo hitrostjo od ubežne hitrosti (ker imajo pogon in so večstopenjske), a črne luknje...

Slo-Tech - Črne luknje že desetletja niso zgolj teoretično koncept, temveč dobro podkrepljeno fizikalno dejstvo. Dovolj veliki skupki mase, ki se zaradi gravitacijskega privlaka sesedejo do tolikšne gostote, da jim niti svetloba ne more uiti (ubežna hitrost je višja od hitrosti svetlobe), se imenujejo črne luknje preprosto zato, ker so tako videti. Od koder ne more niti svetloba, je pač črno.

Včeraj smo dobili prvo fotografijo črne luknje oziroma najbližji približek tega (znanstvena objava). Dogajanja za dogodkovnih horizontom, torej za mejo, od koder niti svetloba ne more pobegniti, seveda ne moremo fotografirati. Lahko pa fotografiramo dogajanje v okolici, ki je prav tako spektakularno. Nekatere črne luknje so bolj umirjene, zlasti velike pa so pogosto divje pošasti, ki nebrzdano...

Nature - Predstavljajte si, da ste na majhen prostor stlačili toliko mase, da je ubežna hitrost tega skupka višja od svetlobne hitrosti v vakuumu. Rezultat je črna luknja, ki je hkrati tako kontroverzen pojem v astrofiziki, da se znanstveniki o njem še vedno niso poenotili, po drugi strani pa tako prikladen, da se je prikradel tudi v vsakdanji jezik. Črne luknje obstajajo in so jih naši teleskopi v vesolju že opazili, a podrobnosti o njihovem delovanju so še daleč od dorečenega.

Ugledni britanski fizik Stephen Hawking je ta mesec predložil članek (ki še čaka na recenzentski postopek, peer review), v katerem razrešuje paradoks, ki nastane zaradi različnih napovedi, ki jih o dogajanju za dogodkovnim horizontom dajeta...

Wired News - Črne luknje so zanimiva vesoljska telesa, ki so dobile ime po svoji barvi. Skupna značilnost vseh črnih lukenj je, da imajo na majhnem prostoru nagneteno tako veliko maso, da je njihova ubežna hitrost večja od svetlobne hitrosti. Ker je ta večno ujeta in ne more pobegniti z njih, jih ne vidimo in so črne. Doslej so vse opažene, ali bolje rečeno odkrite, črne luknje lahko razvrstili v eno izmed dveh kategorij: malo, kjer so bile črne luknje od 3- do 20-krat težje od Sonca, ali supermasivne, ki so milijonkrat masivnejše. Vmesne velikosti niso našli, čeprav so špekulirali o obstoju tudi lukenj te velikosti.

Sedaj so bojda našli prvo, ki ustreza tej definiciji. V galaksiji, ki je od nas oddaljena 290 milijonov svetlobnih...

ScienceDaily - Odkriti eno črno luknjo je relativno enostavno (nenazadnje, ena naj bi bila kar v središču skoraj vsake galaksije), odkriti binarni sistem dveh črnih lukenj pa se smatra kot eno izmed najtežjih opravil astronomije - velike so namreč samo kot kakšen sončni sistem, zato je razločevanje med dvema (in ne preprosto sklepanje, da gre za eno črno luknjo) še toliko težje. Vendar bi naj znanstvenikom iz Tucsona uspelo identificirati takšen binarni sistem.

Črni luknji, ki zaokrožita druga okrog druge približno vsakih 100 let, se vrtita s hitrostjo kar 6000 kilometrov na sekundo (za primerjavo, naše Sonce se vrti okrog središča naše galaksije s hitrostjo 220 kilometrov...

Nature - V laboratorijih Univerze St. Andrews v Veliki Britanji so ugotovili, da lahko poustvarijo črne luknje oziroma umetno dogodkovno obzorje. Odveč je pripomniti, da pri poustvarjenih dogodkovnih obzorjih ne gre za takšne razežnosti, kot jih lahko opazujemo v vesolju. Znanstveniki jih opisujejo kot "žepne" izdaje ter jih smatrajo za "popolnoma neškodljive".

Ulf Leonhardt je skupaj s kolegi pokazal, da utripanje svetlobe po optičnem kablu lahko vpliva na druge valovne dolžine svetlobe podobno, kot se to dogaja pri "običajni" črni luknji. Laboratorijske različice črnih lukenj naj bi omogočale, da znanstveniki preizkusijo ključni vidik njihove teorije: ali so zares popolnoma črne, ali pa oddajajo določene delce in sevanje?

...