vir: Intel
Slo-Techa še ni bilo, ko je Intel leta 1998 lansiral grafično kartico i740. Z nesojenimi naslednicami vred je že po dobrem letu dni neslavno odšla na smetišče zgodovine, ker sta jo 3dfx Voodoo2 in Nvidijina RIVA TNT gladko povozili. Vse odtlej so v Santa Clari ostajali omejeni na integrirane grafične tehnologije, kjer sicer po volumnu proizvodnje že dolgo prevladujejo, medtem ko jim preboj na prizorišče diskretnih rešitev nikakor ne uspe. Sage okoli Larrabeeja se raje sploh ne bomo dotikali, pa tudi GPGPU linijo Xeon Phi so lani ugasnili. Zato je tehnologija Xe (oziroma, če smo pikolovski, Xe) za modri tabor zgodovinski korak: po več kot dveh desetletjih se vračajo z diskretno grafično kartico, ki je dejansko namenjena izrisovanju grafike. Oziroma vsaj na pol, ker je poleg dosti drobnega tiska.
Napravo smo doslej poznali pod kodnim imenom DG1, kar v bistvu označuje prvo družino rešitev na tej osnovi. Iris Xe MAX, kakor se zadeva imenuje, je torej prva implementacija DG1, čeprav se seveda lahko zgodi, da bo tudi edina, če bodo inženirji hitro skočili na naslednjo generacijo. V drobovju gre za identičen kos silicija kot v polni implementaciji Xe-LP v procesorjih Tiger Lake, se pravi GPU s 96 izrisovalnimi enotami, napravljen v tehnologiji 10 nm SuperFin. A ker gre za samostojen čip, je frekvenca lahko višja - 1650 MHz proti 1350 MHz, prav tako si lasti samostojen pomnilnik, in sicer 4 GB LPDDR4X-4266 Rama, ker je pomnilniški krmilnik enak kot v Tiger Lakih. Na površju torej nič presenetljivega, v oči pa skoči predvsem dejstvo, da je Iris Xe MAX sam zase precej šibka zadeva, ki bo lahko konkurirala zgolj vstopnim rešitvam konkurence na prenosnikih, kot je Nvidijina MX350.
Iz nizke moči sledi, da se stvari pri praktični rabi rahlo zapletejo, ker Iris Xe MAX potrebuje pomoč Xe-LP, kar pa predstavlja kočljiv problem. Intel namreč ni razvil tehnologije, ki bi izrisovanje grafike znala razdeliti med več GPUjev, kot so to počeli v Nvidiji z SLIjem. Zato lahko igre izrabljajo samo enega od obeh grafičnih vezij naenkrat. Kljub temu pa Intelova dGDPU in iGPU vseeno znata sodelovati - pri nalogah, ki jih sestavljajo med seboj neodvisni procesi. Sem spada predvsem kodiranje mnogih video izsekov hkrati, ali igranje igre na enem GPUju, medtem ko drugi kodira video za pretok na internet. Intel je za čim bolj učinkovito funkcionalnost v tem oziru razvil programsko platformo Deep Link, od katere bo v mnogočem odvisna uporabnost DG1. Glede na opisano ni presenečenje, da so med prvimi kompatibilnimi aplikacijami navedene Handbrake, XSplit in OBS.
Posledično bodo naprave z Irisom Xe MAX primerne kvečjemu za igranje manj zahtevnih 1080p naslovov, kot je League of Legends. V Intelu ga sploh ne oglašujejo kot igričarsko grafično kartico, temveč kot rešitev za prenosniške delovne postaje za grafično oblikovanje in video produkcijo! Tako ali tako bo zaenkrat na voljo zgolj v napravah OEM partnerjev. Na štartu so to trije ultraprenosniki: Acer Swift 3X, Asus VivoBook TP470 in Dell Inspiron 15 7000. Verjetno bodo to tudi edine naprave s tem čipom v tem letu, medtem ko ga lahko prihodnje leto pričakujemo tudi v namiznih mašinah. Skratka, ne gre za izdelek, po katerem bi grabili navdušenci, temveč za takšnega, s katerim Intel skuša preudarno utrditi pot, na kateri se je doslej že večkrat zaplezal.
