[Potopis]: Cancun / Chitchen Itza (Mehika)

"Kako izgleda Mehika?"
"Odkrito povedano; ne vem."
"Kako ne veš, saj si bil vendar tam!"
"Ja, bil sem nekje, vendar mislim, da ne ravno v Mehiki."
"Kako, a nisi bil v Mehiki?"
"Sem."
"Torej?"
"Bil sem v Cancun-u, Maya land-u... ali po domače povedano Disneyland-u."

Toda pot se je začela že veliko prej. Sprva na Brniku od koder sva poletela proti Dunaju. Tam sva morala počakati okroglih 5ur na polet za Madrid. Prva neugodna preizkušnja naju je pričakala kar na letališču samem. Kovčke sva uspela oddati v garderobo, toda ni nama uspelo najti izhoda do Metro-ja (U-Bahn). Razlog je kmalu postal očiten. Ni ga več, oziroma ga prenavljajo. Zaradi tega sva bila prisiljena iti na avtobus, ki je peljal v center. Seveda je avtobusna povratna karta stala več kot stane celodnevna karta za vožnjo z metrojem.
"Sedaj vem, od kje so se naučili buissnes-a naši managerji."
"Kako to misliš?" je vprašal Blaž.
"Kar spomni se kako pri nas vedno plačaš polno ceno za avtocesto, čeprav jo potem več kot polovico popravljajo in se tako cijaziš po enem samem pasu namesto plačanih dveh."
Seveda sva našla še in še takšnih primerov, čudilo pa me je da imajo Avstrijci enak balkanski pristop.
"Mi je sedaj bolj jasno zakaj jih Nemci kličejo, kot jih."
"Kako?" ponovno vpraša Blaž.
"Jugosi."
Avtobus je speljal in nekje po 20min se je oglasil Blaž:
"Glej tu so naši šefi."
"Kdo?" sem se začudil.
"Tu." pokaže s prstom.
"Kje?"
"Ja, Avstrocontrol ne.."
"Aja.. ha, ha... samo na nek način sva danes že doživela našo prihodnost."
"Kako to misliš."
"Ja, voziva se po upper cesti in ne lower metroju."
"In seveda se za metro plača veliko manj."

Dolgočasni Dunaj sva pretavala iz enega konca v drugega, malce nostalgično odsedela v Pizza Hut-u, kjer sva se spomnila pojedin za 4.99£ all you can eat v Bathu. Po dveh naših zaporednih obiskov petih lakotnikov iz Slovenije, so ponudbo ukinili. I wonder why?
Ob mimohodu ene izmed trgovin, sem opazil zadevico, ki sem jo pred mesecem dni prvič videl v računalniški reviji. MP3 player v obliki klasične audio kasete, ki zna glasbo predvajati in celo snemati v navadnem kasetofonu, tudi avto kasetofonu. Po parih vprašanjih trgovcu, sem se odločil, da ga kupim.

Madrid je bil že bolj vroč. Morda zato, ker sva morala peš romati iz enega konca gromozanskega terminala na drugega. Tu so nama priskrbeli hotel, ki ga je plačal najin prevoznik Iberia zaradi prevelike časovne razlike med prihodom v Madrid in odhodom v Cancun. Peljali so naju v neposredno bližino hotela. Poleg neke čudne oranžne rdečosti, ki je prevevala pokrajino se spominjam samo še zelo temne hotelske sobe in opozorila naj ne pijem vode iz pip in da naj varčujem z njo. To slednje sem prezrl saj sem si privoščil 'razkošno' kopel.

Zjutraj je Blaž že visel na Internetu oz. e-mailu v avli hotela. Na letališču sva si ogledovala trgovine, ki sem jih imel do sedaj že dobesedno poln kufer. Vedno isti proizvodi z nesramno visokimi cenami, navkljub bohotnim napisom DUTY FREE. Kakšne bi šele bile cene skupaj z davkom?

Po kalvariji v Miami-ju, kjer so nas 'pregledovali' celi dve uri, je bil prihod v Mehiko prav prisrčen. Najprej sem se seveda vprašal za koga sem pravzaprav izpolnjeval vse tiste obrazce, saj jih je obmejni uradnik očitno vrgel stran.
"Ha, ha.. posnemajo ZDA samo v tem, da formularje imajo, potem jih ne zanima več." je opazil tudi Blaž.
Takoj zatem smo opazili, da information desk sicer je, a nobenega pred na, ali poleg. Nikogar. Nobenega prevoza, nobenega človeka.

Blažu GSM telefon tu ne dela, ker imajo mehičani neko svojo frekvenco delovanja 800Mhz...

Obletavali so nas samo mali čokati mehičani in nas poskušali spraviti v taxi. Vedno z istimi uvodnimi besedami na ustih: "Hello, how are you?"
Oragnisation fee, ki smo ga plačali krije stroške prevozov do in od hotela. Torej bi prevoz moral biti organiziran.
Par deset taksistov se je že zvrstilo mimo in ko se je populacija na letališču vedno bolj redčila in s tem tudi potencialne stranke so postajali vedno bolj tečni. Kot podrepne muhe. Seveda se četverica ni dala, poleg naju z Blažem sta bila prisotna še dva kontrolorja letenja iz Ženeve, Vanessa in Phillipe. Vsakemu posebej smo povedali, da čakamo na ljudi iz IO in pokazali na plakat za konferenco IFATCA-e, ki so viseli povsod. Nekaj mehiških minut smo tako čakali, malce tudi zato, ker je vsak izmed mimoidočih rekel, da bo poizvedel:
"Aspeta un momento.."
Seveda imajo mehiški momenti in minute drugačen takt. Mislim, da jih ima ena ura vsaj tisoč.
"Če bi mehičani na vsakih 100 nalepljenih plakatov raje postavili enega človek, bi bil veliko bolj zadovoljen." sem pripomnil Blažu, ko se je primajal do nas mali možic, ki je bil pri nas vsaj trikrat.
Po priponki sodeč je bil delavec z aerodroma. Povedal je, da ima za nas prevoz in pokazal na plakat IFATCA-e.
Stopili smo z njim, do taksista, ki je na svoj ameriški van ravno lepil plakate IFATCA-e. Taksist je z enim plakatom še v roki začel trditi, da se je zmenil z IO, da nas bo on pričakal in pripeljal do hotela, potem je urno odvrgel plakat na sovoznikov sedež.
Verjetno sta se s tipom, ki je letal okoli nas pred tem, dogovorila. Saj je videl, da se ne premaknemo, če ne vidimo IFATCA logo.
Mi smo se samo spogledali in se v tišini odločili, da riskiramo. Po 45minutah čakanja nam je bilo jasno, da ne bomo uspeli pričakati nikogar. Od uslužbencev na letališču nam nihče ni želel ali hotel dati telefonsko št. od Tower-ja ali hotela. Tako nam je zmanjkovalo opcij.
Odložili smo prtljago v avtomobil in se posedli. Ko se je voznik peljal že par minut je vprašal:
"Did they tell you how much it cost?"
"Nothing" smo mu rekli...
On pa je začel mutiti, da so mu ljudje, ki so bili na information desk-u rekli, da naj nas on pelje in da nam bo dal račun, ki nam ga bodo potem v OC povrnili.
Takoj sem se zavedel potovalnega dejstva, da se moraš pred vožnjo zmeniti za ceno. Vsi smo belci in evropsko izgledajočim, so nam na letališču vsi ponujali ceno 10U$ na osebo, kar je seveda pretirano.
Hkrati sem se ustrašil, da bosta Vanessa in Phillipe plačala, zato sem takoj razložil, da smo brez denarja in da lahko plačamo samo s kreditno kartico. Za vsak slučaj sem še enkrat ponovil v moji Španščini:
"Otengo dinero senjor... 4 ninjos..." :)
Moj strah je bil odveč, francoski Švicarji niso Švicarji. Takoj sta dojela kaj hočem doseči in je Philipe potem dobro igral na začetno struno.
Taksist nas je potem taktično odpeljal do enega X hotela in smo potem družno zahtevali, začuda prav nič razburjajoč se, da naj nas odpelje do conference Hotela. Tam sva z Blažem urno izstopila, Švicarja sta čuvala prtljago.
V preddverju sva takoj zagledala Eugenija, ki nas je lansko leto v Genevi tako toplo vabil v Mexiko. Bolj Joži kot naju...

"Eugenio, hay!" sem ga pozdravil.
"Hello, how are you?" je bil ves nasmejan "Where is Josey?" je takoj vprašal, da ne bo dvoma, da ve, kdo smo.
"She is not comming this year?"
"I'm sorry to hear that."
"Armani was late on launching it's summer collection this year, so she couldn't come." sem še rekel in mu potem na hitro opisal naš problem. Ob opisu dogodkov je vzel s seboj tri bell-boye, ki so obkrožili voznika, da smo lahko rešili naše talce: kovčke. Eugeniju sem še namignil, da ima šofer plakate IFATCE na sprednjih sedežih in zadnjem vetrobranskem steklu. Potem nas je Eugenijo, ki se je med tem spremenil v energičnega revolucionarja vljudno povabil v hotel. Hitro smo jo popihali v hotel. Kaj so naredili s šoferjem, ne vem. Ni potrebno razumeti špansko, da bi vedel, kaj se je dogajalo. Tako vem, da imamo v Mehiki enega 'prijatelja' manj.
Vse ostalo je potem potekalo kolikor toliko Mehiško tekoče. Vse traja dolgo... k sreči sem že nekoliko izkušen iz Chila..:)
V tej vročini, kljub zahodu sonca pred urami in vlagi se ti ne da prav dosti. Odšla sva do sob, ki so nama jo dodelili. Manjana approach.

Prekleto svinjsko vroče je. Hotel in sobe so sicer klimatizirane, samo to počno v intervalih. Vsaj v sobi... Tako te na pet minut zebe in ti je potem ponovno vroče. Seveda so spredaj pod najino sobo v 5 nadstropju imeli "Fiesto latino". So nažigali v Iber. Sicer so igrali prekleto dobro, samo naju to po tako dolgem dnevu in mučenju v Miamiju ni tako zelo zanimalo.
Aja, špilali so kar na golf igrišču.

Na drugi strani hotela je plaža, kjer tudi zajtrkuješ. Barve morja so točno takšne, kot v prospektih.

Urnik sva imela dokaj tesen in pred začetkom konference sva imela en sam prost dan. Po dvodnevnem mrcvarjenju po letalih in letališčih nisva imela preveč volje za kakšne blazno aktvine dneve. Odločila sva si ogledati mesto samo. Od vsega skupaj nisva pričakovala veliko, saj so se Cancun odločili izgraditi v letu 1973 in sicer takole: "Naj bo tu turistično mesto."
Seveda so pri tem neusmiljeno posekali vse, kar se je dalo, uničili in poteptali habitat želv, razsuli delikatno okolje, kjer se je mešala slana in sladka voda itd..
Tile otočki, kanali in vse je noro lepo, seveda mehiško razsuto, oz. s pomanjkanjem detajlov. Nekako mi ves čas v uho hodi tisti stavek iz Discovery-a o ruskih tankih T-34 iz II svetovne vojne: "Če bi nemški inženir videl vare na teh strojih, bi se nemudoma onesvestil."
Ja, tako nekako je, ob vsem bi se najraje onesvestil, deluje pa vseeno. Prijazni so v glavnem vsi (razen tistega taxista, ob morebitnem ponovnem srečanju).

Zdaj sva se v peklenski vročini in vlagi prebila do mesta. Tu so cene takoj padle za 10x... V hotelu je 15min Interneta 50 peset... tu je 1h = 15 peset. Podobno je z vodo.. v hotelu želijo zanjo 59$... tu v mestu je 5.9$...

Ljudje so majhni.. stvari so majhne. Celo WC je majhen. Veliko nižji je od naših običajnih. Blaž je že ob prvem obisku v trgovini zbil z ramo s stropa viseči napis v trgovini, od takrat naprej sva se začela sklanjati. Japonci in ostali aziati te tako večino časa začudeno gledajo, ko hodiš po ulici. Mislijo, da se jim vljudnostno priklanjaš, v resnici se samo izogibaš vejam dreves, ki so posekane le do višine Mehiških glav. Dvomim, da se jim da kaj višje sekati, prvič je potrebno zato bolj vzdigniti roke in drugič... je peklensko vroče in si ponovno pri razlogu ena. Seveda je tu še tretji razlog in to je, da se turisti ves čas sklanjajo, kar je tudi v redu, saj so po večini mehiški severni sosedje.
Vse je tako Liliput-ansko. Ne samo zaradi njihove velike volje po delu v žgočem soncu, temveč ker so manjši. Posebno Indijanci. Bolj španskega porekla občasno dosegajo ali celo presegajo našo velikost. V restavraciji sva tako npr. v sede bila iz oči v oči z natakarjem.

Otroci delajo na veliko in nikogar to ne moti, še najmanj njih same.

Pod nujno si moram kupiti kopalke, sandale, klobuk... V nasprotnem primeru me bodo v kratkem roku odposlali domov v resno opečenem stanju. Mogoče bom potem res lahko govoril tako kot je moj brat, dokler je bil poročen s Silvijo:"Io sono povero fragola." Tule mi vse nekam na italijansko vleče, ne vem zakaj.
Sem si kupil tudi LATIN AMERICA phrase book na dunajskem letališču, tako, da približno gre. Glasba, kot rečeno 'ubija'. Res dobri ritmi. Bazaar, je podoben Instanbulskemu (ne po velikosti) po obnašanju trgovčkov...
"Hello, from where are you, how are you... come to my shop.." :)
Seveda naju je avtobus do mesta stal le 6peset! Kar je proti 10U$ na osebo strašansko manj:1US je približno10$ -peset.
Vodo imava, brisače dajo v hotelu, plaža je odprta do 22h, kar je v redu, saj je konferenca do 18h +. V mestu so trgovine odprte do 23h. Lokali verjetno nimajo uradnih ur.
Videl sem tudi Pizza Hut in Burger king in mi tudi na misel ne pride, da bi vstopil. Najbolj sem se ponovno čudil sadežem na trgu in v trgovinah. Podobno sem se skoraj onesvestil od dobrega, ko sem pil svež ananasov sok. Mnjam!!
Za ostalo še nisva imela časa, niti ti to v tej vročini ne paše. Prilagodila se bova tukajšnjemu ritmu in živela - jedla bolj potem, ko sonce zapusti nebo. To bova zagotovo vedela, ker najina sobo gleda na zahod. S pogledom na golf igrišče od koder se ponoči širijo ritmi koncertov in del notranjega zaliva. Na drugo stran je Atlantik, pravzaprav Karibsko morje in plaža. Povsod hotel pri hotelu. Gledano iz hotelske sobe proti desni, proti centru mesta vihra ogromna mehiška zastava, ki je v zgornjem robu strgana. Sem opazil, ko sva se mimo peljala z avtobusom. Ker imava jutri še prosto, sva se naročila na izlet v Chichen Itzo. Za Tulum sva bila za tisti dan že prepozna. Poleg tega je piramid v Mehiki več, kot pri nas kozolcev.
Začneva ob 7h in prideva nazaj ob 19h, potem je v hotelu Wellcome party, izmenjava vtisov – Švicarja sta že zaprosila naj poročava, kaj bova odkrila v mestu in Chichen Itzi. Seveda se bova pridružila še Vittoriju, morava odkriti kje so Hrvatje, Čehi itd...
Predsednika avstrijskega društva, poznava še od lanskega leta, ko je bil še navaden član. Takrat je govoril, da se pri njih ne dogaja nič in da ga je prav sram. Upajmo na boljše torej. Aja, dolžna sva mu še celo vrsto koktajlov.. ker ne pijem, bova počakala, da Blaz pade dol, potem bom lahko iz Alberta izvlekel vse, kar ima za povedati.
Aja, keybord imajo tu narobe obrnjen, tako, da bo v tekstu verjetno kaj tipkarskih in ostalih napak.
Počasi bova od tule odšla in preverila, če je cena res tistih 15$ na uro. $- je tu znak za peso... kadar napišem U$ pa mislim USA...:)

Po ubijalskem soncu sva se vrnila nazaj v hotel, pred tem sva se oskrbela še s kopalkami in moja malenkost s klobukom. Moja koža ni ravno v diplomatskih odnosih s soncem.

Promet poteka z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi. Od popolnoma prerjavelih pol-tovornjakov na katerih visi ljudstva in robe do najbolj luksuznih ameriških limuzin. Veliko je starih / novih hroščev, ki poleg svoje nostalgične oblike ponujajo tudi velike količine smoga. Uspelo mi je zaslediti celo par avtentičnih Londonskih avtobusov. Nasplošno se nama je z Blažem tu priljubila beseda avtentično. Boste kmalu ugotovili zakaj.
Videl sem tudi nam vsem znani Clio, celo Peugot-je, čeprav se naj bi le te prodajali samo po Evropi.

Avtobusi imajo okna vedno vsa odprta in če imaš s seboj otroke ali kakšno manekenko, jih moraš obvezno pribiti na stol. Da jih ne odpihne. Američani v tej nevarnosti ne živijo, njihove hamburger obline so tako obilne, da se čudim kako lahko tornado tam pri njih sploh kaj dvigne.
Avtobusi so vsi v rahlo vegastem stanju, ne sicer do meje nekega Nepala, le v primerjavi z domačimi, slovenskimi. Kako je do tega prišlo, ti postane jasno takoj, ko odpelje z avtobusne postaje. Očitno so se vsi vozniki učili od voznikov LPP - Ljubljanskega Potniškega Prometa, ki so v mladosti vsi sanjali, da bodo nekoč vozniki formule 1. Najbolj jim to pride do živega, ko zagledajo pred seboj kak drugi avtobus. Takrat se prične dirka, ki se občasno konča tako, da avtobus sfali postajo za kakšnih par sto metrov. Razburja se nihče, zavore pa stokajo. Slišal sem samo godrnjanje Nemcev in še to ob nespretnem prestavljanja prestav voznika. Aja, avtobus je imel Mercedesov logo. Nemce je bolelo, da se tako grdo ravna z "ze German enginering".

Plaža. Modrina morja ubija. Podobno kot je to počela ledeniška turkiznost v Chileanski Patagoniji, je tu kombinacija karibsko svetlo rjavega peska in svetlo modrega morja. Morje je neverjetnih barv... Nisem še nikoli videl te barve. Res. Ta hipnotična barva morja ti kar nekako priklene pogled. Gledaš in gledaš in nikakor ne moreš verjeti, da ne gledaš razglednice, temveč dejansko morje.
"Če bi imele ženske takšne barve oči, se moški ne bi mogli nikoli niti premakniti in ljudje bi izumrli." sem rekel, ko sva oba buljila v morje pred nama.
"Tako, da je to prav sreča za vse nas, da jih nimajo." se je nasmehnil Blaž, ki je nekako zbral moč in odtegnil pogled od morja in pogledal neprekinjeno vrsto ležalnikov pred nama. Na enega izmed njih je odložil svoje stvari in jaz na drugega. Počasi sva stopicljala proti vodi. Zaradi peska se nama je krepko udiralo in za trenutek sem se počutil kot astronavt.
"A veš, da so vsi astronavti trenirali na Havajih, pred poletom na luno?"
"A v takšnem pesku, kot je ta?"
"Skoraj. Tam je vulkanski prah. Še drobnejši od tega peska."
Valovi so visoki in žal sva z Blažom zamudila priložnost, da bi preizkusila buggie-board - neke vrste manjša deska, za deskanje na valovih - surf. Brisače sva k sreči še dobila.
Prva misel ob korakih, ki so se globoko vdirali v fini pesek, je bila: kako mrzla bo kaj voda?
Pristop morju je pravzaprav zelo hecen. Pesek se ves čas prilagaja razpoloženju morja. Tako je zaradi valov nastal nekakšen peščeni bran.. kar pomeni, da sva stala skoraj meter in še nekaj nad morjem. Pod nama se je peščina ostro spustila navzdol.. Stala sva na svetlem pesku, malce skodranem od vetra, spodaj se je bleščal malce temnejši pesek, gladek kot steklo in moker od morja, ki ga je neprestano gladilo sem in tja.
"Bo izgleda potrebno kar zateči." je rekel Blaž in stekel. Čez hip sva se znašla v morju in dvom o temperaturi morja se je razblinil. Razlike med zrakom in vodo praktično ni bilo čutiti. V tistem hipu mi je šele potegnilo, da je to pravzaprav čisto zares karibsko morje in da se z drugega konca Yucatan-skega polotoka, kjer je Mehiški zaliv pravzaprav napaja VB, kjer posledično redko pada sneg.
Ob pogledu levo in desno, te je napadel prav strašen občutek. Kilometre daleč, v obe smeri so se vili valovi, peščena plaža in verige hotelov. Verjetno je na tej obali več hotelov, kot jih premore vsa Slovenija skupaj. Da ne govorim o njihovi velikosti.
Vzdolž vse obale so plapolale rdeče zastave, ki so pomenile eno: DANGER.
Z Blažem nama ni uspelo ugotovit kakšen DANGER naj bi to bil. Morski psi, tok, valovi? Za vsak slučaj sva se držala plitvin.. oz. do koder sva še lahko stala v vodi. To niti ni tako težko doseči, saj se peščene naplavine raztezajo globoko v morje. Malce s strahom sva gledala v vodi in po njej, da pravočasno zagledava plavut. Metal sem se v valove in se jim potem še prepustil, da so me nosili in prevračali po svoje. Eden izmed njih me je dobro zabil do tal in potem še povlekel po tleh. Občutek je bil, kot da bi te zadel počasen avtomobil prevlečen z malce mehkejšim šmirgel papirjem. Seveda pol manj nevarno kot zadeti ob kamenje v Baški na Krku. Razlika med Baško in Cancunom, je da mora v Baški divjati Sinjska burja, da pride do takšnih valov.. tu v Cancunu jih proizvaja že mala sapica. Kakšni so šele ob pravem neurju??
Rad visim v morju.. tako da plavam mrtvaka se prevračam, potapljam itd.. kolikor dolgo gre.. do modrih ustnic in drgetajočih zob.. Potem sem raje pogledal ven in ugotovil, da me je zaneslo že par sto metrov od izhodiščne točke. Rdeče zastave so očitno pomenile močan tok. Ali pa morda tudi ne. Ko sva se vzpenjala nazaj do najinih brisač, sta dve dekleti padli v smrtno nevaren smeh. Razlog je bila moja belo bela polt, ki so jo še bolj poudarjale črne kopalke.
"Vidiš, mogoče si pa ti, ta danger." se je začel režati še Blaž.

Mehika je dežela iznajdljivih ljudi, zato smo ob registraciji vsi dobili zapestnico. Plastično. Malce spominja na tisto ob rojstvu. Razlika je v tem, da se to ne da sneti.
Prisotnih udeležencev konference je manj kot običajno. Prvi razlog je oddaljenost in ne najboljše povezave s svetom, druga je dejstvo, da jih večina hkrati uživa nekakšen dopust. To je tudi vzrok za visoko udeležbo accompanying persons. Družine so tu in zato je vse skupaj rahlo zadržano.
Šele zvečer v mestu opaziš kako zelo so 'okupirani' s strani Američanov. Povsod so v svojih belih štumfih in kolidžkah; moda Michaela Jacksona in čefurjev. Glasni so, obvladajo vse. Ameriški turisti kupijo in plačajo vse. Zato so tu tako nesramno visoke cene. Celo za najine Evropske kolege, tako da to ni samo najina pogruntavščina. Seveda najdeš razumne cene v mestu v odročnih predelih, stranskih ulicah. Mehičani, majhni kot so, se samo klanjajo. S prijaznim nasmeškom sicer. Vse za denar. Kam izgine ponos, če ti nekdo trosi denar za vse nemogoče neumnosti?
In kako vrniti milo za drago Američanom? S prodajo Authentical Mayan stuff. ;)
Teh proizvodov je veliko. So sodobne zadeve in zasoljene cene.
Za res avtentične zadeve se moraš obrniti na Indijanke, ki prodajajo po ulicah. Seveda so to proizvodi za turiste, pletene zapestnice, male lesene želvice, obeski itd.

In ko sediš v restavraciji opaziš, da so natakarji nekako otroško zadovoljni, ko poskušaš naročati v njihovem jeziku. Malce drugače se tudi smejijo, če slišijo, da ne govoriš angleško / ameriško. Vendar jim to ne brani, da te ne bi odtujili od denarja na vse mogoče načine. Enega so doživeli Finci. Happy hour je bil namreč takšen, da so jim za pijačo zaračunali dvojno. Mehičani so pač po zaužitih količinah vodke domnevali, da lahko izpišejo kakršen koli račun. Vendar so imeli opravka s Finci. :)

Vročina je takšna, da se ti preprosto ne da nič. Tudi prehranjevanje ti je odveč. Edino kar kolikor toliko še gre, je pitje. V enormnih količinah in čim več je prisotnega ledu, tem bolj je. Malce me je kasneje v Madridu presenetilo, da sem dobil samo tri kocke ledu. Še bolj me je začudilo, da sem ananasov sok že spil, a so ledene kocke še vedno ostale!
V Mehiki te šanse ni, ko spiješ sok, ledenih kock ni več!
Vročina je takšna, da se zelo sprašujem, komu je do razmnoževanja? Sicer številke ne govorijo meni v prid, toda nikakor mi ni jasno, kako je to možno?
Celo Blaž, ki nam je vsem znana, da noge opazi tudi na par kilometrov daleč (VFR letala na malo manj), ni videl nič. Imam dokaz. Fotografijo, ko se je sprehodil mimo hostese in jo ni opazil, niti ošvrknil s pogledom!


CHICHEN ITZA

Naslednji dan sva si ogledala Chichen Itzo. Ponovno so nam razdelili listke, tokrat v obliki vprašalnika, kako naj izboljšajo svojo ponudbo. Sam sem podkrepljen z izkušnjo kako ravnajo s formularji uradne osebe, prehitel dogajanje in kar sam odvrgel stran vprašalnik. Prazen.
Med vožnjo s klimatiziranim avtobusom so nam vrteli reklame o drugih zgodovinskih, naravnih in umetnih znamenitosti. Vmes se je oglašal še animator, ki je očitno dobro poznal Američane, saj jih je vedno spravil na noge. Ostali smo samo začudeno gledali.
Najboljša izkušnja s te vožnje je bila AUTHENTICAL MAYA-n village. Tisto sladko maščevanje Mehičanov Američanom. :)
V osnovni šoli sem požiral knjige Erika von Denyken-a in ostalih arheoloških knjig o srednji in južni Ameriki. V spominu mi je ostalo, da Majev ob prihodu Špancev ni bilo več. Kljub temu so vsi Indijanci, ki smo jih videvali z avtobus naenkrat postali Maji.
Ta avtentična Majevska vas, pa je bila neumnost nad neumnosti. Animator je obljubljal, kot rečeno avtentično vas, kjer bomo lahko videli, kako se živi in kako se je živelo. Naj nas ne bo strah pujskov, ki se sprehajajo okoli itd..
Ko se je avtobus zaustavil na tem 'zgodovinskem' mestu, smo lahko samo videli par hiš, ki jim je manjkal sprednji del zidu.. saj to dejansko niso bile bivalne hiše, temveč pokrita tržnica znotraj katere prodajajo srebro, jantar, ročne izdelke in velike neumnosti, kot npr.: authentical Mayan chess :)
Ko sem pristopil k prodajalcu, malemu fantiču in mu rekel, da tale šah že ne more biti Majevski, je takoj zagotovil, da je to absolutno res, in da je to Tolteški šah. Ko sem mu poskušal razložiti, da so šah izumili v aziji in da je v Ameriko prišel šele s Španskimi osvajalci, je šah dobil ime Azteški.. Raje sem odnehal, ker mi ni bilo še do Inkovksega in ostalih šahov.
Medtem, ko sva se z Blažem le smejala vsem skupaj, sva zagledala Američane, ki so že imeli polne vreče neuporabnih stvari.
"Poden." je rekel Blaž.
"Ma naj jih nategujejo." sem se zarežal, ko sem zagledal napis ob vhodu v to 'avtentično Majevsko vas': "WE ACCEPT ALL CREDIT CARDS."
"Ti kaj misliš, kaj so rekli Španski osvajalci, ko so zagledali ta napis?" me je vprašal Blaž, ki je očitno istočasno opazil absurd.
"Verjetno so sprva pobesneli, potem so začeli vse povprek pobijati in vojna, ter osvajanje se je začela zgolj zato, ker so pozabili kreditne kartice... V prihodnosti seveda."
"Aja, potem so v bistvu Ameriko Španci osvojili, samo zato, ker niso imeli s seboj kreditnih kartic?"
"Očitno.. kar poglej Američane, ne ponavljajo Španske napake." sva se ponovno ozrla na Američane in Blaž me je še pripomnil:
"Tole me še najbolj spominja na Ruse v Istanbulu."
"Samo oni so imeli ogromne črne vreče robe, Američani imajo samo velike in bele."
"Ja, in Američani bodo vse to obdržali v lastnem domu, Rusi pa robo preprodajo naprej."
Kaj drugega, kot opravljati tu nisva imela početi.. ura je bila blizu poldne in če si stopil na sonce te je takoj tako zažgalo, da si moral takoj narediti požirek ali dva vode.
"A se bomo kaj premaknili od tu ali ne?" je bilo Blažu že dovolj.
"Kaj kupi."
"Zakaj?"
"Očitno so zmenjeni z animatorjem za provizijo in avtobus ne bo odpeljal, dokler ta ne doseže neke vsote."
Moje črnoglede misli je izgleda voznik avtobusa nekako dojel, saj je ravno v tem hipu odprl vrata avtobusa. Morda je bilo to tudi zaradi tega, ker je Poljakinja kupila sladoled in je vsota porabljenega denarja dosegla zaželeno višino. Da je Poljakinja je strokovno spoznal Blaž. Da je ženska tudi. Da je zelo mlada sem opozoril jaz. Da so starši zraven, se je zavedal tudi Blaž.
Končno smo se premaknili k mojim osnovnošolskim sanjam naproti. Čez približno pol ure smo se ustavili pred mešanico hotela in haciende. Videl se je tudi vrh Chichen Itze.. prav blizu je bila tudi ena razvalina... kup kamenja.. par palm in še kup čudnih dreves.. Animator nam je razložil, da bomo šli najprej v restavracijo na kosilo, potem na obisk samega spomeniškega parka.
Seveda mi ni bilo všeč, da sem tako blizu kraja, ki sem si ga želel že tako dolgo časa ogledati. In se moram usesti, jesti in piti.. nekaj čisto nepotrebnega v tej peklenski vročini. Restavracija je bila self-service in z Blažem sva hitro zavzela pozicije. Naložil sem si vsega po malo in počakal, da so prinesli tortilje. Še preden sem začel jesti, je zabrenkal orkester, potem so prišli med mize otroci in zaplesali par plesov. Glasba in ples sta mi bili kar všečni, samo nisem se mogel strinjati, da je to Majevski ples. Kitare so prinesli Španci, kontrabas tudi. Noše so bile vse, samo majevske ne.
Seveda smo morali ples potem 'prostovoljno' sponzorirati. In čas soočenja s piramido se je bližal. Zanimivo. V trenutku, ko smo se premaknili skozi vrata parka, je animator začel govoriti samo resnico. Na vsej poti ni navedel niti ene same neumnosti, ki jih je tako z veseljem trosil na avtobusu.
Razlagi sta dve. Ali velja drug kodeks obnašanja na področju parka in se morajo stvari držati zgodovinskih spoznanj in dejstev ali pa je v njem zakoreninjeno spoštovanje do vseh objektov in stvari, ki naj bi jih predstavljali. Konec koncev je bil tudi sam Indijanec.
Če vas kolikor toliko zanima arheologija, horoskop ali čudesa človeških sposobnosti.. obiščite ta kraj. Neverjeten je. Mogočen. Skrivnosten. In grozen. Grozen za naše evropsko razmišljanje.
To je kraj, kjer so izumili košarko. Igrali so jo le s komolci, koši so postavljeni vertikalno in ne horizontalno kot pri košarki in postavljeni so veliko višje. Pomembna razlika je tudi, da se je igralo do prvega koša in najpomembnejša, da se je zmagovalca – tistega, ki je dal koš, obglavilo.
To nama je bilo kasneje v veliko inspiracijo, ko so naju na spraševali konferenci, kje je Joži.
"Well, we left her in Chichen Itza."
"Why?"
"We had to behaded her, since she was the best of the best." Izgovor z Armanijem je tako taval v pozabo.
Ne bom vam kvaril izleta z navajanjem vseh zgodovinskih podrobnosti, ki jih lahko pogosto zasledite na Discovery ali National Geographic Channel-u in razno raznih knjigah.
Med samim ogledom ni dovoljen dostop do objektov z izjemo piramide same. Možen je celo ogled znotraj piramide same v manjših skupinah. Saj so pod piramido še tri.
Tega si žal nisva mogla ogledati. Vrsta je bila dolga. Sonce pa naravnost neusmiljeno. Tisti dan sem spil preko 4 litre pijače, v glavnem vode in pri tem nisem niti enkrat samkrat odtočil preko navadnih poti!
Za hec sem si snel klobuk in že v kratki minuti sem slišal, kako se mi cvre možganska opna. Z vodičem smo si tako ogledovali vsako zgradbo posebej iz varnih zavetij senc.
"Kje so sedaj avtentične Majevske obleke?" sem vprašal Blaža, ko sva gledala vse te milijone reliefnih risbe, med katerimi ni bilo niti ene, ki bi vsaj od daleč spominjala na obleke, v avtentični majevski vasi ali med plesom v restavraciji.
"Izgleda so jih še vse pobrali dol." se je zarežal.
Na koncu smo imeli še prosto uro. Povzpela sva se na glavno piramido, kar ob tisti pripeki sploh ni bil tako majhen podvig. Nagrada je bila senca in veter, ki je pihal na vrhu. Kamorkoli si pogledal okoli, si videl ostale zgradbe, v daljavi pa samo, džunglo, džunglo in džunglo. Ime džungla me sicer pri tem čudi. Ta mehiška džungla bolj spominja na Istro, kot na tisto, kar si predstavljam kot džunglo. V vsakem primeru, je zadeva gosta, neprehodna in visoka.
Ljudje na vrhu, ki so stali ali sedeli poleg naju pa so kvasili razno razne neumnosti. Tako na pol versko blazne. Sicer je res, da sem imel tudi sam za zelo kratek trenutek občutek, da te lahko ta prostor popolno prevzame s svojo skrivnostno, temačno mistiko, vendar nisem zapadel v takšne delirije. Tudi pri Blažu ni bilo videti kaj podobnega. Verjetno je bilo krivo sonce, Blaža je obranila kapa, mene klobuk.
Vročina naju je vseeno tako obdelala, da sva se spustila po piramidi mimo templja tisočih vojščakov nazaj proti hotelu. Tu sva se usedla poleg bazena in srkala vsak svojo pijačo. Žal sva tako spregledala vodnjak. Ogromen podzemen vodnjak, v katerega naj bi metali otroke, kot žrtve bogovom. Iz Discovery chanella se še spomnim, da so se v tem jezercu že potapljali in niso našli niti ene človeške kosti. Morda je res tako, kot sem predlagal Blažu na vrhu piramide, da naj bi to bil le en Majevski Disneyland vključno s hišo strahov. Verjetno bi o nas čez tisočletja enako sklepali, če bi vse, kar bi našli: Hiša strahov, knjige Stevena Kinga in par grozljivih filmov skupaj z dokumentarcem o koncentracijskih taboriščih?
No, sicer sem na vrhu piramide pred Kanadčanom in dvema Američanoma zagovarjal stališče, da je vse skupaj samo stari davčni urad. Tretjo verzijo sem predstavil Nemcem, ko so se zgražali nad Majevsko kulturo in sem 'prevedel' par hereoglifov: "Arbait macht frei!"


Para que veas que no soy tan diferente a las demás mujeres!!

Ni pa mi bilo vse skupaj dolgo prihranjeno. Organizatorji so pribili klimo do skrajnosti in že ob dveh sem se znašel v podobnem deliriju, kot prejšnji dan turisti. Mrazilo me je in vroče mi je bilo hkrati. Ubila me je klima, in sem se moral odreči plavanju, buggy-boardu in ostalem. Vsem skupaj se je pridružila še Diareja queen, problemi z vetrovi, menjava vročega in hladnega. Tako sem približno 5 ur obležal ves vročičen v postelji. Zvečer sem se vseeno odpravil ven z Blažem in Finci.
Ne vem ali me je prijela sončarica ali samo klima, ki jo imajo v konferenčni hali priklopljeno do fula! Zunaj je peklensko vroče, notri hladno. Začelo se je zjutraj, ko sem imel drisko. Potem mi je bilo samo se vedno slabše in po kosilu sem se komaj premikal.
Vsak dan konference nam bodo servirali kosilo na taistem golf igrišču, s katerega naju je prvi večer pozdravila oz. zbujala mehiška glasba. Sicer so postavili nekakšne platnene šotore, toda pripeka je vseeno tako huda, da te mine tek. Vsaj prvih pet minut, ki si jih obvezno vzameš, da obsediš. Dodaten problem je v tem, da so konferenčne hale klimatizirane. Prehod iz ledenice v to vročino je šok za telo že sam po sebi. Temperaturne razlike ubijajo. Vse sklepe imam popolnoma vrele, oči čisto rdeče.
V mesto sem včeraj zvečer navkljub temu odšel, da nekaj pojem in da pridem do Interneta. Vsak korak je bila igla v telo... vsak srčni utrip ali nagli premik glave se konča z ostrim glavobolom, kot da bi me mišičasto nabildani detelj sunil v glavo. Tako da mislim, da so mi popolnoma sesuli sinuse. Če bi vedel, da bo tako, bi s seboj prinesel smučarsko kapo!
Chichen Itza je kot rečeno impozantna toda peklensko, peklensko vroča. Vroče je bilo tako, da se ti po 15 minutah ne da ogledati niti enega spomenika več, piramid je kolikor češ... Področje je večje od centra Ljubljane. Zgradbe skoraj enako velike. Po slikah sodeče mora biti zelo zanimivo in lepo v Tulum-u. To Tolteško mesto je namreč tik ob obali morja. Je sicer veliko manjše od Chichen Itze, toda lega je res neverjetna.
Zdajle bi sel rad samo še domov spat, ker me boli vse telo, v glavi pa kljuje en velik Quetzal... Upam, da bom jutri zdržal... v nasprotnem primeru bom dal proxy komu in obležal v razbeljeni sobi. Klimo raje ugasnem...


DOBRO JUTRO

Tule je še večer, pri vas bo kmalu jutro. Vročina je minila, glavobol na pol. Ostal mi je samo na pol suho in pekoče grlo. Te dni bom tako kot danes hodil na konferenco v puloverju. Začuda niti ne kot edini. Mojo bolezen, so poznali v vseh taborih. Tako sem nekako po slovensko zadovoljen, da nisem edini, ki je imel moje simptome. :)
Bili smo na mehiški noči kjer so na hitro odplesali in zapeli njihove narodne pesmi iz različnih držav Mehike. Seveda se je nadaljevalo po Mehiško. Od hotela do centra, kjer je bila prireditev so nas peljali, v kontra smer ni organiziranega prevoza. Tako smo se vsi razstresli naokoli.
Za Hano bi bilo tu prav čudovito, če bi le imela drug tip kože in ne moj. Peska na plažah je kilometre in kilometre. Ves je oker barve in čisto droben, verjetno je ne bi nikoli spravil s plaže in bi na njej ostala večno s svojimi grabljicami, lopatko in lončkom. V civilnem spremstvu je kar nekaj kontrolorskih žena in otrok vseh starosti. Škoda, ker nisem vedel, da se bom udeležil te konference. Na ta način bi našli veliko novih prijateljev iz vsega sveta. Zgolj na uradnem delu nimaš ravno veliko časa, kot par vljudnostnih fraz med odmori. Poleg tega se vsi želijo še s kom videti in so pogovori omejeni na par minut.
Spet se na veliko potim... teče iz vseh por... obleke so na pol uničene in potem grem v trgovino... klima... grem ven vroče... grem na Internet... klima... itd... Zaporedje zamišljeno za eno lepo razsutje telesa... Poleg tega imam vsak dan drisko. Ne vem ali je to lokalna hrana... bolj verjetno voda oz. led za katerega ne ves, od kje je. Če je iz lokalnih pip je dvomljivega slovesa.
Sama prireditev je danes ponovno dokazala, da imajo mehičani dovolj temperamenta, ugašajoči ponos je uničil denar. Popolno nasprotje Čila, kjer so vsi ponosni, in redko kdo govori angleško. Te presneti ameriški turisti tu resnično vse okupirajo. Vedejo se skrajno bebasto ali po domače povedano kot mešanica naših oholih politikov in rusov. Še dobro, da k nam ta sloj ameriške družbe ne zahaja v večjih količinah.
We all love to hate them. :)
Za omizji jih vedno opravljamo, še posebej tisti, ki smo v Cancun prispeli preko ZDA.



Mi smo tu končali

Danes smo končali z delom. Izgleda je na vse vplival mehiški temperament in se jim ni dalo prerekati o besedah should in shall. Vsi so se raje videli na plaži, bazenu itd. Jutri imamo Regional meeting ob 16:30.
Za 24 ur naj bi ostala tudi brez tople vode. Zato sva se odločila, da greva na 'La Isla de Muheres'. Tam naj bi bil nekakšen pesek na obali, ki ga sonce ne segreje?
Poleg tega so vsi, ki so že kdaj bili tu okoli, rekli, da je to potrebno videti. Za petek kaže še slabše od prihoda, odhod imava ob 18:55, na letališču morava biti 3URE prej!
Poleg tega mehičani pravijo, da bo organiziran prevoz na letališče samo v soboto in nedeljo. Hmmm... Zakaj smo potem plačali Organisation fee?
No, tako ali tako nas niti niso dostavili do hotela in zdaj nas ne bodo niti peljali na letališče?
Danes sva malce kasnejša kot običajno in večino menjalnic je že zaprlo vrata, druge nimajo denarja. Zato sva morala prehoditi ves center, da sva končno našla eno, ki je denar še imela.
Upam, da jim vsaj zrezkov ni zmanjkalo. Vroče je tako, da me je takoj začelo tiščati nekam, predvsem na diarejo queen. Mislim, da sem samo enkrat sral normalno, če temu lahko tako rečem. V soboto bova v Madridu okoli 16h, potem se šele zjutraj odpeljeva na Dunaj. Kdaj potem gre Adria, ne vem, je pa baje polna. :(
Tako, da je pot nazaj za sedaj še negotova. Moram končati, ker morava kupiti še vodo... trgovine pa se zapro čez 20min, t.j. ob 23h..


Kaj pomeni ne bo hladne vode?

Z Isla de Muheres ni bilo nič. Prepozno sva se zbudila. Tako nama je ostal ponovno le izlet v mesti in šok ob vrnitvi. Nisva namreč mogla vstopiti v sobo. Ko sva to povedala na recepciji, so nama povedali, da so naju premestili v drugo sobo.
"Zakaj? Saj nisva hotela iz sobe?" sva se spraševala.
"Zato, ker bo zmanjkalo tople vode."
"Veva, to naju ne moti. Želiva najino sobo nazaj!"
"Žal to ne bo mogoče, ker so se začela prenovitven dela!"
Odpeljali so naju do najine nove sobe, ki je bila še bolj oddaljena od centralnega dela, kjer je potekala konferenca. Z obljubljenim pogledom na morje je bilo bolj tako.. morje se je res videlo, še bolj pa se je videlo stene zidov na vseh koncih. Soba sama je veliko manjša in slabše opremljena.
Hmm.. preselili so nama tudi stvari iz sefa, za katerega piše v navodilih, da ne smeš pozabiti kombinacije številk, ki jo sprogramiraš, saj potem ni možnosti odprtja le tega.
Spomnila sva se tudi, da sva medtem, ko sva čakala pred najino sobo, videla, da sta v sosednjo sobo vstopila dva japonca, poleg tega so bile vse sobe v etaži označene z japonskimi pismenkami in ne več z arabskimi številkami.
Ko sva to omenila Concierge-u je samo rekel, da so to ljudje iz tiste firme, ki popravljajo toplo vodo.
"O.K." sem rekel. "I'm stupid, but not that stupid!"
V resnici so naju izselili iz sobe zato, da so mesto dobili japonski turisti. Sem šel še enkrat preverit. Seveda so mi med selitvijo izgubili univerzalni adapter za elektriko. Ko sem šel na recepcijo zahtevati stvar nazaj, so mi povedali, da naju niso selili in da je iz sefa nemogoče vzeti stvari drugemu, kot nam gostom, ki poznamo kombinacijo.
Potem se mi je snelo.. začel sem vpiti.. da naj nehajo lagati, da prenesem vse, samo lažejo naj ne. Ravnokar ste naju preselili, vključno z vsebino sefa iz katere manjka univerzalni adapter. Tega hočem nazaj!
Na roko mi ji šlo dejstvo, da nisem bil sam. Portugalskemu predstavniku je tako zmanjkalo 200U$, enemu je izginila ura.. in celo Ingrid van der Something, kot ji rad pravi Boris je zmanjkalo par stvari. V istem času smo stali na recepciji in se družno razburjali na osebje, ki so nas nekako po Douglas Adams-ovsko prepričevali, da pravzaprav nismo tukaj in nas niso preselili, da smo že ves čas v isti sobi in da nam ni nič zmanjkalo.

Zvečer sem se odpravil plavat v morje. Glavoboli in ostale tegobe so minili. Pograbil sem brisačo in odšel na plažo. Tam me je takoj prestregel eden izmed osebja in nekako namigoval, da naj ne plavam v morju.
"Danger."
"What is dangerus?" sem zaman spraševal, saj je bila višek njegove angleščine beseda Danger in prst, ki je kazal bazen. Navidezno sem se uklonil njegovi volji in se po drugih stopnicah ponovno vrnil na plažo, odložil elektronski ključ od sobe in brisačo, ter stekel v vodo. Ves čas, ko so me premetavali valovi sem lahko opazoval, kako je osebje najprej pregledalo mojo brisačo, potem ključ in majico. Potem je eden ostal tam in ves čas gledal proti morju. Tako mi je nekako uspel uničiti vso veselje do nočnega plavanja v morju. Vrnil sem se na kopno in odšel nazaj v sobo.
Naslednji dan sem od Nizozemcev zvedel, da so si tudi oni želeli nočnega kopanja, vendar bi morali plačati 70 U$ po osebi za varnostnika. Takoj sem vedel, kaj tisti Danger pomeni. Denar bo splaval stran. Nevarno je bilo toliko kot pred dnevi. :)
Izumili so tisoč in en način, da izvlečejo denar iz turistov. K sreči so elektronski ključi sob neoznačeni in tako niso mogli vedeti, kdo sem. Tako mi je uspelo privarčevati 70U$.

Že naslednji dan sva doživela naslednjo epizodo v ne-obstoju. Storitve hotela sva sicer plačala, nisva pa mogla dobiti prevoza s strani OC od hotela do letališča. Vračala sva se namreč že v petek. Dva dni pred tem naju je 'razveselil' OC z razglasitvijo, da bodo prevozi samo v soboto in nedeljo. Vsak dan sva jih hodila moledovati, če so kaj organizirali. Odgovor je bil vedno isti: "Sorry."
Ko sva tako čakala na taksi in se ravno nehala repenčiti, sva zagledala v avli Vittoria in ostale 4 člane italijanske delegacije. Hitro smo prišli do dejstva, da so za njih vseeno organizirali prevoz. In ne samo za njih 5. Še za portugalca, Belgijce, Japonce itd.. Očitno Slovenija ni na listi, za katero bi se Mehičani zganili. Sprejela sva Vittroijevo ponudbo in se odpeljala v bistvu z njegovim avtom, sam pa mi je kasneje v Ljubljani razložil, da je potem sam doživel epizodo o ne-obstajanju.
Skrivnost uspeha v Mehiki je, da se popolnoma nič ne razburjaš. Kadar sem se repenčil, nisem dosegel čisto nič. In v trenutku, ko sem se že ohladil in mi je bilo za vse skupaj popolnoma vseeno, je od nekod priplavala rešitev. Tako smo prišli od letališča v hotel, tako so našli moj univerzalni adapter in tako sva prišla od hotela na letališče. Seveda nisva mogla brez maščevanja in sva zapravila še par peset na račun sobe v kateri ni bilo nikogar več. :)
K privarčevanim 70U$ z nočnega plavanja sva tako dodala še malo popra. K sreči sva se tudi prve dni v hotelu uspela 'prešvercati' na zajtrk. Z vsem skupaj, sva vse skupaj povrnila le na pozitivno ničlo. Poleg dragih hotelske sobe, ki so nama jo zadnji dan zamenjali za slabšo in računali isto, so nama računali bell-boye, čeprav noben ni nosil niti kosa najine prtljage (drugim so in še plačali so jim na roko za to) in sobarice, ki so dodatno stale 2U$ na dan. Ob ceni 135 dolarjev na noč je to naravnost nesramno, četudi nisi Nemec.

Ali bi si kdaj želel na tak način preživeti dopust? Ne, absolutno ne. Morda v Mehiki med mehičani, ne v Cancunu ali Acapulcu. Turistični industriji z nesramno visokimi cenami.

Edina stvar na katero sem ponosen, je ta, da sem na koncu znal hoditi počasneje od vseh domačinov. Prehitevali so me po desni in levi. Kako zelo, zelo počasni so mehičani že v osnovi v svoji hoji, bi vam verjetno najbolj pričarala primerjava, ki sem jo izrekel na licu mesta:
"Tule bi bil Jeremija F-16."