Napadi na pravico do anonimnega komuniciranja

Ne da bi podcenjevali resnosti boja proti kriminalu oziroma terorizmu, moramo vendarle izpostaviti eno skrajno zaskrbljujočo misel: politiki širom oble se (ponovno? preprosto?) ne čutijo več dolžne kaj posebej utemeljevati posegov v človekovo pravico do miru pri svojem vsakodnevnem življenju in delu (zasebnost). Nova policijska pooblastila so kar sama od sebe "sorazmerna" in "nujna", škodljive posledice iz njih "zanemarljive", nasprotovanje njim pa "čudno" in "nedržavotvorno", če ne kar "sumljivo". Sorazmernost ukrepov se domneva ali domišlja, naj se slučajno že znajde na mizi.

Zgodovina cenzure je dolga, trnova ter lep opomnik na pomen in nevarnost, ki so jo širjenju napačne ideje pripisovali vladarji skoraj vseh celin, narodov in veroizpovedi. Vse to velja še v današnji družbi, s to razliko, da smo postali mnogo bolj odvisni od tehnologije kot kadarkoli prej. Telegraf in telefon sta pošteno pohitrila hitrost medsebojne komunikacije na otipljivo razdaljo, internet pa jo je dvignil na čisto nov nivo. Žal jo je istočasno tudi močno centraliziral in standardiziral, kar daje odlično podlago za vladni nadzor obstoja in vsebine komunikacij, ter (v dobi mobilnih telefonov) še gibanja posameznika.

Kazenska zakonodaja, katere naloga je zavarovati človeka in državljana pred ekscesi pravosodja (!), le počasi sledi. Omejitve prikritemu prisluškovanju telefona so prišle šele v poznih šestdesetih, skoraj pol stoletja po tem, ko je sodnik Brandeis v znamenitem odklonilnem mnenju opozoril na izjemno škodljivost tehničnih posegov v zasebnost in posledično nujo reguliranja teh. Kot je povedal, predstavlja tajni nadzor telefonskih pogovorov bistveno večji poseg od zasega posamezne pisemske kuverte. In z mobilnimi komunikaciji oziroma internetom je samo še huje. Predstavljajte si samo, kaj vse vaš GMail nabiralnik pove o vas. Potem si pa predstavljajte še, da si policija želi kopije, imenika, iskalnika in še virov RSS (RSS feed) s spremembami.

Nedolžni se nimamo česa bati, a kdo je nedolžen in kdo kriv, pa lahko presodi le vlada, seveda po predhodnem skrbnem pregledu vseh.

vir: The Globe and Mail

FBI-jev direktor Robert Mueller, je med nedavnim zaslišanjem pred Kongresom povedal, da biro nujno potrebuje pravice in tehnične rešitve za nadzor internetnih komunikacijskih protokolov, sicer bodo ostali v temi v boju zoper kriminalce. Pravi, da obstoječi obvezni programski skriti vhodi (backdoor) v telefonskih centralah, internetnih usmerjevalnikih in večjih omrežjih VoIP (Skype ..) sicer delujejo odlično, a jih nihče več ne uporablja. Kriminalci si bojda po novem pošiljajo elektronsko pošto in za klepet uporabljajo Facebook, oni pa tega ne vidijo. Istega mnenja so njegovi severni sosedje v Kanadi (minister za javno varnost Vic Toews), na tej strani oceana pa predvsem Britanci (notranja ministrica Theresa May). Nemci jim medtem pravijo, da tako oster nadzor ni ne sorazmeren ne potreben ter da se s klasičnimi policijskimi metodami vse najde in posebne ukrepe uporabi le takrat, ko je to utemeljeno. Naše to še toliko bolj mede. Po eni strani imamo zelo striktno zakonodajo, začenši s slabimi spomini na UDBO v 37. členu ustave, po drugi strani pa breme retencijske direktive in željo ne tehnološko zaspati.

Takšen celokupni nadzor telekomunikacij močno otežuje možnost posameznika, da se njegov pogovor "skrije v množici" in ostane neodkrit. Zainteresirane posameznike prisili v iskanje bolj aktivnih ukrepov za zavarovanje vsebine pogovora, strank v pogovoru in tudi obstoja pogovora samega. Ena od popularnih rešitev je šifriranje, o čemer smo že obsežno pisali. A tudi tu so problemi. V Veliki Britaniji mora osumljenec policiji predati šifrirni ključ, sicer ga lahko zaprejo za dve leti. Ameriška sodišča so se letos odločila enako, ker bi drugačno razmišljanje "lahko poslalo napačen signal osumljencem", če citiramo stališče tožilstva. Ta in podobni dogodki porajajo vprašanje, ali je posameznik sploh upravičen do anonimnega komuniciranja. A ni mar to nekaj, kar povzroča več škode kot koristi - vzpodbuja spletne nasilneže (cyberbully), daje potuho pedofilom, omogoča mirno načrtovanje terorističnih napadov? Policija se strinja, zato namerava postaviti kamero za vsak vogal, nato pa prepovedati plazenje ob stenah in nošenje kamuflaže. Ker bo tako za vse bolje, dodajata strica iz V za Vinkota in Lačnih igric. No pa poglejmo, kaj nam pripravljajo.

1. Kanada: "Imate dve možnosti: podprete lahko ali nas ali pa pedofile!"

Z bolj-ko-ne temi besedami je Vic Toews, kanadski minister za domovinsko varnost in karierni politik pospremil februarsko parlamentarno razpravo o predlogu Zakona C-30 o zaščiti otrok pred internetnimi plenilci. C-30 je že četrti ali peti v seriji poskusov uzakonitve ti. lawful accessa, tj. zakonodajnega principa, da policijski nadzor telefonskih, mobilnih in spletnih komunikacij ne predstavlja omembe vrednega posega v zasebnost človeka in državljana in zatorej predhodna sodna odredba ni potrebna (od tod beseda lawful). Zakon bi policijskim, obveščevalnim in drugim s strani g. Toewsa pooblaščenim delavcem dal neomejen dostop do podatkov o naročnikih in prometu na omenjenih servisih, glede vsebine komunikacije pa možnost neomejenega vstopa v strežniške sobe za potrebe namestitve prikritega prisluškovanja, vse to izrecno brez sodne odredbe.

Gospod Toews je svoje življenje in delo posvetil politiki. Pred nastopom na sedanjo vlogo ministra za javno varnost je bil še finančni minister, pa pravosodni, pa predsednik Vrhovnega sodišča, kjer je tudi na veliko kadroval. Še pred tem se je udejstvoval v zakonodajnem telesu svoje rodne Manitobe. Tudi ni nekaznovan, saj so ga obsodili zaradi kršitve zakona o financiranju volilne kampanije, čeprav sedel ni.

vir: Wikipedia

Če ima policija legitimen razlog za vpogled v moje bančne izpiske, e-pošto ali zgodovino brskanja, res ne bi smela imeti problema s pridobitvijo sodne odredbe [za izvedbo ustreznih prikritih preiskovalnih ukrepov]. Preprosto ne morem razumeti, zakaj se policija boji svoje predloge razgrniti pred sodiščem, če ve, da so zakoniti in nujno potrebni.
- Poslanka liberalcev Judy Sgro

Skoraj vsakdo izmed nas že ima Blackberry, iPhone, iPad ali prenosnik. Svoje telefone ves čas nosimo s sabo. Iz besedila izhaja, da policija to vidi kot orodje za stalno spremljanje naše lokacije in gibanja. Ob tem nam pravijo, da so vsi ti podatki tudi že na voljo v telefonskem imeniku, a ko sem zadnjič preverila, ni v tem imeniku pisalo prav nič o moji geografski lokaciji od jutra do zore.
- Poslanka nove demokratske stranke, Charmaine Borg

Politiki in policisti sami sebi [lažejo], da jim bo stalni nadzor komunikacij omogočil predvsem odkritje utajevalcev davka, neplačnikov preživnine za otroke, ali kršiteljev človekovih pravic [..]. Kaj pa bo s tistimi, ki iskreno verjamejo, da je homoseksualnost greh in potem to svoje prepričanje izrazijo v e-poštnem sporočilu, morda z malo preveč močnimi besedami? Ali pa lastniki stanovanj, ki prenavljajo klet in se slučajno zagovorijo, da mislijo plačati z gotovino, da bi jim dacarji dali mir? [Naj so tudi ti ljudje nadzorovani, in ali naj njihove takšne izjave sprožijo alarme pri ustreznih agencijah?].
- Takratni kolumnist za National Post, Lorne Gunter, ki je predlog C-30 sprva podpiral, nato pa si premislil. Njegova izjava nazorno pove, kam pes Vic taco moli.

Ko gre za zasebnost na internetu, jaz [raje] podprem pedofile.
- Kolumnistka za The Globe and Mail, Margaret Wente, v svojem komentarju na Vicovo provokacijo.

Tudi javnost stvari ni videla na Vicov način. Ob pomoči medijskih osebnosti se je na Twittru organizirala viralna kampanija #tellviceverything in Kanadčani širom dežele so Toewsu začeli sporočati vsakovrstne pripetljaje, po principu "čim manj je pomembno, tem bolje je", da bi ilustrirali nesmiselnost in absurdnost vladnega nadzora nad vsakodnevno spletno komunikacijo. Sporočali so mu najrazličnejše pripetljaje, od težav s pomanjkanjem toaletnega papirja do tega, da so pomotoma pobrisali eno e-poštno sporočilo in ali ga je lepo prosim mogoče dobiti nazaj. Oznaka (hashtag) je v kratkem času postala najbolj priljubljena v deželi in dvignila obrvi tudi marsikje čez mejo.

Ne brez učinka. Vlada premierja Harperja je prekinila nadaljnjo razpravo o predlogu in ga posredovala v ustavno presojo k stalnemu komiteju državnega zbora za pravna vprašanja. To se bojda ne dogaja ravno pogosto. Za razliko od sporazuma ACTA, kjer je evropski parlament le blefiral z odložitvijo glasovanja do pridobitve mnenja Sodišča EU, bodo v tem primeru dejansko počakali. Zakon tako čaka na drugo branje, minister Toews pa glede nadaljevanja postopka ostaja enako neomajen kot prej.

Karikatura National Posta ponazarja vso absurdnost Vicovega argumenta.

vir: National Post

2. Združeno kraljestvo in njihov "snoopers' charter"

Po tako neprepričljivi predstavi Kanadskih kolegov so na Otoku zavihali rokave in svoj predlog predstavili v nekoliko bolj zmerni luči. Najava je po britanski tradiciji pripadla Kraljici, ki je v rednem nagovoru parlamentu 9. maja letos predstavila poglavitne zakonodajne rešitve tekočega vladnega mandata Davida Camerona.

vir: BBC

Med njimi najdemo tudi modernizacijo britanskega Zakona o elektronskih komunikacijah, ki cilja na "ohranitev sposobnosti policije do dostopa do bistvenih komunikacijskih podatkov, seveda ob striktnem spoštovanju varoval zasebnosti". Pod "bistvene" mislijo podatke o tem, kdo pošilja e-pošto komu (ter kdaj), oziroma isto v obliki hipnih sporočil na Facebook-u, MSN-ju, Gtalk-u in drugih priljubljenih platformah. Vladna rešitev predvideva hrambo teh podatkov za obdobje enega leta, ter dostop že na podlagi zaprosila višjega policijskega svetnika, se pravi brez potrebe za utemeljeni sum in sodno odredbo.

Zakaj? Britanska vlada pravi, citirajoč varnostne strokovnjake, da lahko po sedanji zakonodaji policija brez sodne avtorizacije pride le do najosnovnejših podatkov o klicih v stacionarnem in mobilnem telefonskem omrežju. Zadnja zakonodajna revizija je bila namreč okoli leta 2000 in zato še ni mogla upoštevati selitve komunikacije na internet, ne na Skype in zagotovo ne na e-pošto in spletni klepet. To je torej treba pod nujno urediti. Cameronova ekipa se tukaj prikladno postavi na domnevo, da je vsesplošni nadzor telefonskih komunikacij kar sam po sebi OK (kar ni, glej spodaj), tako da ostane več časa za problem "zastarele zakonodaje", ki istega ne dovoli za nove tehnologije.

In ti problemi so znatni. Notranja ministrica Theresa May (na sliki) je še isti dan opoziciji sporočila, da prav zaradi prekratke hrambe prometnih podatkov - takrat le tri mesece proti zdaj predlaganemu letu dni ali več - leta 2007 niso mogli izslediti 9 članov mednarodne pedofilske mreže. Izjava je držala le nekaj ur, nakar jo je njen lastni center za zaščito otrok opozoril, da meša jabolka in hruške.

Gospa May velja za odločno borko za policijska pooblastila, tako tehnična kot tista bolj klasična za razpihavanje študentskih protestov.

vir: Telegraph News

Je pa bilo mogoče te podatke precej brezsramno zlorabljati. Po britanskem zakonu RIPA so skoraj popoln dostop do njih imeli tudi predstavniki lokalne samouprave v Angliji in Walesu - skupaj 134 občinskih svetov - kar so s pridom izkoriščali za preiskavo stvari, ki sploh niso kaznivo dejanje, na primer nadzorom staršev, ki naj bi s fiktivnimi selitvami svoje otroke prepisovali v sosednje šole, ali gospodinjstev, ki naj bi nastavljala smetnjake za pobiranje na napačne dneve. Tovrstni primeri, je povedal predstavnik policije, so "metali slabo luč" na celoten sistem hrambe komunikacijskih podatkov, zato misli Mayeva občinskim svetom po novem prepovedati dostop. Iz tega strahu je v kraljičinem govoru tudi klavzula "ob striktnem spoštovanju varoval zasebnosti", ki jo je tik pred zdajci vstavil namestnik premierja Nick Clegg osebno.

K sreči je pridobitev vsebine komunikacije (klica, sms-a, e-pošte) še naprej mogoča le za vnaprej in le na podlagi sodne odredbe.

3. Američani s CISPA in CALEA

Američani morajo biti še za stopnjo ali dve previdnejši, ker celotna njihova ustava temelji na slabih izkušnjah z britansko zlorabo oblasti v času kolonij. Njihovo vrhovno sodišče je prejšnje stoletje razvilo sorazmerno obsežno in temeljito prakso varovanja zasebnosti in pri tem vladi zaukazalo obsežne omejitve. Nekaj tega se je, žalostno kot je, uredilo s Patriot Actom v mesecih po napadih 11. septembra, vendar je doseg tega zakona - boj proti terorizmu - mogoče tolmačiti le tako široko, še posebej po dveh nepopularnih vojnah v Afganistanu in Iraku.

Ameriška zvezna policija in Vrhovni državni tožilec zato že nekaj časa spreminjata retoriko - zdaj po novem sta v ospredju boj proti mednarodnemu kiberkriminalu na eni strani in preprodajalcem drog na drugi, oboji pa se v skladu s trendi današnjega časa iz telefonskih govorilnic selijo na internet.

CISPA oziroma Cyber Intelligence Sharing and Protection Act je napol sprejet zakon o sodelovanju komunikacijskih ponudnikov z vlado. Njegova rdeča nit je v tem, da korporacije - operaterje telefonskih omrežij, internetne ponudnike in velike internetne spletne strani vabi, vzpodbuja in nagrajuje za prostovoljno izročanje osebnih komunikacijskih podatkov vladi, z utemeljitvijo, da bodo ti podatki pomagali pri varovanju pred tujimi in domačimi spletnimi napadi, od hektivistov pa do tujih obveščevalnih služb. Pravijo, da je stanje glede obojih alarmantno. Želijo si predvsem podatkov v zvezi z domnevnimi vdori in napadi na dosegljivost omrežja (DDOS), neuradno pa se ne branijo prav ničesar. Seveda bodo prijavitelje nagradili s popolno imuniteto pred morebitnimi tožbami strank, katerih osebni podatki so bili posredovani vladi brez pravne podlage in brez sodne odredbe.

Če CISPA deluje po principu "vi nam podarite", pa je CALEA izrazito drugačen stroj, mišljen za "mi si sami vzamemo". Communications Assistance for Law Enforcement Act že od leta obvezuje ponudnike stacionarnih in mobilnih telefonskih storitev, da vladi na zahtevo ponudijo natančne dnevniške zapise za vsak poskus klica ali sms-a, po potrebi pa poskrbijo tudi za prikrito prisluškovanje klicu. Od leta 2007 velja isto tudi za vse večje VoIP storitve (npr. Skype) in pobudnike mrežnih usmerjevalnikov, zaradi česar je prisluškovanje prometu določenega internetnega naročnika sorazmerno enostavno. Zdaj FBI pravi, da ni druge možnosti, kot da se enako uredi še za spletne ponudnike komunikacij, kamor spadajo ponudniki spletne pošte, družbenih omrežij in neposrednega sporočanja. Z drugimi besedami - "we need wiretap-ready websites now".

Šefi FBI so že vso pomlad aktivni po vsej Silicijevi dolini, kjer lokalne šefe prepričujejo, naj jim ne otežujejo implementacije sistema. Pogajanja domnevno potekajo po daj-dam logiki, kjer FBI dobi svoje, podjetja pa v zameno za to le minimalni nadzor FTC glede njihovega ravnanja z uporabniškimi podatki. Povedano po domače, predstavniki oblasti dajejo podjetjem zeleno luč za zlorabo uporabniških podatkov, dokler so ta podjetja oblasti pripravljena dovoliti isto.

Za zdaj jim kaže dobro. Svoje nasprotovanje zakonu CISPA je odkrito izrazila le Mozilla, medtem ko se Facebook ne samo strinja z vlado, ampak tudi odkrito hvali novo ponujeno sodelovanje v boju za bolj varni splet (prav tam).

4. Nemčija

Nemci so se zaradi slabih izkušenj iz preteklosti odločili, da se tega ne gredo.

5. Slovenski visokotehnološki gozdni požigi, ki se po podatkih policije 'še kar dogajajo'

Slovenija je v precej zanimivem položaju. Po eni strani imamo odlična izhodišča v ustavni ureditvi, po drugi pa precej jalovo prakso.

37. člen (varstvo tajnosti pisem in drugih občil)

Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil.

Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstva tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Izbira besed je resnično dobro premišljena. Poseg v komunikacijsko zasebnost pri nas ni mogoč v pravdnem, nepravdnem, upravnem (ups, UNPIS ...) ali postopku o prekršku. V igri mora biti kaznivo dejanje, pa še potem mora tožilec poskrbeti za izrecno zakonsko podlago, izkazati nujnost in dobiti odredbo sodišča. A nuja je velika, če sodišča povprečno dnevno izdajo 5 nalogov, oziroma skupaj 1580 leta 2008 in 1271 leta 2009, kakšnega pa se tudi zavrne? Če računamo, da lahko en nalog vsebuje tudi več tarč in da policija ne pridobiva podatkov brez nalogov, lahko hitro pridemo do zaključka, da policija zahteva izpiske mobilnega telefona praktično za vsako dvajseto raziskovano kaznivo dejanje (skupaj 81 tisoč oziroma 86 tisoč letno v istih dveh letih)?!

Nujno je najbrž zato, ker so kriteriji za "nujno" sorazmerno nizki. Tožilec mora izkazati samo "razloge za sum", kamor spada vse, kar je zmožen preliti na papir. Za izvedbo hišne preiskave je potrebno bistveno več (utemeljeni sum) in (tudi zato) je hišnih preiskav mnogo manj. Argument, da predstavlja izpisek prometa na računu manjši poseg kot preiskava stanovanja, se morda sliši logičen, vendar vsaj v ustavi zanj ni podlage. Prav nasprotno, marsikomu je seznam klicev še kako dragocen, in nekdanji časopis News of the World bi se s tem gotovo strinjal.

Policija je torej pridobivanje izpiskov mobilnega prometa in mobilne lokacije zgrabila z obema rokama, sodišča pa niso nasprotovala. Kje se torej nahaja problem? Za začetek v tem, da se včasih potrebuje "izpisek" prometa za celotno bazno postajo, ne za posamezni telefonski priključek. O tem smo prvič pisali lani junija, ko se je v noveli ZKP-ja znašel popravek v to smer. Sodeč po oktobrskih besedah takratnega ministra Zalarja pred sicer razpuščenim, a še kako vitalnim parlamentom je bil tovrsten predlog v letih 2010-2011 skupaj vložen le petkrat (beri petkrat brez pravne podlage). Kot en primer je navedel krajo orožja iz vojašnice Postojna, kjer naj bi bili storilci prišli s prenosnimi radijskimi telefoni (walky-talkie), vendar ti zaradi zahtevnega terena niso delovali, zato so preklopili na mobilne telefone. Policija ni imela številk, bi pa lahko pokukali v retencijsko bazo in jih dobili, če jih operater ne bi v danem primeru odslovil. A to ni edini primer. Potem so tu še visoko tehnološki netilci gozdnih požarov, ki za proženje uporabljajo prav mobitele, nakar SIM kartice na prožilcu zgorijo skupaj z vsem ostalim in ni več mogoče ugotoviti identitete klicatelja. To se v praksi kar dogaja po podatkih policije, je povedal g. Zalar. Najbrž ne ravno vseh petih primerih na dve leti, a vseeno. Pa je še kaj? So še hipotetični primeri, na primer naročeni umori, ropi v bankah (sploh če prerasejo v situacijo s talci), ogrožanje otrok v šolah, ali že omenjeno proženje eksploziva na daljavo. Po tolmačenju g. Zalarja bi tukaj državljani lahko upravičeno pričakovali, da bodo policisti pravočasno rešili situacijo, zato bi ukrep odtehtal poseg v komunikacijsko zasebnost tudi tistih oseb, ki niso osumljenci, oziroma nikakor niso povezani z izvrševanjem kaznivega dejanja. Še dobro. A kljub temu se poslanci lani s to novelo niso strinjali.

Torej telefoni, to je pet primerov na dve leti. Kaj pa na spletu? Ta primer je večplasten. Najprej mora policija ugotoviti, kateri IP je povezan z pripravo oziroma izvršitvijo kaznivega dejanja. Te podatke bo praviloma hranil nek gostitelj spletne storitve, na primer forum ali sveže izmaličen (defacement) vladni portal.

Za zdaj torej predpostavimo, da je nek spletni portal policiji prostovoljno poslal IP naslove kršiteljev, ter vse ostale podatke. Policija mora te podatke prevesti v ime in priimek naročnika. Za to je na voljo ti. retencijska baza, a kot kaže, so policisti nad njo precej ne navdušeni. To so lani novembra jasno nakazali s predlagano novelo ZEKom, ki bi te IP naslove vtaknila v ločeno naročniško bazo, kjer bi bil dostop spet možen brez sodne odredbe, predvsem pa dlje časa. Takšno bazo so že nekaj časa koristili za statične IP-je, ki so bili zavedeni v naročniški pogodbi, vendar isti postopek ni bil uporaben za dinamične IP-je. Imetniki teh tako imajo privilegij, da se je za poseg v njihovo ustavno pravico zahtevalo, da 1) policija dobi odredbo za dostop v retencijsko bazo, 2) to odredbo dobi v 6 mesecih od dogodka, tj. preden se podatki pobrišejo, kar pa ni vedno tako enostavno. Interes za trajnejšo in slabo varovano vzporedno bazo je tako dobro viden, sploh glede na komentar policije, da so do teh podatkov [doslej] prišli vedno in da bodo tudi vnaprej, ustava gor ali dol?!

Čemu torej imamo ustavo in retencijsko direktivo? Če skočimo iz novembra nazaj na september, na javno predstavitev mnenj o takrat aktualni noveli ZKP, slišimo stališče pravosodnega ministrstva, da so pomisleki o zbiranju komunikacijskih podatkov nedolžnih državljanov padli že z evropsko direktivo, po kateri se v EU shranjujejo vse elektronske komunikacije, čeprav je več kot 99 odstotkov Evropejcev verjetno nedolžnih. Gospod Pavlin je takrat šel še dlje, rekoč, da ob priznanju krovne retencije za vse bazne postaje, sodna odredba za eno posamično vsekakor ne bi smela predstavljati težavem, saj je slednji ukrep nujno bolj sorazmeren. Istočasno je sporočil, da ima Slovenija drugo najbolj restriktivno ustavo v Evropi, takoj za Romunijo in pred Nemčijo. Kar je zelo zanimivo dejstvo, s še bolj zanimivim izvorom. Romunska ustava, tako kot naša tudi iz leta 1991, je sledila dolgoletnemu obdobju komunistične diktature Nikolaja Ceauşesca, ki je imel v mislih predvsem bogastvo sebe in svoje družine, potem izgradnjo ogromne palače (na sliki) in šele precej za tem tudi varovanje (zasebnosti) sodržavljanov. Romunska revolucija, tudi ena bolj krvavih, je zato minila v bridkem spominu na največjo in najbolj nasilno varnostno-obveščevalno službo v vzhodnem bloku, sans KGB, Securat. Nič čudnega ni, da so Romuni zato ustavo spisali posebej trdno, čeprav je po drugi strani res, da je dvajset let kasneje zavedanje o pravicah zasebnosti med najnižjimi med članicami EU. Ne tako drugačno izkušnjo smo imeli tudi mi z UDBO in Vzhodni Nemci s STASI. Ustave so torej že v redu spisane. Kar se pa tiče vindikacijskega učinka retencijske direktive - Nemško ustavno sodišče je direktivo označilo za neustavno in jo potem tudi odpravilo, kar bi tudi pri nas lahko vzeli kot zgled. Sploh zato, ker retencijska baza očitno nikogar preveč ne zanima ..

Nekdanja Ceauşescova rezidenca. 270m x 240 m, 86m višine v 12 nadstropjih.

vir: Wikipedia

Tako se torej izpiski mobilne telefonije s pridom uporabljajo, glede internetnih pa še ne vemo čisto, kaj bi. Bomo pa najbrž v kratkem tudi to ugotovili.

25ž: Zakaj je vse to pomembno

Večina ustavnih pravic, vključno s pravico do anonimnega komuniciranja, se nam danes zdi samoumevnih. Po eni smo lahko le srečni, da živimo v družbi, kjer je to tako, po drugi strani pa ne smemo nikoli pozabiti bolečih zgodovinskih izkušenj, ko so bile te pravice kratene, zaradi česar so si tudi priborile pravico v naših ustavah.

Pravica do tajnosti pisem in drugih občil je tesno povezana s pravicami do svobode govora, pravico do širjenja vesti in mnenj, ter pravico do zbiranja in združevanja. Velja vsesplošno strinjanje, da v zaostrenih političnih razmerah ni mogoče prosto izražati mnenj, saj se to kaznuje z nadlegovanjem, zaporom, tepežem ali čim še hujšim. V takih razmerah prebivalstvo živi v strahu, sicer željno sprememb, a nezmožno kaj dosti narediti glede vsega skupaj. Za družbene spremembe, revolucije, je namreč potrebna množica. Množica se praviloma nabere na javnih zborovanjih, kjer se posamezniki srečajo s somišljeniki, okrepijo svoja prepričanja in dobijo dodatno moč. A velika zborovanja se ne oblikujejo čez noč (mala zborovanja pa je, kot smo se letos naučili, mogoče razgnati že s poprovim sprejem), temveč počasi, skozi postopno širjenje nestrinjanja in želje po spremembi. Za kaj takšnega pa mora posameznik imeti vsaj razumljivo stopnjo pričakovanja, da lahko nekaj pove, brez da bi bil še isti večer tepen. Komuniciranje pod psevdonimom ali kar docela anonimno sta tukaj naravni izbiri. Prav tega pa se avtoritarni režimi, katerih vlada temelji ne na uresničevanju skupnih interesov, ampak le interesov vladajoče manjšine plus birokratskega sloja plus par srečnežev od spodaj, bojijo bolj kot hudič križa. Zato nacionalizirajo sredstva množičnega obveščanja, cenzurirajo neodvisni tisk (sploh prisoten v zdajšnjih časih blogov in mikroblogov) ter urejajo skrivne vhode (backdoor) v popularna komunikacijska omrežja. Če se narod preseli na posredniške strežnike (proxy), https ali Tor, skušajo prepovedati ali tehnično onemogočiti še to, seveda z opremo in znanjem, kupljenem na Zahodu (!). Ne moti jih, da ima narod problem z njimi, dokler vsak posamezni državljan ne ve, da tako mislijo tudi vsi ostali.

Oziroma, kot je v zadevi McIntyre povedalo Vrhovno sodišče:

Ščitenje pravice do anonimnega komuniciranja je bistvenega pomena za obstoj demokratičnega diskurza, v smislu objave kritičnih in manjšinskih stališč. Anonimnost je ščit pred tiranijo večine in je s tem uvrščeno v sam smisel prvega amandmaja: obraniti nepopularne posameznike pred povračilnimi dejanji netolerantne družbe.

Sirci so že več kot leto dni zamotani v državljansko vojno. Smrtne žrtve so v tisočih, ranjeni v deset tisočih, razseljeni v sto tisočih. Prebivalstvo upa na mednarodno intervencijo, o kateri je varnostni svet OZN sicer razpravljal, a ni uspel dobiti privolitve vseh članic s pravico veta. Zato beži - v tujini bi po nekaterih podatkih lahko bilo že do 130.000 beguncev. Ekipa televizijske mreže CNN je nedavno obiskala eno od postojank na meji s Turčijo, upajoč na izjave prisotnih. Bolj presenečeni kot ne so zabeležili, da si želijo spregovoriti domala vsi - ljudje bi radi svojo zgodbo spravili v svet - nekaj, kar jim v domovini ni bilo omogočeno.

Po drugi strani so njihovi predhodniki v lanski arabski pomladi odstavili en kup avtokratskih režimov. Če pogledamo medijsko najbolj odmeven primer - Egipt - je vlada resda ugasnila internet, a šele takrat, ko je že bilo prepozno. Množica je že bila v nizkem startu za na ulice in trge, s šotori na hrbtih in nemalo na grbi za povedati. Režimom širom sveta je to poslalo nevaren signal, da je javnost sposobna sprememb, le priložnost za organizacijo potrebuje. Ne bi bilo veliko presenečenje, če bi bile vse zgoraj naštete spremembe namenjene prav temu.

Za konec še tole (zanimivi del se začne pri 07:30):