Hramba podatkov 2.0

Skladno z izvirno tezo Petra Pavlina s sektorja za kaznovalno pravo in varstvo človekovih pravic pravosodnega ministrstva, da so pomisleki o zbiranju komunikacijskih podatkov nedolžnih državljanov padli že z evropsko direktivo, po kateri se v EU shranjujejo vse elektronske komunikacije, čeprav je več kot 99 odstotkov Evropejcev verjetno nedolžnih, naj bi bil dostop do podatkov baznih postaj – malenkost.

Kot kaže zadnja neuspela sprememba Zakona o kazenskem postopku ni bila osamljen poskus, temveč je bila del večjega načrta. Slab mesec po zadnjem neuspešnem poskusu, se je slovenska vlada odločila nadaljevati začrtano zgodbo. Tokrat poskuša z novelo Zakona o elektronskih komunikacijah uvesti trajno hranjenje podatkov o vaših dostopih do interneta, saj 8 mesecev ne zadostuje za uspešen pregon teroristov, vojnih zločincev in preprodajalcev rabljene opreme preko malih oglasov. Za razliko od uvedbe hrambe prometnih podatkov pred nekaj leti, kjer se je predlagatelj vsaj potrudil z obrazložitvijo (diski so poceni), tokratni predlog ne vsebuje niti poskusa v to smer.

Relevanten člen predlaganega zakona tako operaterjem nalaga obvezno vzpostavitev nove zbirke podatkov. Ta zbirka bo ločena od zakonsko že zahtevane hrambe prometnih podatkov in tudi ne bo enako varovana (dostopi samo na podlagi odredbe sodišča in podobne neprimerne ovire, ki policiji in inšpektorjem onemogočajo učinkovito preganjanje kriminalcev). Predlagano besedilo se tako glasi:

149. člen
(podatki o naročnikih)
(1) Izvajalci storitev zbirajo o svojih naročnikih naslednje podatke:
1. osebno ime oziroma firmo naročnika in njeno organizacijsko obliko;
2. naslov naročnika;
3. davčno številko za fizično osebo ter davčno in matično številko za pravno osebo.
4. naročniško številko in druge elemente oštevilčenja, ki se uporabljajo za vzpostavitev zveze do naročnika ter dodeljene naslove internetnega protokola, ki jih je izvajalec storitev dodelil naročniku, ter datum in čas vsakokratne dodelitve;
5. na željo naročnika akademski, znanstveni ali strokovni naziv naročnika ali naslov njegove elektronske pošte;
6. na podlagi plačila naročnika še dodatne podatke, če to želi naročnik in se s tem ne poseže v pravice tretjih oseb.
(2) Zbrane podatke iz prejšnjega odstavka tega člena lahko izvajalci storitev uporabljajo le za:
1. sklepanje, izvajanje, spremljanje in prekinitev naročniške pogodbe;
2. zaračunavanje storitev;
3. pripravo in izdajanje naročniških imenikov v skladu s tem zakonom
(3) Podatke iz prvega odstavka tega člena se mora ob prenehanju naročniškega razmerja hraniti še eno leto od takrat, ko je bil naročniku izstavljen obračun za opravljene storitve, razen v primerih, ko je s tem zakonom drugače določeno na podlagi 160. člena glede zahtev za dostop do osebnih podatkov in notranjih postopkov, 153. člena glede posredovanja prometnih in lokacijskih podatkov v primerih varovanja življenja in telesa, petega odstavka 161. člena glede zakonitega prestrezanja ali petega odstavka 167. člena glede posredovanja hranjenih podatkov.

Na ta način bodo državni organi do vaše identitete na podlagi uporabljenih IP številk prihajali še eno leto po prekinitvi naročniškega razmerja z vašim ponudnikom internetnih storitev (beri: trajno).

Nesluten razvoj tehnologije je v zadnjih letih omogočil popoln vpogled v vsebino in obstoj vseh stikov državljanov, pri čemer ta nadzor tudi ni časovno omejen. Obstoj in dostop do teh podatkov so si varnostne strukture davno odmrlih režimov predstavljale samo v najbolj norih sanjah. Kaže pa, da je duh odmrlih režimov še vedno med nami.

Osnutek predloga tega zakona je bil objavljen tudi na Državnem portalu Republike Slovenije, e-uprava v rubriki e-demokracija: http://e-uprava.gov.si/e-uprava/edemokr..., MVZT pa predloge in pripombe zainteresirane javnosti sprejema do 28.11.2011 na elektronski naslov: gp.mvzt@gov.si.