Druga skupina držav, kjer je internet še vedno omejen, a cenzura ni tako huda, je uvrščena na listo opazovanih držav. Na njej najdemo med drugim tudi Francijo (zaradi HADOPI), Avstralijo (napovedana huda cenzura, zaradi katere so lani Avstralci protestirali), Južno Korejo (cenzura prosevernih strani), Rusijo, Belorusijo, Turčijo, Egipt, Libijo, Tunizijo, Tajsko, Šrilanko (nekdanji Cejlon), Venezuelo, Eritrejo in Združene arabske emirate.
Vse skupaj približno 60 držav na tak ali drugačen način omejuje dostop do interneta, seznam pa se vsako leto širi. Slovenija v poročilu eksplicitno ni omenjena, a ni dvomiti, da se uvršča na najbolj razširjeni seznam, saj ima zgodovino blokiranja strani (primer Betandwin, začasna blokada Udbe.net ...). Zaskrbljujoče je, da se seznam vsako leto podaljša.
Novinarji brez meja opozarjajo, da je po svetu v zaporih vsaj 119 državljanov, ki so izkoriščali svobodo govora, ki jo ponuja internet (imenujejo jih netizen). Največ jih je zaprtih na Kitajskem (77), v Vietnamu (17) in Iranu (11). Najbolj znani zapornik je gotovo Šjaobo Liu, ki je lani prejel Nobelovo nagrado za mir. Leta 2009 je bilo zaprtih 120, a so lani izpustili nekaj blogerjev.
V poročilu opozarjajo še na libijsko blokado celotnega dostopa do interneta, ki pa ni prvi tovrsten primer - leta 2005 je to storil Nepal, dve leti pozneje pa še Mjanmar. Kljub temu to ni pomagalo pri preprečitvi tako imenovanih facebookrevolucij, ko se ljudje organizirajo prek socialnih omrežij in nato demonstrirajo na ulicah.
Letošnjo nagrado Netizen 2011 prejmejo tunizijski pisci bloga Nawaat, ki so se neustrašno in nasprotovanju režima navkljub lotili obveščanja sveta in tunizijskih državljanov o razmerah v državi. Danes, 12. marca, pa je dan v letu, ko zahtevamo svoboden, necenzuriran internet brez omejitev za vse.
