Oče mi je umrl

Saj lahko je tudi fant, ne rabi dekleta. Ali pa ajd, navsezadnje mama ...
Samo naj bo nekdo, ki ga razume in se lahko razjoče na njenih/njegovih ramenih.

Si edinec?

Še večni stric, ti ne morem praviti.

Jah ostanejo še substance.

Kakšno knjigo o filozofiji si preberi. Mogoče boš ratal hardcore nihilist.
Google je našel tole listo knjig, ki naj bi bile dober uvod v filozofijo.

EDIT: Polepšal

Mtosev, poskusi rešit tale test: http://psychcentral.com/quizzes/autism....

Me zanima koliko točk boš dobil. Mogoče je to "problem". (V bistvu se meni to ne zdi problem, razloži pa lahko zakaj te ne zanimajo dekleta)

Tudi jaz sem pomislil na avtizem samo brez testa.

a kdo verjame, da je duša večna in da je foter poleg mene in mame

mtosev je 10. nov 2016 ob 17:11 izjavil:

a ma kdo kakšen nasvet kaj da storim, ker se več krat na dan zjokam in mi je zelo težko, da mi je oče umrl in čutim nekakšen nemir v sebi?

Da se zjočeš je prav in z tem ni nič narobe!!
Slabše bi bilo,če bi se čustva nabirala in bila neizražena..Imaš vsaj mamo z a pogovor ,če nimaš dekleta.
Pogovor pri psihijatru bi mogoče pomagal..Ne vem kakšen odnos imaš do njih..amapk ti znajo prisluhnit in po potrebi napišejo tudi kaj,da ti olajša dušo in da se od smrti distanciraš in jo ne doživljaš ,kot da se je zgodilo včeraj..
Vem ,da je težko ,velja pa rek da čas celi rane ,govorim iz izkušenj ,sem bil kot ti neutolažljiv..

Očeta ,se spominjaj v dobri luči(ste skupaj kaj počeli se temu nasmejta z mami..), probaj,pa ne podoživljat njegove smrti.
zapolni si čas z kakimi hobiji ,ki jih rad počneš,sevede misli bodo ,še uhajale ,ampak spomni se lepih trenutkov z njim..
Boš videl uspelo ti bo in z časom bo vedno lažje..

Samo ste res malo blesavi tu ... ce nekoga ne zanimajo zveze se ne pomeni nujno, da je avtist. Cjoo, utelesenja stereotipov.


mtosev, z jokom ni absolutno nic narobe, kot je ze barocco povedal. Sicer barocco omenja psihiatra, jaz pa bi prej priporocil psihoterapevta. Psihiater je namrec cisto druga stroka. Drugace pa tako kot je barocco napisal, ohrani pozitivne spomine na oceta. Vem, da je tezko; tudi meni je, danes se posebno (2 leti odkar je bila pokojna mati diagnosticirana s terminalnim rakom) ampak bos zmogel. Verjemi, da bos.

Drzi se, kolega!

Utk, ne bodi nesenzitiven asshole. Ne odzivajo se vsi ljudje na vse enako.

Utk > En mesec je od tega, dost je.

Ja, za nekoga je en mesec dovolj, za nekoga drugega pa 10 let ne. Ne bodi idiot.

mtosev je 10. nov 2016 ob 17:11 izjavil:

a ma kdo kakšen nasvet kaj da storim, ker se več krat na dan zjokam in mi je zelo težko, da mi je oče umrl in čutim nekakšen nemir v sebi?

Dobi si družbo.

Potem postanejo starši precej manj pomembni...

[D]emon je 11. nov 2016 ob 17:44 izjavil:

Utk, ne bodi nesenzitiven asshole. Ne odzivajo se vsi ljudje na vse enako.

Utk > En mesec je od tega, dost je.

Ja, za nekoga je en mesec dovolj, za nekoga drugega pa 10 let ne. Ne bodi idiot.

Nisem. Ce ga spremljas od prej, ves da tudi prej ni ravno bil zaposlen, ce si ga predstavljamo zdaj, je pa samo se huje. Najslabse je da se se bolj zabubi v svoji sobi in smili sam sebi. Naj se spravi kaj delat, smucat, karkoli, da bo zvecer komaj cakal da gre spat, pa bo se zmeraj lahko obcasno zalosten. Ne pa stalno.
Asshole bi bil ce bi mu to pisali drug dan po pogrebu. En mesec je pa dost da gres malo naprej.

mtosev ne poznam te ampak delujes totalen introvert, ki je v zivljenju pustil blizu samo svojim starsem. Zdaj, ker je en preminil pomeni, da se imas samo eno osebo na svetu s katero si si blizu in te to pac strasi.

Itak bi moral ze pred leti zacet ampak ni se prepozno. Zacni delat na sebi. Saj si ze velik fant. Zapusti gnezdo.

S svojim jokanjem pa samo skodis mami, katera mogoce noce vsak dan razmisljat o bolecem dogodku..

Težko je in še težje bo. Če boš jokal po družbenih omrežjih pa sploh. Saj te razumem, si v situaciji, ki je zate povsem nova in nepričakovana, zato ne veš kaj bi... Doma pa ti tudi ne znajo svetovati. Najbrž tudi nimajo izkušenj. Verjetno si v času bolezni razmišljal, da bo z očetom vse v redu ter da se "te stvari" dogajajo le drugim...

Prvo, kar je. Pozabi vse skupaj. Verjetno je minilo že nekaj tednov in to je dovolj. Sliši se grdo, a ni. To, kar počneš sedaj pa ne koristi nikomur, še najmanj pa tebi. Ta "podpis" ki ga imaš na koncu svojih prispevkov - izbriši. Na tak način boš neprestano mislil na te zadeve. Saj je lepo, a od tega nimaš nič. Sedaj gre le zate in kaj si boš ti ustvaril.

Ne vem, koliko si dejansko star, a tvoje otroštvo ali mladost je spremenjeno, morda pa ga je že konec. Tudi to se sliši sila grdo, a na tak način boš odrasel hitreje. Čez leta pa si boš za to hvaležen. Čas je za naslednji korak v življenju. Seveda bi bilo boljše, da bi imel kompletno družino še toliko časa, da bi si že ustvaril svojo, a te sreče pač nima vsak.

Najbrž si v tem času zasledil stavek "čas zaceli vse rane". To ne drži niti slučajno. Zgodilo se ti je nekaj slabega, zato potrebuješ nekaj dobrega, da to stanje uravnovesiš. To ne pomeni najljubše kosilo, dober žur, lepo potovanje. Ne, nekaj bolj konkretnega - odlična služba, super punca, družina in rojstvo otroka. Vse bo težko, a na tvojem mestu bi si poiskal službo (če si v srednji šoli, potem še ne), punco ter začel konkretno razmišljati o družini. Vendar moraš vse to narediti sam. Predstavljaj si, da ti čez pol leta umre še mati. Zakaj pa ne? Kaj boš potem?

Saj vem, težko sedaj gledaš vse tiste srečne družine. Pa še slabše bo, prihajajo prazniki. Sam bi takrat vse praznike najraje prespal. Tudi sam sem šel čez podobno. Starih staršev nisem nisem, bratov in sester prav tako ne, v času srednje šole pa mi je za rakom umrla mati. Bolje rečeno umirala več let na obroke. Verjetno si hodil z očetom po bolnišnicah in veš, kako je. Ja, grozno, proti koncu pa sploh. Sedaj pri 30-ih težko gledam sovrstnike, katerih starši so še vedno redno v službi in povsem aktivni. Pogosto imajo tudi stare starše, bratje in sestre pa si ustvarjajo družine. Smola, a tako pač je. Sam sem že v prvih razredih OŠ dojel, da so moji starši prestari in ne bodo več dolgo, otroštvo in mladost sta bila bolj "klavrna". Ok, očeta še imam, a je že zelo star. Pomembno pa je to, da sedaj še bolj jasno vidim, da sem se odločil pravilno. Prav tako kot ti, sem se smilil samemu sebi in izgubljal čas, za katerega mi je res žal. Ali sem zaradi te izkušnje srečnejši, kot nekdo z urejeno družino? Niti slučajno. Sem bolj samozavesten, močnejši? Prav tako ne. Ali sem v danem trenutku izbral ustrezno rešitev? Seveda sem jo. Če bi mi kdo takrat znal svetovati, pa bi jo še poprej.

Življenje gre naprej, ampak moraš tudi ti. Hitro, da ne bo kar naenkrat prepozno.


Aja, pa še to. Najbrž si v tem času že dojel, da ti dobre nasvete lahko da le nekdo s podobno izkušnjo. Tisti, ki teh izkušenj nima, ve bolj malo (ali nič), pa ni pomembno, koliko je star.


Pa ne poglabljaj se preveč v vse skupaj, kakor sem se sedaj (spet) jaz! Prav mi je, kaj sem bral to temo! :/

Aja, se to. Ko se je meni to zgodili, sem imel pocitnisko delo. Proti "koncu" sem ga prekinil. Nato sem bil doma in nisem vedel ksj in kako. Prijatelj z podobno izkusnjo me je drugi teden po smrti vprasal, kaj sploh se pocnem doma, rekoc naj grem spet v sluzbo. Cudno sem ga gledal in si mislil, da govori traparije, a imel je povsem prav. Razmisljal sem, da bo v sluzbi kdaj tezko, a ni bilo nikoli. Tam se itak vsem jebe za druge in vsak misli le nase, kar pa v tem primeru ni bilo prav nic narobe. Skoda, ker nisem sel ze po enem tednu.

Karkoli pocni! Res karkoli.... Recimo traparija, ki pa to ni, kar za jutri - na internetu poisci program teka na 10km (npr. How to run 5 miles). Pojdi na bliznji stadion ali kamorkoli ze dopoldne in teci. Tako se bos zaposlil za 3,4-krat tedensko. Naj te ne bo sram iti sam! Samo pojdi....

Pa se to, kar je ze nekdo omenil. Ti ljudje, ki delajo v bolnisnicah. Nekateri so super, pri ostalih pa sem se vedno spraseval, kako sploh imajo to sluzbo. Nesramni, arogantni...

Ja ok, ni ravno lahko delo, a vseeno...

uf mel sm sam 9 let ko je meni umrl. sožalje

Zal je tak, da ko je clovek sam je nekako najtezje.
Razne knjige ti po moje tezko pomagajo, ker se mi zdi, da bos se vedno v neken zacaranem krogu.
Ljudje smo si razlicni. Sam, oceta imam, ampak mi je kot oce bil v bistvu dedek - stari oce, s katerim sem tudi zivel. Tudi meni in bratoma je bilo hudo, ampak na naso sreco je bilo pri nas vedno polno dela.
Na silo ne bo slo nic. Po moje bi bilo boljse v druzbi in neka fizicna aktivnost, se posebaj kjer je v krogu vec ljudi.
Tako pa ostanes samo pri samo terapiji in filozofiranju, ki pomaga bolj pescici.
Sam kaj verjamwes je vseeno, ampak idi ven, fitnes, beka telovadba kjer bo pac vec ljudi okoli tebe, kjer se bos lahko pogovarjal se o cem drugem.

Tablete in psihiater.

Lp.

Poišči pomoč preden bo prepozno,lp.

psihiatra res ne, psihologa pa se nihče nebi smel braniti. Če te je pa tega sram, je pa tako, kot je folk strah/sram it zobarju. Potem po 20 letih pa vse "gnilo"

mtosev je 30. jan 2017 ob 21:49 izjavil:

ne nucam to

Če bi jokal samo občasno, potem je to pač normalno stanje. S časom bo mine, zna pa trajat.

Če pa pogosto jokaš ... pomeni vsak dan ... potem si v depresiji. In če si v depresiji, obstajajo zdravila, ki ti izboljšajo razpoloženje. Ta zdravila potem jemlješ nekaj časa, da se sprijazniš z izgubo očeta. Sicer kolikor imam v spominu je tvoja mama zdravnica in bi to znala tudi vedeti.

Zdravila proti depresiji so pomagalo, da se lažje izkoplješ iz žalosti. Lahko se pa tudi mučiš brez njih. Seveda ČE si v depresiji, tega jaz ne morem vedeti.

o+ nevone

Antidepresivi so samo temelji na katerih moras potem ostalo gradit--magari s psihoterapijo, ce je situacija res slaba.

Seveda, antidepresivi so pomagalo. Če potem samo potlačiš čustva in ne obračunaš z njimi, potem se bo depresija po prenehanju jemanja zdravil ponovila.

Predvsem pa je pomembno, da imas nekaj, s cemer se lahko zamotis. Pa najsi bodo to filmi, igre, sprehodi v naravi, programiranje, delo...

Včasih je žalost premočna in te ovira pri aktivnostih in tukaj antidepresivi odigrajo ključno vlogo, ker se s pomočjo njih lažje aktiviraš.

o+ nevone

Psihoterapevt.
Mogoče ga dobiš tudi na napotnico(mogoče).
Psihiater ti zna predpisati antidepresive namesto, da ti priporoči psihoterapevta.
Btw to ne predlagam zato, ker ni druge ampak če nimaš dovolj kolegov, ki bi ti zdele delali družbo(zafilat si moras dan) potem je edina psihoterapevt pa da spraviš vse ven iz sebe.
Pokliči malo, se pozanimaj in pojdi. Kar nekaj je takih kjer je prvi obisk zastonj.
Drugače je pa samo čas potreben...pri enih je pač daljši kot pri drugih.