Demenca

Nekatere dementne osebe (ali pa ko se začnejo pojavljati prvi blagi znaki/simptomi demence) se ponavadi spomnejo stvari za več let ali desetletij nazaj, kratkoročno pa ne. Videl na lastne oči kako lahko dementna oseba z lahkoto reši križanke, ne zmore pa kakšnega preprostega opravila. Seveda je dokaj odvisno od posameznika kako zadeva napreduje in v kateri obliki se začne pojavljati. Nekateri se postopoma zapirajo, popolnoma postanejo nezaupljivi, neaktivnost, ipd.


Kako komunicirati? Uf...jaz bi rekel potrpežljivo. Mal se čudno sliši sam enostavno nekoga, ki je nažalost prišel do take stopnje, ne moreš prisiliti, da se bo spomnil za neko stvar pred 2 urama. Tud če bi bila rahla oblika ali pa bodisi raztresenost, se enostavno pri osebi oblikuje nekakšen odpor.

Bikica195 je 1. jan 2019 ob 20:01 izjavil:

Verjetno vsak od vas pozna vsaj 1 osebo, ki trpi za demenco.Prosila bi vas, če zapišete kakšen stavek o komunikaciji z osebo z demenco (s prav vašo konkretno osebo in ne pravila za uspešno komunikacijo in podobno).

"Ne jim oporekat, ker oni lahko jasno vidijo, da iz njih briješ norce." je bil najboljši nasvet psihiatra, ki smo ga dobili za delo z dementnim sorodnikom.

Ko se enkrat sprijazniš, da imajo v glavi drugačen svet in da so možgani tisti, ki se odločajo, kaj v resnici vidijo, vse postane precej manj stresno, je pa vsekakor še vedno naporno.

Barbarpapa2 je 1. jan 2019 ob 21:01 izjavil:

Mogoče je bil tudi poseben primer dementnega bolnika, ker se je zelo močna demenca pri njemu pojavila praktično v nekaj dneh po močni poškodbi glave...

Neredko gre tudi za možganski infarkt ali podoben dogodek. Moj dedek ni več prepoznal ženske, s katero je bil več kot 50 let poročen, pa smo po pogovoru s psihiatrom sprejeli, da to tako je in da je v njegovi glavi neka neznana ženska, ki smo jo potem spremenili v "eno, ki mu pride pomagat, da se umije", pa se je pomiril. Ne more se pa sprijazniti s tem, da mu vsi okoli njega govorijo reči, za katere on _vidi_, da so čisto mimo.

Podobna izkušnja, kot nekaj napisanih zgoraj.

Mnogo, mnogo let nazaj sem v sklopu študija kot prostovoljec delal v domu upokojencev, na oddelku starostnikov z demenco. Vidiš, doživiš marsikaj. Pogosto ob vsem tem najbolj trpijo, težko razumejo spremembo, svojci. Ko te lastna mati ozmerja ali ne prepozna in podobno.
Kot je že nekdo zgoraj omenil, pri tem bolj trpi kratkročni spomin, medtem ko se marsikdo spomni reči iz otroštva, kot bi se zgodile včeraj.
Spomnim se primera ene gospe, ki je imela ob večerih pred spanjem največje strahove, če je kurnik zaprt. Ne hecam se, to ji je res predstavljalo neverjetno stisko, ob čemer sem se sam naučil, da ji z razlaganjem, da tu ni nobenega kurnika ipd. nič ne pomagam. Pa potem tisto olajšaje na obrazu, ko sem ji namesto pregovarjanja z njo, preprosto odgovoril, da sem kurnik jaz zaprl ...

En primer (hude) demence, ki ga poznam je bil tudi to, da se je ta dementna oseba vedno na glas spominjala svoje prve ljubezni in o njej vedno na veliko govorila - prva ljubezen ni bil trenutni mož (s katerim je bila 70 let poročena) in je v tistem času vedno skrbel za njo.

Prav tako se ta oseba ni več spominjala svojih otrok, čeprav jih je videvala praktično vsaki dan.

Mislim, da je pri demenci glavna predvsem velika mera potrpljenja.

MIHAc27 je 2. jan 2019 ob 21:56 izjavil:

Potrpljenje ja, saj veste kako pravijo... Da je to božja mast a gorje tistemu, ki se z njo maže.

Meni ga je zmanjkalo z taščo. Žal. Pa moji ženi isto. Smo se kakšno stvar dogovorili, ma čez 2 dni je bilo vse po starem.
Imela je neka svoja pravila, in če se jih nisi držal smo se kregali (od čiščenja, temperature v stanovanju, odprtosti določenih vrat,...) bilo je tako hudo, da sem moral pobrati vse ventile iz radiatorjev, drugače je bilo vsakih 5 minut drugače.
Zgodbic iz mladosti smo se tudi naposlušali. Vsak obisk vedno eno in isto...da ni nikoli nič smela kot otrok, niti kot odrasla, ker ji starši niso pustili.
Ravno danes sva govorila, ker sem slučajno opazil, da ima visok račun na telefonu (to pač lahko spremljam preko PC-ja). 4x me vpraša za kater telefon sploh gre, in katera položnica je to. Potem pa 3x kako bo plačala (ima na trajnik). Bolj kot ji govorim, da bo avtomatsko plačano, bolj jo skrbi kako bo do banke prišla.

Drugače sem si pa nekaj časa zapisoval, kaj dela ko ima napad demence. Bi si mislili, da pišem komedijo (en primer: se vsede na stopnice, jo vprašam kaj dela. Odgovori, da je prišla ravno od prijatelja in kje vse je še bila. No v resnici je bila cel dan doma, pa pri kom je bila tudi ni vedela več.)

No največja žaljivka zanjo je, če ji rečeš da ima demenco. Ne je nima! Tudi video posnetek sem naredil in je bila samo tiho, ni znala razložit svojega vedenja.

Je pa imela demenco tudi babica... z njo sem imel manj stikov ko jo je to doletelo, ampak pravijo mi, da je npr. po kosilu odšla ven in po mestu prosjačila za hrano, ker da ji noben doma nič ne da. Je dobesedno pozabila, da je jedla.

Pogovori sami znajo biti utrujajoči. Eno in isto stvar moraš večkrat povedati ali vsaj slišati. Eno in isto prosit, razlagat. Verjetno je še res najbolj enostavno poiskat odgovor, ki ga hoče slišat pa tudi če ni res.

Točno to se je meni zgodilo. Svaka čast moškim, ki to zdržijo in obvladajo.

MIHAc27, ti si zdaj zabluzil cisto v druge vode. Saj ves kako pravijo, ce lahko tasca pride na kosilo v halji in copatih, potem zivis preblizu. Ce ti zivi v bajti si pa sploh sam kriv.

MIHAc27 je 2. jan 2019 ob 21:56 izjavil:

No največja žaljivka zanjo je, če ji rečeš da ima demenco. Ne je nima! Tudi video posnetek sem naredil in je bila samo tiho, ni znala razložit svojega vedenja.

Kaj je s tabo narobe? Povsem po nepotrebnem se norčuješ iz človeka s poškodovanimi možgani, nam pa razlagaš, kako grozno je, ker se moraš ves čas kregat.

Ni se ti treba. Ni "verjetno najbolj enostavno", ampak _pravilno_, da ji poveš tisto, kar mora slišat. Njen stres je večji od tvojega, ker ona vidi, da nekaj ne štima, njeni možgani pa to zaflikajo na edini način, na katerega so to še sposobni - s kvačkanjem spominov, do katerih še imajo dostop.

Pa otresi se otročje ideje, da to počne zato, da vas zajebava.

Babica se je spremenila, pozabljala je zakaj je šla v klet, 100x na dan me je vprašala če bom kaj jedel, težko je kaj razumela.
Zdravniška ocena je bila, da je pač stara in senilna, dementna itd.
Dokler ni nekega večera prišlo do kolapsa, ni našla stranišča in se nazadnje ni ničesar več zavedala. Po temeljitem pregledu v bolnišnici so ugotovili da je imela hudo sladkorno.
Malo tablet in je bila kot nova.
Nasvet : ko se pri kom pojavijo problemi je dobro preveriti če ima sladkorno bolezen, ni vse starost, senilnost ali demenca, ali pa kombinacija.

Se je pa po 2 letih udarila na glavo, ko se je usedla mimo stola,( ok, v bolnici si je zlomila kolk, kar nam niso povedali), potem pa se je njeno stanje spreminjalo.
En dan je lahko brala časopis in vse razumela, drug dan pa ni vedela kako ji je ime. Na sliki z rožami je videla obraze sošolcev s katerimi je hodila v šolo 70 let nazaj. Spominjala se je podrobnosti iz otroštva, sedanjosti pa ne. Naslednji dan je bila pa spet normalna.

Primer sosede je pa še hujši, saj punca ni več poznala sorodnikov in moža s katerim je bila poročena čez 50 let.
Ko se je zbudila je kričala, kdo je ta tuji moški, ki je zlezel k njej v posteljo.
Problem je bil pa tudi v tem, ker je velikokrat hotela oditi domov, verjetno tja kjer je živela kot otrok. Večkrat sem jo srečal pred hišo in sem jo vprašal kam gre, domov. Pa sem jo samo lepo preusmeril nazaj domov.

Večina dementnih ljudi želi domov, v okolje, ki ga poznajo, se pravi tja kjer so živeli kot otroci.

Največji problem je v tem, ker svojci ne dojamejo, da imajo bolnega sorodnika, ki ni postal hudoben in jim hoče nagajati, temveč je bolan in rabi pomoč.

Kot so že pred mano napisali je takšnemu človeku treba povedati to, kar bi rad slišal, tudi če 100x vpraša eno in isto, zanj je to vse prvič.
Težko je razumeti, da nekdo, s katerim si živel veliko let ne ve kdo si in tega, da ne ve kje je in kdo sploh je.
Ti ljudje živijo v svojem svetu, mi ki smo pa še nekako normalni jim moramo pa pomagati da jim je lažje.

Pri nas pa je babica zablodila. Večinoma smo ji pritrjevali, pa peljali smo jo k rojstni hiši, lastnega doma pa ni nikoli več prepoznala. Se je pa spomnila moje mame, svoje snahe, svojih sinov in hčerke pa ne. Je fotra kar matralo nekaj časa. Potem je pa itak morala v dom ker doma ni bila več sposobna sama skrbeti zase. Znala pa je cel kup pesmic iz otroštva. Smo pač ene 5x prepevali "Stara sem stara, delat ne morem, godci zagodejo plesat pa pojdem." Ker je bila babica zame ni bila neka huda težava, fotru in njegovim se je pa konkretno sesul svet ker jih ni več prepoznala. So kar rabli nekaj časa.

Mogoče bi se oseba, ki je odprl to temo, malce bolj razpisala, kaj jo zanima. Ker je demenc več vrst in ne veljajo ista pravila.

Sploh za starejše rahlo dementne v DSO in osamljene je COVID situacija slaba. Vsi ljudje praktično katere vidijo imajo maske na obrazu. Dejansko pride do razčlovečenja.

Gagatronix je 17. nov 2021 ob 10:29 izjavil:

Ko da bi govoril, da se je stevilo avtistov povecalo--ne, samo vedno boljse diagnosticne metode imamo. Vcasih so rekli da je Janezek pac "mal poseben" pa ga zaklenili v klet.

Ja saj. Danes pa je Janezek politik in zaklene TEBE v klet.

Sry za dvojni post, sem pogledal definicijo autista: https://www.avtizem.net/kaj-je-avtizem , samo osnovne značilnosti. Upam, da bom pravilno zastavil zadevo. Kakšen bi izgledal profil vzgojitelja, ki bi otroka vzgojil v avtista, se pravi otrok načeloma kasneje ve kaj je autizem in normalno.

Ce ne kaj drugega se povecuje z daljsanjem zivljenjske dobe. Menda ne linearno.

delavec44 je 18. nov 2021 ob 11:42 izjavil:

Življenjska doba je čedalje višja kar logično pomeni več dementnih ljudi. Možgani niso narejeni za tako dolgo delovanje.

Zato jih večina kar varčuje pri uporabi.

Najbolj kruto je, ko na neki točki spoznaš, da je oseba, kot si jo poznal, v bistvu že odšla in je ostala samo lupina.