Slovenske parlamentarne volitve 2018

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Dajmo tule malo očistiti nepotrebnih komplikacij. Po tvoje zli kapitalisti delavcu plačajo protivrednost njegovega dela, ampak to ni kompenzacija. Poleg tega ga s tem ko ga plačajo tudi enostrasnsko razlastijo brez da bi mu vrnili protivrednost, ki so mu jo vrnili v plači (in ne mezdi). Po tvoje bi jo morali kompenzirati, ampak to ni mogoče, zato bi jo morali kompenzirati z participacijo pri dobičku.

Ne, strogo vzeto je mezda protivrednost delovne sile, delo je efekt slednje. Tržno-menjalna ideologija uči, da je višina mezde pogojena s tržno 'cenitvijo', da je torej pogojena z kvazi-objektivnimi zakoni trga, ki da delujejo tudi na trgu delovne sile. Po tej logiki je mezda tržno 'zajamčena' in potrjena v zaposlitveni pogodbi (morda celo v kolektivni pogodbi), zaposleni naj bi jo prejeli ne glede na poslovni rezultat podjetja. Prav ta domnevna zajamčenost izplačila mezd kapitalistom služi kot argument, da so le investitorji tisti, ki tvegajo. Praksa je drugačna in kaže, da tudi zaposleni tvegajo in delijo usod podjetja oz. poslovnih rezultatov. (Še en primer tveganja zaposlenih... Finančna uprava RS je v skladu z dodatnim poostrenim nadzorom neplačnikov plač med 5. in 20. februarjem obravnavala 360 zavezancev, pri katerih je preverjala izplačevanje plač in predložitev REK obrazcev, na podlagi katerih obračunajo prispevke. Kot so ugotovili nadzorniki, jih 137 plač ni izplačalo, v 50 primerih pa so sicer plače izplačali, ne pa tudi prispevkov.)

A tudi če zaposleni dejansko ne bi tvegalo nič, ni jasno, zakaj bi si lahko kapitalist prisvojil dobiček v celoti. Zakaj naj lastniku produkcijskih sredstev in kapitala, ki omogoča proizvodnjo, pripada dobiček v celoti, lastniki delovne sile pa nimajo od dobička nič. Zakaj obe lastništvi – lastništvo kapitalista in lastništvo zaposlenih – nista obravnavani enakovredno? Klasičen odgovor tržnih apologetov je, saj delavec dobi mezdo; tudi kapitalist dobi plačilo (če je zaposlen v podjetju, katerega (so)lastnik je), 'začuda' pa mu ne odrečejo pravice do prisvojitve dobička v celoti.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Na osnovi takega nabijanja bi potem levaki pisali zakone. Meni je kristalno jasno zakaj so bili vsi socialistični eksperimenti v zgodovini polomoje.

Tvoja kristalna jasnost je zelo meglena. Participacija zaposlenih pri dobičku ni nujno socialistična praksa. Participacija zaposlenih pri dobičku lahko deluje brez težav v tržni ekonomiji, v ekonomiji, kjer prevladuje zasebno lastništvo. Pravzaprav zavzemanje za pravice zaposlenih pri delitvi dobička je zavzemanje za zasebno lastnino vsakega zaposlenega, vsake osebe, ki sodeluje pri ustvarjanju blaga/storitev, dodane vrednosti, posledično dobička.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Povsem normalno lahko živiš brez Facebooka, Windowsov in Googla, vsi trije imajo čisto resne konkurente. Je pa res, da zna kvaliteta nekaterih aspektov življenja trpeti.

Prostočasno komuniciranje, ki bi povsem zaobšlo IT aplikacije in uporabo storitev dominantnih ponudnikov komunikacijskih storitev, je mogoče, a še vedno težavno. Službeno, poslovno izogibanje storitvam in aplikacijam dominantnih ponudnikov pa je praktično nemogoče.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Po tvoje je narobe, da so za svoje delo, storitve in stroške kakorkoli kompenzirani, ker z uporabo nekaterih podatkov, ki jih uporabniki prostovoljno dajo tja, razlaščajo in bi morali svoje storitve ponujati brezplačno.

Problem je večplasten. Gre za vdiranje v zasebnost in gre za trženje zasebnosti ter ustvarjanje ekstremnih dobičkov. Uporabniki, s podatki katerih se baranta, pogosto nimajo (možnosti) vpliva na stopnjo vdora v njihovo zasebnost in tudi nimajo pravice do participacije pri delitvi dobičkov, ki jih ustvarijo korporacije s trženjem afektivne in kognitivne aktivnosti uporabnikov. Informacijske družbe so se prav zahvaljujoč dominantnim IT korporacijam na nek način vrnile v ero blagovne menjave: storitve nudijo v zameno za zasebno kognitivno ter afektivno aktivnost/delo uporabnikov. Aktivnosti slednjih pa korporacije na koncu vendarle unovčijo in obilno zaslužijo.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Torej praviš, da objektivno ne moremo govoriti o tem, da bi bila pravica delavca do participacije pri dobičku samoumevna, to se tebi samo zdi in ti bi to v imenu svobode in demokracije s kalašnikovim vsilil vsem.

Le ideološko zaslepljene osebe – torej osebe, ki lastnih ideoloških konstruktov sploh ne prepoznajo kot ideološke konstrukte – lahko svoja stališča in sisteme vrednotenja branijo kot objektivne in dokončne Resnice. Zaslepljenci ne razumejo, da izbira vrednotnega sistema (beri: ideologije) nikoli ne more biti razumsko in znanstveno utemeljena, saj moralna dejstva ne obstajajo. Zato je že dobri stari Max Weber prišel do spoznanja, da antagonizem med različnimi vrednotnimi sistemi lahko razreši zgolj sila, ne argument. Rečeno drugače: antagonizem med delom in kapitalom je nepomirljiv; podobno kot npr. antagonizem med sužnjelastništvom in nasprotovanjem sužnjelastništvu ali antagonizem med demokracijo na eni strani in tiranijo enega ali majhne skupine bogatih, torej plutokracijo na drugi.) (Mimogrede: v spravo med delom in kapitalom v okviru korporativno urejenih družb so verjeli fašisti in klerikalni socialisti, marksisti nikoli; tudi zato je enačenje komunizma in fašizma oz. nacizma nesmiselno.) Sklep: pravica participacije zaposlenih pri delitvi dobička bo na koncu udejanjena s pomočjo argumenta moči, ne nujno z orožjem, zadostuje že preglasovanje v parlamentu. Tudi privilegiji kapitalistov se uzakonjajo in udejanjajo z argumentom moči, s preglasovanjem v parlamentu. Spomnimo se, kako se je slovenska politična kasta uklonila diktatu neoliberalcev iz Bruslja in v ustavo zakoličila t. i. zlato fiskalno pravilo.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

V bistvu je tako, da levaški nesposobneži praviloma nimate pojma kaj dobiček sploh je in za kaj se ga uporabi. V kvalitetnih podjetjih denimo ga precej vlagajo v podjetje, da se to širi. Redkokatero podjetje izplačuje dividende v višini celotnega dobička.

Pravica zaposlenih do razpolaganja z dobičkom ne izključuje vlaganj v razvoj in proizvodnjo. Če se dobiček ne izplača in se vloži v razvoj, širitev proizvodnje, se delavski delež v razvoj vloženega dobička šteje kot dokapitalizacija podjetja, delavci postanejo tudi solastniki. Zelo preprosto, tovarne delavcem.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Delo sužnjev je omogočilo predvsem razmah velikih plantaž, ki so služile s poceni delovno silo. Tekstilna industrija bi doživela ravno tak razmah tudi če bi delavce plačevali.

Britain, the most powerful nation in the world, relied on slave-produced American cotton for over 80 per cent of its essential industrial raw material. /…/ Cotton prolonged America’s most serious social tragedy, slavery.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Jup, zgodnji kapitalizem je bil precej krut. Me prav zanima ali je to še vedno kruta realnost ali imamo sedaj morda kaj boljše razmere. Kdo bi vedel, ko bi se le dalo pogledati kakšne zakone ...
https://www.uradni-list.si/glasilo-urad...

Delovnovarstvena in socialnovarstvena zakonodaja, ne le v RS, ni plod usmiljena kapitala in njihovih političnih apologetov, pač pa plod organiziranega delavskega boja.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

11.9.1973 je bil Čile že diktatura, tisti dan se je samo zamenjala diktatorska garnitura na oblasti.

Politični spor v Čilu je bil spor med tremi vejami oblasti, v prvi vrsti spor med vlado demokratično izvoljenega socialističnega reformatorja na eni in zakonodajno vejo oblasti, trdnjavo ekonomsko-političnih konservativnih elit, ki so blokirale vse reformne poskuse. Nasilno razrešitev spora je napovedal poziv zakonodajne veje oblasti vojski, naj izvede udar in odstavi socialističnega predsednika. Ko je slednji hotel napovedati referendum, na katerem bi se državljani lahko sami izrekli glede socialno-ekonomskih reform in tako presekali politično-institucionalni 'gordijski vozel', je Pinochet izvedel puč in uvedel diktaturo, ki so jo podpirali liberalci in kapitalisti.

Smrekar1 je 23. feb 2018 ob 08:32 izjavil:

Pardon, ti ne iščeš drobtinic, ker nisi sposoben niti prebrati kakšne študije. Tebi je to nekdo povedal in sedaj ponavljaš neke "statistike" kot papagaj. Ni res? Daj povezavo do študije, ki naj bi pokazala kar trdiš.

Obstajajo študije, jasno. V tem članku sta omenjeni 2: Iz najbolj svežega poročila o svetovnem premoženju, ki ga je objavil Credit Suisse, o razpršitvi premoženja med Slovenci ni mogoče izvedeti nič več kot to, da naj bi imel odrasel Slovenec v povprečju med 25.000 in 100.000 dolarji premoženja. Soavtor omenjenega poročila James B. Davies je v leta 2009 objavljeni raziskavi izračunal, da Ginijev količnik premoženjske neenakosti v Sloveniji znaša 0,626 točke (0 pomeni popolno enakost, 1 pa popolno neenakost). Na podlagi podatkov, ki so jih zbrali v Banki Slovenije za projekt pod okriljem Evropske centralne banke (ECB), so tuji raziskovalci izračunali, da je Ginijev količnik v letu 2010 dosegal 0,53 točke.

Ginijev količnik premoženjske neenakosti bo treba zbiti pod 0,3.

ZaphodBB je 22. feb 2018 ob 20:44 izjavil:

Jaz vem, da si ti prepričan, da bodo vse plačali "bogataši". Ampak žal so v Sloveniji ti bogataši penzionisti s 500€ penzije, ki v svoji hiši gostijo še 2 generacije potomstva.

Današnji upokojenci, ki so zgradili/kupili svoja domovanja v socializmu, ne sodijo med premoženjske tajkune. Vrednost njihovega nepremičnega premoženja (bivanjskih površin) v povprečju verjetno ni večja od 250.000 €. Premoženja teh ljudi ne gre dodatno obdavčiti. Npr. portugalski socialisti so dodatno obdavčili vse nepremičnine, dražje od 600.000 € ('luksuz').