Phys.org - Znanstveniki iz Kalifornije so uspeli pri sobni temperaturi v polprevodniku ustvariti gručo elektronov, ki se obnaša podobno kot kapljevina. Takšno eksotično stanje so pred tem opažali le pri temperaturah blizu absolutne ničle, odkritje pa bi lahko tlakovalo pot do enostavne elektronike za rabo teraherčnih valov.

Laserski pulzi v običajnih polprevodnikih ustvarjajo "oblake" elektronov, ki razpršeno drvijo naokrog kot delci v plinu. Eno najživahnejših področij fizike trdne snovi ta hip je ustvarjanje kompozitnih polprevodnikov, v katerih se nosilci naboja obnašajo tudi drugače. Na Kalifornijski univerzi v Riversidu so takšen material sestavili iz sloja molibdenovega ditelurida, stisnjenega v sendvič med dve plasti grafena. Ko so laser, s katerim...

Nature - Nemškim raziskovalcem je uspelo izmeriti maso elektronika približno 13-krat natančneje, kot je bila poznana doslej. Masa elektrona je namreč ena izmed vhodnih količin v standardnem modelu in je iz njega ne moremo izračunati. Zato je zelo natančno poznavanje te količine nujno potrebno za preverjanje napovedi standardnega modela in njegovo uporabo. Masa elektrona je tudi sestavni del številnih drugih pomembnih konstant, denimo Rydbergove konstante ali konstante fine strukture.

Vse od Thomsonovega odkritja elektrona leta 1897 - tedaj ga še ni imenoval s tem imenom - so znanstveniki poizkušali karseda natančno izmeriti maso elektrona. V zadnjem času smo najnatančnejše meritve dobili iz Penningove pasti. Ta uporablja homogeno magnetno polje, da nabite delce drži v radialni smeri, in...

PhysOrg.com - Italijansko-ruska ekipa raziskovalcev je odkrila, da v Zemljini eksosferi, na višini med 300 in 600 km, obstoji pas, v katerem magnetno polje zadržuje antiprotone. Ti so antimaterijski ekvivalenti protonov in nastajajo pri reakcijah med kozmičnim sevanjem in delci v atmosferi, umetno pa jih proizvajamo v pospeševalnikih delcev.

Antiprotone so odkrili s satelitom PAMELA (Payload for Antimatter Matter Exploration and Light-nuclei Astrophysics), ki je bil izstreljen leta 2006 iz ruskega Bajkonurja. Potrdil je že starejše teoretične napovedi, da bi lahko Zemljino magnetno polje zadrževalo antimaterijo. Antiprotoni nastajajo iz kozmičnega sevanja (večidel protoni, elektroni in helijeva jedra), ki ga proizvaja Sonce in dere proti Zemlji. Ko ti delci srečajo druge delce v...

PhysOrg.com - Antimaterija se od navadne materije, iz katere je sestavljeno vso vidno vesolje, razlikuje le po naboju osnovnih delcev. V vseh ostalih lastnosti so antidelci povsem identični delcem. Ob trku delca z antidelcem se izničita in pretvorita v energijo v procesu anihilacije, kar je glavni razlog za težavno skladiščenje antimaterije. Pri zadevanju v stene posode, ki je kakopak iz materije, bi sproti anihilirala. Za shranjevanje antimaterije se zato uporabljajo različne pasti, kot je Penningova past za nabite antidelce.

Doslej najtežji znani antidelec je bilo jedro antihelija-3, ki so ga proizvedli in zaznali že v 70. letih prejšnjega stoletja. V novi številki revije Nature znanstveniki Brookhaven...

Wired News - Znanstveniki, ki so preučevali, kako se taščice, ene izmed bolj razširjenih domačih ptic, lahko orientirajo po zemljinem magnetnem polju, so prišli do ugotovitve, da so spremembe magnetnega polja, ki jih lahko taščice zaznajo tako majhne, da je edini pojav, ki občuti takšne spremembe, kvantna prepletenost.

Kvantna prepletenost je sicer kvantno-mehanski pojav, pri katerem stanja kateregakoli delca v sistemu dveh ali več delcev ne moremo opisati brez da ne bi opisali tudi stanja vseh preostalih delcev, kljub temu, da so delci prostorsko ločeni. Prepletenost je sicer močno v uporabi v kvantni informacijski teoriji, saj omogoča sicer nemogoče pojave (na primer kvantno teleportacijo).

In če lahko najboljši laboratoriji vzdržujejo...

New Scientist - Adijo veterne elektrarne in sončne celice, pozdravljen Sončev veter. Znanstveniki so namreč predstavili možnost pridobivanja energije z izrabljanjem energije Sončevega vetra, ki bi ga satelit pretvoril v energijo in jo poslal na Zemljo v žarku, z njim pa bi bili zmožni zadostili milijardno-kratnim potrebam po energiji.



Predstavljen satelit je v svojem jedru koncept Dyson-Harrop satelita. Srce tega satelita bi bila dolga kovinska zanka, obrnjena proti Soncu, ki bi bila nabita tako, da bi ustvarjala cilindrično magnetno polje, ki bi zbiralo elektrone, ki predstavljajo polovico Sončevega vetra. Ti elektroni so potem poslani v kovinski sferični sprejemnik, kjer ustvarijo tok, ki je pogon za...