Sprememba režima v Venezueli

Si hotel reči razvajenega sedemletnika z avtizmom, ne?

To je tisto, kar si Venezuelci resnično želijo

(Colette Capriles je socialna psihologinja in profesorica na Univerzi Simóna Bolívarja. Prispevek je napisala v Caracasu v Venezueli in ga objavila v NYT.)

Predsednika Nicolása Madura končno ni več v Venezueli. V soboto zgodaj zjutraj so ga zajele ameriške sile in prepeljale iz države. Predsednik Trump je dejal, da bodo Združene države v dogledni prihodnosti upravljale z državo.

Za nas, Venezuelce, razmere ne bodo rešene zgolj z odhodom g. Madura, kaj šele s tujo okupacijsko silo. Nismo narod, ki ga skupaj držita vlada ali družbena pogodba, temveč zbirka posameznikov, ujetih v boju za preživetje. Zamenjava človeka na vrhu ne bo razgradila mreže lokalnih šefov, klientelističnih vezi, koruptivnih praks in institucionalnih razvalin, ki so tu nadomestile javno življenje.

Jeseni sem se pogovarjala s svojim študentom na Univerzi Simóna Bolívarja, šoli v Caracasu, kjer poučujem politologijo že skoraj tri desetletja. Kot mnogi tamkajšnji študenti je bil običajno zavit v utrujen, obrambni molk. Toda v trenutku odprtosti mi je povedal nekaj o svojem življenju dve uri izven prestolnice, kjer njegova mati vodi stojnico s hitro hrano, oče, upokojeni policist, pa oddaja nekaj motornih koles dostavljavcem hrane. Njegov molk se je hitro vrnil, ko je omenil starejšega brata, pripadnika venezuelske nacionalne garde. "Ne mara govoriti o svojem delu," je rekel.

Brat, ki je bil na položaju, da družini zagotovi nekaj majhnih ugodnosti, rezerviranih za pripadnike straže in drugih oboroženih sil, je verjetno zadnja vez njegove družine z državo, ki je prebivalce Venezuele popolnoma pustila na cedilu. Za večino Venezuelcev je življenje postalo vaja v boju znotraj ekonomije drobtinic in uslug; preživljanje z mozaikom neuradnih služb in odnosov, ki nikoli ne morejo povsem zapolniti praznine, ki jo puščata korupcija in neučinkovitost vlade. Dolga leta je bil naš avtoritarizem videti takole: ne kot avtokratski socializem, ampak kot najhujša oblika primitivnega kapitalizma.

V Venezueli se že dolgo soočamo z brutalnim paradoksom: z odsotno, a vseeno vsemogočno državo. Je povsod in nikjer. Ni ji uspelo zagotoviti osnovnih storitev - vode, elektrike, zdravstva in izobraževanja - s katerimi je pod Hugom Chávezom nekoč upravičevala svojo enormno rast in revolucionarne ambicije. Naša družba je postala sirota, zreducirana na svoje najosnovnejše zmožnosti. Vlada se je zmanjšala na navaden aparat za zagotavljanje lastne kontinuitete. Stare obljube čavizma so izginile, vodnjak velikih zgodb, ki jih je vlada nekoč pripovedovala, pa je presahnil.

Chávez je prišel na oblast z revolucionarnimi obljubami: da bo znova utemeljil republiko, izbrisal razliko med bogatimi in revnimi, marginaliziranim pa dal sedež za mizo moči. Njegovo gibanje je temeljilo na dveh stebrih: zmagi Cháveza na demokratičnih volitvah in prerazporeditvi naftnega bogastva. S to kombinacijo mu je uspelo ohranjati svojo protisistemsko pripoved, hegemonistično izvajanje oblasti in revolucionarno gorečnost države.

Morda se Venezuelci še vedno spominjajo sijaja naftnega razcveta in skoraj stalnih volitev, ki so potrjevale politično nepremagljivost g. Cháveza. Vendar je malo verjetno, da bomo kdaj pozabili škodo, ki jo je povzročil zlom teh dveh stebrov, potem ko je leta 2013 oblast prevzel g. Maduro. Ko se je leta 2014 naftni trg zrušil in je vlada - med drugimi ukrepi - še zaostrila uničujoč nadzor nad valuto, je bil strošek posledične gospodarske katastrofe brutalno prenesen na prebivalstvo. Javna poraba se je zmanjšala - razen za krepitev policijskega in vojaškega aparata - zaradi česar so naše civilne institucije postale izvotljene. Na milijone ljudi je pobegnilo iz države. Venezuelci, ki so ostali, so se morali naučiti preživeti sami.

Seveda si Venezuelci želijo sprememb. To smo povedali na volitvah leta 2024, na katerih so seštevki, ki jih je zbralo na tisoče prostovoljcev, pokazali prepričljivo zmago opozicije. Za mnoge zahteva po spremembi ni ideološka ali omejena na novo vodstvo. Venezuelci si želijo sprememb v kakovosti svojega življenja; želijo si povrniti nadzor nad svojo prihodnostjo in ne biti odvisni od pokvarjenih mrež moči. Želijo si državo, ki je sposobna izpolnjevati svoje obveznosti ter katere moč je uravnotežena in omejena.

Venezuelska vlada ne zagotavlja več zanesljivo osnovnih storitev, vendar to ne pomeni, da je postala šibkejša. Le spremenila je obliko. Moč režima se je razpredla po vsej Venezueli. Na tisoče "comunas", državnih postojank, raztresenih po državi, zdaj pogosto izvaja politični nadzor pod krinko projektov upravljanja skupnosti. Na milijone ljudi - bodisi kupljenih, prisiljenih ali pravih vernikov - je leta 2024 še vedno glasovalo za g. Madura. Napačno bi bilo domnevati, da ne ohranja organizirane politične baze.

Tudi brez g. Madura ostaja država labirint, ki ga sestavlja razvejana mreža prekrivajočih se obveščevalnih služb, paravojaških skupin, znanih kot "colectivos", in regionalnih šefov, ki tekmujejo za podkupnine. Ta razdrobljenost je bila končna zavarovalna polica: pomagala je zagotoviti, da noben general ali minister ni imel dovolj enotne moči za izvedbo državnega udara, hkrati pa je vsakega uradnika privezala na center prek skupne potrebe po zaščiti in dobičku.

Trump ni povedal, kako bodo Združene države začele voditi Venezuelo ali kdaj se bo to končalo, razen da bo to počel, dokler ne bo "mogoč varen, ustrezen in preudaren prehod." Karkoli že pride, sistema, ki ga je nadzoroval Maduro, ni mogoče razstaviti čez noč. Njegovi privrženci, dolgoletni čavisti ali oboroženi oportunisti, bi zelo verjetno lahko sprožili dolgotrajno vstajo - tisto vrsto vojne, v kateri je prebivalstvo talec, ne glede na politične preference. Zelo enostavno je ustvariti kaos in narediti državo neobvladljivo, ko so formalne institucije že uničene. Ne glede na to, kdo je na oblasti, pot do zdravljenja tesnobe, nezaupanja in izolacije, ki so cveteli v zadnjem desetletju, ni jasna.

Venezuelci se vsak dan zbujamo z mnogimi različnimi strahovi: da bomo mi ali naši družinski člani izginili, da bo hiperinflacija ponovno uničila naše prihranke, da naši ljubljeni migranti niso varni v krajih, kjer so poiskali zatočišče.

Omenjeni študent je zadnjih nekaj mesecev v mojem razredu preživel ob učenju o vzponu in padcu venezuelske demokracije v zadnjem stoletju. Toda on, tako kot vsi mi, je ujet v večno sedanjost in ne vem, ali si sploh lahko predstavlja drugačno prihodnost. Vse, kar lahko storimo, je, da živimo iz dneva v dan.

Stane2 je 4. jan 2026 ob 16:35:11 izjavil:

https://x.com/onestpress/status/2007659...
President Trump:
"This incredible thing last night... We have to do it again [in other countries]. We can do it again, too. Nobody can stop us."

Te izjave so res pomenljive. Pac tipicno se vsi agresorji delajo da so moralni in da so "morali" napasti (pa naj bo to katerkoli prejsni predsednik US ali pa Putin).

Sedaj pa dobimo Trumpa ki se niti dela ne vec.

Pa to ni zgolj Trump, enostavno je od Ruskega napada na Ukrajino naprej ocitno nov dogovor med velesilami da se ne drzijo vec nazaj pri agresiji.

Skratka v nevarne case prihajamo, Ukrajina in Venezuela in napad na Iran so le prvi znaki.

pangro je 4. jan 2026 ob 17:27:58 izjavil:

Chalky je 4. jan 2026 ob 17:08:56 izjavil:

Stane2 je 4. jan 2026 ob 09:26:00 izjavil:

Kar precej Globemasterjev (up to 10 + tisti z ugasnjenimi tranponderji) se vozi v UK in naprej v Rammstein.Tole gre dol proti Bližnjemu Vzhodu.

https://x.com/sentdefender/status/20076...
Several C-17A Globemaster IIIs from Hunter Army Airfield in Georgia and Campbell Army Airfield in Kentucky, are continuing to cross the Atlantic tonight bound for the United Kingdom.

https://x.com/RandomTheGuy_/status/2007...
The U.S. Air Force C-17A Globemaster IIIs that arrived at RAF Fairford from Campbell Army Airfield in Kentucky earlier tonight, has departed Fairford and is now on approach to land at Ramstein Air Base in Germany.

Pentagon is preparing for something

https://x.com/TheDeadDistrict/status/20...

Najverjetneje Iran...

Še Ajatolokota snećnejo pa je.

Ali pa...


jk

Nisem še pogledal, je z 12. decembra, avtor ima pa redno odlične prispevke. Vse financirano s strani avstralske javne TV, saj lahko sanjamo?

How Nicolas Maduro's regime disintegrated | If You're Listening

Med 15-minutnim telefonskim klicem je ameriški predsednik Donald Trump venezuelskemu predsedniku Nicolasu Maduru ponudil varen prehod zanj in njegovo družino v državo po njihovi izbiri, če bi Venezuelo takoj zapustili.

Zdi se, da je dogovor padel v vodo, zdaj pa se Maduro skriva. V zadnjih nekaj tednih je Maduro po poročanju vsako noč spal v drugi hiši.

Zakaj torej država z največjimi dokazanimi zalogami nafte na planetu doživlja gospodarski zlom, ki je tako hud, da je predsednik zdaj na begu?

Sheteentz je 4. jan 2026 ob 17:26:11 izjavil:

To je tisto, kar si Venezuelci resnično želijo

(Colette Capriles je socialna psihologinja in profesorica na Univerzi Simóna Bolívarja. Prispevek je napisala v Caracasu v Venezueli in ga objavila v NYT.)

Predsednika Nicolása Madura končno ni več v Venezueli. V soboto zgodaj zjutraj so ga zajele ameriške sile in prepeljale iz države. Predsednik Trump je dejal, da bodo Združene države v dogledni prihodnosti upravljale z državo.

Za nas, Venezuelce, razmere ne bodo rešene zgolj z odhodom g. Madura, kaj šele s tujo okupacijsko silo. Nismo narod, ki ga skupaj držita vlada ali družbena pogodba, temveč zbirka posameznikov, ujetih v boju za preživetje. Zamenjava človeka na vrhu ne bo razgradila mreže lokalnih šefov, klientelističnih vezi, koruptivnih praks in institucionalnih razvalin, ki so tu nadomestile javno življenje.

Jeseni sem se pogovarjala s svojim študentom na Univerzi Simóna Bolívarja, šoli v Caracasu, kjer poučujem politologijo že skoraj tri desetletja. Kot mnogi tamkajšnji študenti je bil običajno zavit v utrujen, obrambni molk. Toda v trenutku odprtosti mi je povedal nekaj o svojem življenju dve uri izven prestolnice, kjer njegova mati vodi stojnico s hitro hrano, oče, upokojeni policist, pa oddaja nekaj motornih koles dostavljavcem hrane. Njegov molk se je hitro vrnil, ko je omenil starejšega brata, pripadnika venezuelske nacionalne garde. "Ne mara govoriti o svojem delu," je rekel.

Brat, ki je bil na položaju, da družini zagotovi nekaj majhnih ugodnosti, rezerviranih za pripadnike straže in drugih oboroženih sil, je verjetno zadnja vez njegove družine z državo, ki je prebivalce Venezuele popolnoma pustila na cedilu. Za večino Venezuelcev je življenje postalo vaja v boju znotraj ekonomije drobtinic in uslug; preživljanje z mozaikom neuradnih služb in odnosov, ki nikoli ne morejo povsem zapolniti praznine, ki jo puščata korupcija in neučinkovitost vlade. Dolga leta je bil naš avtoritarizem videti takole: ne kot avtokratski socializem, ampak kot najhujša oblika primitivnega kapitalizma.

V Venezueli se že dolgo soočamo z brutalnim paradoksom: z odsotno, a vseeno vsemogočno državo. Je povsod in nikjer. Ni ji uspelo zagotoviti osnovnih storitev - vode, elektrike, zdravstva in izobraževanja - s katerimi je pod Hugom Chávezom nekoč upravičevala svojo enormno rast in revolucionarne ambicije. Naša družba je postala sirota, zreducirana na svoje najosnovnejše zmožnosti. Vlada se je zmanjšala na navaden aparat za zagotavljanje lastne kontinuitete. Stare obljube čavizma so izginile, vodnjak velikih zgodb, ki jih je vlada nekoč pripovedovala, pa je presahnil.

Chávez je prišel na oblast z revolucionarnimi obljubami: da bo znova utemeljil republiko, izbrisal razliko med bogatimi in revnimi, marginaliziranim pa dal sedež za mizo moči. Njegovo gibanje je temeljilo na dveh stebrih: zmagi Cháveza na demokratičnih volitvah in prerazporeditvi naftnega bogastva. S to kombinacijo mu je uspelo ohranjati svojo protisistemsko pripoved, hegemonistično izvajanje oblasti in revolucionarno gorečnost države.

Morda se Venezuelci še vedno spominjajo sijaja naftnega razcveta in skoraj stalnih volitev, ki so potrjevale politično nepremagljivost g. Cháveza. Vendar je malo verjetno, da bomo kdaj pozabili škodo, ki jo je povzročil zlom teh dveh stebrov, potem ko je leta 2013 oblast prevzel g. Maduro. Ko se je leta 2014 naftni trg zrušil in je vlada - med drugimi ukrepi - še zaostrila uničujoč nadzor nad valuto, je bil strošek posledične gospodarske katastrofe brutalno prenesen na prebivalstvo. Javna poraba se je zmanjšala - razen za krepitev policijskega in vojaškega aparata - zaradi česar so naše civilne institucije postale izvotljene. Na milijone ljudi je pobegnilo iz države. Venezuelci, ki so ostali, so se morali naučiti preživeti sami.

Seveda si Venezuelci želijo sprememb. To smo povedali na volitvah leta 2024, na katerih so seštevki, ki jih je zbralo na tisoče prostovoljcev, pokazali prepričljivo zmago opozicije. Za mnoge zahteva po spremembi ni ideološka ali omejena na novo vodstvo. Venezuelci si želijo sprememb v kakovosti svojega življenja; želijo si povrniti nadzor nad svojo prihodnostjo in ne biti odvisni od pokvarjenih mrež moči. Želijo si državo, ki je sposobna izpolnjevati svoje obveznosti ter katere moč je uravnotežena in omejena.

Venezuelska vlada ne zagotavlja več zanesljivo osnovnih storitev, vendar to ne pomeni, da je postala šibkejša. Le spremenila je obliko. Moč režima se je razpredla po vsej Venezueli. Na tisoče "comunas", državnih postojank, raztresenih po državi, zdaj pogosto izvaja politični nadzor pod krinko projektov upravljanja skupnosti. Na milijone ljudi - bodisi kupljenih, prisiljenih ali pravih vernikov - je leta 2024 še vedno glasovalo za g. Madura. Napačno bi bilo domnevati, da ne ohranja organizirane politične baze.

Tudi brez g. Madura ostaja država labirint, ki ga sestavlja razvejana mreža prekrivajočih se obveščevalnih služb, paravojaških skupin, znanih kot "colectivos", in regionalnih šefov, ki tekmujejo za podkupnine. Ta razdrobljenost je bila končna zavarovalna polica: pomagala je zagotoviti, da noben general ali minister ni imel dovolj enotne moči za izvedbo državnega udara, hkrati pa je vsakega uradnika privezala na center prek skupne potrebe po zaščiti in dobičku.

Trump ni povedal, kako bodo Združene države začele voditi Venezuelo ali kdaj se bo to končalo, razen da bo to počel, dokler ne bo "mogoč varen, ustrezen in preudaren prehod." Karkoli že pride, sistema, ki ga je nadzoroval Maduro, ni mogoče razstaviti čez noč. Njegovi privrženci, dolgoletni čavisti ali oboroženi oportunisti, bi zelo verjetno lahko sprožili dolgotrajno vstajo - tisto vrsto vojne, v kateri je prebivalstvo talec, ne glede na politične preference. Zelo enostavno je ustvariti kaos in narediti državo neobvladljivo, ko so formalne institucije že uničene. Ne glede na to, kdo je na oblasti, pot do zdravljenja tesnobe, nezaupanja in izolacije, ki so cveteli v zadnjem desetletju, ni jasna.

Venezuelci se vsak dan zbujamo z mnogimi različnimi strahovi: da bomo mi ali naši družinski člani izginili, da bo hiperinflacija ponovno uničila naše prihranke, da naši ljubljeni migranti niso varni v krajih, kjer so poiskali zatočišče.

Omenjeni študent je zadnjih nekaj mesecev v mojem razredu preživel ob učenju o vzponu in padcu venezuelske demokracije v zadnjem stoletju. Toda on, tako kot vsi mi, je ujet v večno sedanjost in ne vem, ali si sploh lahko predstavlja drugačno prihodnost. Vse, kar lahko storimo, je, da živimo iz dneva v dan.

Mogoče bi morali priznati, da demokracija ni za vse države, samo za tiste, kjer je zavest ljudi dovolj močna.

Verjetno je v nerazvitih družbah najboljša ureditev benevolentna diktatura, kjer bi prihajalo do resnih kriz samo pri predaji oblast ali če na oblast pride nesposoben ali psihotičen diktator. Ali pa monarhija z omejeno demokracijo, kjer bi nesorazmerno moč imel kralj in bi se sčasoma krepil demokratični duh in ekonomska razvitost države ter ozaveščenost ljudi. No, saj tudi diktatura bi morala delovati na podoben način z neko omejeno demokracijo, npr. na lokalni ravni.

Demokracija ima resne pomanjkljivosti in edina prava demokracija, katera pa je možna samo v najrazvitejših družbah, je sortiranje Sortition @ Wikipedia, torej da se parlament za pet let izžreba iz bazena vseh prebivalcev z volilno pravico, le-ta pa potem postavi premierja, predsednika, potrdi vrhovne sodnike in druge najvišje izvršilne državne uradnike. Ustava se menjuje samo z referendumi z 50 % +1 glasom celotnega volilnega telesa.

arnecan1 je 4. jan 2026 ob 18:02:17 izjavil:

Verjetno je v nerazvitih družbah najboljša ureditev benevolentna diktatura, kjer bi prihajalo do resnih kriz samo pri predaji oblast ali če na oblast pride nesposoben ali psihotičen diktator. Ali pa monarhija z omejeno demokracijo, kjer bi nesorazmerno moč imel kralj in bi se sčasoma krepil demokratični duh in ekonomska razvitost države ter ozaveščenost ljudi. No, saj tudi diktatura bi morala delovati na podoben način z neko omejeno demokracijo, npr. na lokalni ravni.

Treba se vprašati,kaj drugega so masovne migracije, kot pa prednost masi, ki ima več glasov in če so ti primitivni,tako bo od takrat naprej!

Ampak to je cel point. Da si pri diktaturi absolutno odvisen od tega kako dober je diktator in da statisticno gledano je najvec slabih ali srednjih in zelo malo vsaj priblizno dobrih. Putin recimo da spada med srednje dobre, Maduro med slabe.

Dober diktator je najbolsa stvar, ampak gledano na dolgi rok je vseeno boljsa neka fejk demokracija kjer kapitalisticne elite vodijo zadevo (kar ima zahod), da imas ves cas nekaj srednje dobrega. Kot pa da se ti izmenjavajo dobri in slabi diktatorji. Ze ce bi jih imel pol/pol si na slabsem ker slabi lahko v 5 letih unici kar je dobri prej delal 50 let.

Madura naj bi varovalo osebje s Kube, prav tako je precej Kubancev v Venezueli v obveščevalni službi.
Če kdo ne zaupa lastnemu narodu, potem je že nekaj narobe...

Cesa jo bodo obtozili?! Isto kot Madura?!

fikus_ je 4. jan 2026 ob 18:46:20 izjavil:

Cesa jo bodo obtozili?! Isto kot Madura?!

Dobro vprašanje! Pa jo sploh morajo česa obtožiti?

Unilseptij je 4. jan 2026 ob 19:04:48 izjavil:

kot recimo tudi nekaj 10 mrtvih Venezuelcev, za katere je kot kaže vsem vseeno.

Za Madurotove bodyguarde nam pa res dol visi. Vsem tudi v Evropi.

pač so jo ugrabili in zaprli, pa četudi ni naredila nič... ker jo pač lahko.

Obtožena pranja denarja iz kokainskih poslov. Bojda preko Turških bank.

Potem je pa še Erdogan v nevarnosti....

In a telephone interview this morning with The Atlantic, President Donald J. Trump issued a threat against Venezuela's Interim President Delcy Rodríguez, saying that, "if she doesn't do what's right, she is going to pay a very big price, probably bigger than Maduro," adding that he would not stand for Rodríguez's "defiant rejection" of military intervention by the United States.

Additionally, during the interview, President Trump reaffirmed that Venezuela may not be the last country subject to American intervention, or even that it would remain isolated to Latin America, clearly stating, "We do need Greenland, absolutely," while describing the island which is a part of Denmark, a close-ally and member of NATO, as "surrounded by Russian and Chinese ships."
https://x.com/sentdefender/status/20078...

Morda je pa Greenland res naslednja. Osebno ne vidim problema če Američani vzamejo Greenland sploh če jo Evropa ni sposobna braniti kar je več kot očitno v tem trenutku niso sposobni. Bi bilo pa dobro da Evropa skupaj z ZDA tam postavi infrastrukturo za redke dobrine in da se zmanjša odvisnost od Kitajske.

bm1973 je 4. jan 2026 ob 19:15:17 izjavil:

Madura je izdala lastna vojska...
Drugače ne bi šlo tako gladko.

Tole je razbilo radarje in komunikacije:
Boeing EA-18G Growler @ Wikipedia

Speaking earlier today on NBC's Meet the Press about the operation to capture Nicolás Maduro, Secretary of State Marco Rubio made comments about future plans for Latin America.
Welker: "Is the Cuban Government the Trump Administration's next target?"
Rubio: "Well, the Cuban government is a huge problem. Yeah."
Welker: "Is that a yes?"
Rubio: "I think they're in a lot of trouble, yes. I'm not going to talk to you about what our future steps are going to be and our policies are going to be right now in this regard. But I don't think it's a mystery that we are not big fans of the Cuban Regime."
https://x.com/sentdefender/status/20078...

Osebno se mi je vedno zdelo čudno da Kuba nikoli ni postala zvezna država. Kuba in Florida sta tako blizu da bi lahko zgradili most in ju povezali. Bahami bi pa tudi morali biti del Floride saj sta z Miamijem praktično skupaj.

The Venezuelan Ministry of Defense and Armed Forces has affirmed and announced their support of Vice President Delcy Rodríguez, as the Interim President of Venezuela.


Kot kaže bo treba še enkrat notri ali pa tudi ne...

borut_p je 4. jan 2026 ob 19:35:41 izjavil:

Ne verjamem da bi jo pustili tam ce nebi bilo vse dogovorjeno. Ce jo je vojska tako hitro podprla tudi pomeni, da je vodstvo vojske vedl oz operacijo

Bedarija. To pomeni ravno obratno. Ne more zdaj vojska podpirat nekoga, ki je proti Američanom, če je bil nek dogovor. Pizda ste eni glupi.

Za Venezuelo bi bilo najbolje, da bi povzeli zalivski model, SA, UAE, Qatar, prodajajo nafto v USD, kupujejo US opremo, ljudje bi imeli dobro življenje.

bm1973 je 4. jan 2026 ob 19:47:57 izjavil:

Samo lokalne zadeve

Kaj pa je Huawei, če ne "lokalna zadeva"?

+
od 2013 samo navzdol pod avtobusarjem

ššš je 4. jan 2026 ob 20:16:13 izjavil:

blay44 je 4. jan 2026 ob 19:42:55 izjavil:

Stane2 je 4. jan 2026 ob 19:23:07 izjavil:

Tole je razbilo radarje in komunikacije:
Boeing EA-18G Growler @ Wikipedia

Po mojem awacs triangulira +radar. Pošlje najbližjemu primerno opremljenemu kordinate, ta pa vžge.
Vse avtomatsko. Ostalo je za sekundarno zaščito. Enkrat sem se na dan odprtih vrat pogovarjal z
našimi vojaki, kako zaščitijo/skrijejo svoje havbice. Pojma niso imeli. Še drone za izvidnike ne
uporablajo? Ampak človeške izvidnike. Tako da...

To full zanimivo deluje. Mislm, itak je vse top secret, samo ideja je pač:
Zadeva je nameščena v pod-e pod krili ali kje drugje in sprejema radarske signale. Ko ga sprejme, točno ve, za ker tip radarja gre, posname signal, ga ne vem, tisočkrat na sekundo randomly spremeni na neke random cifre ter ga močno ojačanga pošlje nazaj proti radarju. Radar operater dobi na zaslonu en velik oblaček kontaktov. Ve, da nekej tam je, samo ne more nič naciljat. Prav tako se rakete ne morejo lockat na nič.

Če se je Maduro hvalil, da majo tole:
Pa da jih ni par 100 postavil pred svojo hišo za helihopterje iz US and A! Za 5 helikopterčkov!!!

CARACAS (Reuters) - Venezuela possesses 5,000 Russian-made MANPADS surface-to-air weapons, according to a military document reviewed by Reuters, the largest known stockpile in Latin America and a source of concern for U.S. officials amid the country's mounting turmoil.

https://www.reuters.com/article/world/e...

fur80 je 4. jan 2026 ob 20:28:02 izjavil:

ššš je 4. jan 2026 ob 20:16:13 izjavil:

blay44 je 4. jan 2026 ob 19:42:55 izjavil:

Stane2 je 4. jan 2026 ob 19:23:07 izjavil:

Tole je razbilo radarje in komunikacije:
Boeing EA-18G Growler @ Wikipedia

Po mojem awacs triangulira +radar. Pošlje najbližjemu primerno opremljenemu kordinate, ta pa vžge.
Vse avtomatsko. Ostalo je za sekundarno zaščito. Enkrat sem se na dan odprtih vrat pogovarjal z
našimi vojaki, kako zaščitijo/skrijejo svoje havbice. Pojma niso imeli. Še drone za izvidnike ne
uporablajo? Ampak človeške izvidnike. Tako da...

To full zanimivo deluje. Mislm, itak je vse top secret, samo ideja je pač:
Zadeva je nameščena v pod-e pod krili ali kje drugje in sprejema radarske signale. Ko ga sprejme, točno ve, za ker tip radarja gre, posname signal, ga ne vem, tisočkrat na sekundo randomly spremeni na neke random cifre ter ga močno ojačanga pošlje nazaj proti radarju. Radar operater dobi na zaslonu en velik oblaček kontaktov. Ve, da nekej tam je, samo ne more nič naciljat. Prav tako se rakete ne morejo lockat na nič.

Če se je Maduro hvalil, da majo tole:
Pa da jih ni par 100 postavil pred svojo hišo za helihopterje iz US and A! Za 5 helikopterčkov!!!

CARACAS (Reuters) - Venezuela possesses 5,000 Russian-made MANPADS surface-to-air weapons, according to a military document reviewed by Reuters, the largest known stockpile in Latin America and a source of concern for U.S. officials amid the country's mounting turmoil.

https://www.reuters.com/article/world/e...

Kaj še niste dojeli da so Mandura ˇizdaliˇ in da je bil šov za ameriške komadose pri zajetju Mandura. Nobenega odpora ni bilo s strani Venezuelske vojske, očitno so imeli ukaz da ne storijo ničesar.

Ni se še zgodilo v zgodovini, da bi se slabo plačani narod pretegnil za "večne" liderje.

Nori levicarji so hoteli "pacifizem", i.e. razozoritev. Potrebno bo sedaj pojesti kar so si skuhali.

Unilseptij je 4. jan 2026 ob 20:47:28 izjavil:

Nova uradna predstavnica Madurovega režima v Venezueli je zdaj ženska , to so spet "podtaknili" Trumpu, če bo šel ugrabljat tudi njo, bo to že malo preveč groteskno, če že ne za evropejce, pa vsaj za ostali svet, ki še ni čisto ponorel. Bomo videli ali so se res kaj zmenili, osebno sem bolj in bolj prepričan, da ni zadaj nobenega načrta za dejansko menjavo oblasti v Venezueli in bo to eden večjih fiaskov Trumpove vladavine... mogoče so računali, da bo pač prišlo do kaosa in nemirov in se bo potem kaj izcimilo, ampak zaenkrat nič ne kaže na to.

Si prebral kaj je odlocilo venezuelsko ustavno sodisce? Sodniki so ocitno del rezima - idealno bi jih pospravil kar Trump.