Cloud Atlas

Poldi112 je 18. apr 2013 ob 14:29 izjavil:

Mislil sem, da so velike barabe konstantno velike barabe (Hugo Weaving), male barabe konstantno male barabe (recimo sestra v domu za ostarele je ista kot v prihodnosti, ko "odstrani" pobeglo natakarico - ena mravljica ki sprejema sistem in mu služi), Hanks je konstntno dober, a švoh in prestrašen, ... Čeprav ok, malo odstopanj je (Hanks kot avtor knjige), ampak večinoma igrajo iste vloge v različnih obdobjih.

Nič ne ostane, saj ravno to je ideja. Da greš neobremenjen z "grehi" prejšnjih inkarnacij v novo. Nepopisan list pa to.
Duša obdrži esenco izkušenj življenj in gre z njimi v novo, po nove izkušnje.

To je ravno problem. CA je grajen okrog reinkarnacij, ki pa na koncu sploh nič ne pomenijo, ker praktično nimajo vpliva na razvoj posameznika.

Film bi moral biti grajen tako, da bi vsi ljudje ostajali znotraj svojih moralnih mej. Hudobni so cel čas hudobni, prijazni so cel čas prijazni. Tudi če bi začetek scene prikazoval drugačno sliko, bi morala evil oseba vedno končati na evil strani. Film bi pa končali tako, da ena oseba ni končala na isti strani v kateri je bila rojena. (naprimer, da je Hanks cel čas baraba, film se pa konča z moralno potezo Hanks-reinkarnirane osebe.) In potem bi lahko gledalci razmišljali: Ali reinkarnacija obstaja? Ali je možno, da reinkarnirana oseba v svojem življenju spremeni svojo moralno bistvo? Je Hanksov kaakter res postal prijazen, ali se je film pač končal preden je prestopil na evil stran?

To bi bila dobra ideja! Izmislil sem si jo sedaj med 5 minutnim razmislekom. Tudi sam nerad "popravljam" filme, ampak CA v trenutni obliki je skupek random narejenih scen.

Kot da bi metal kocko. Enkrat je 1, drugič je 6, spet drugič vržeš 3. Pri naključnih zadevah nimaš kaj razmišljati, ker so pač naključna. In naključje ne more biti globoko, ali čustveno ali imeti neke moralne zgodbe. Pač ne gre.