Poletni čas omogoča izrabo jutranje svetlobe.
Modro in oranžno obravane države so leta 2017 uporabljale poletni čas.
Večina držav leži v časovnih pasovih, ki ne ustrezajo sončnemu času.
In kot kaže, so se na severu pojavili pomisleki, ali je to res najprimernejša ureditev. Finska je predlagala, da se premikanje ur ukine, Litva pa želi več avtonomije in upoštevanje regionalnih geografskih posebnosti. Trenutna ureditev je namreč rigidno zacementirana za celotno EU, lahko pa seveda države spremenijo svoj časovni pas. Evropska komisija finskega predloga ni zavrgla kot še ene utopične ideje, temveč je za mnenje vprašala državljane. Za to se je odločila, ker finska pobuda ni prva, le najbolj uradna je, sicer pa redno prejemajo pritožbe glede trenutne ureditve. Pripomogel je tudi Evropski parlament, ki je od Komisije zahteval, da direktivo prouči.
Komisija je pripravila spletno anketo, na kateri lahko sodelujejo vsi Evropejci. Odziv je bil tako množičen, da se je sprva strežnik sesul. Do danes so prejeli več kot 1,2 milijona odzivov, anketa pa bo odprta do 16. avgusta. Za zdaj so najštevilčnejši pri reševanju Nemci in Španci, rezultati pa kažejo na geografske razlike. Medtem ko so severne države bolj nagnjene k odpravi premikanja ure, so južne države naklonjene poletnemu času. Tega ni težko razumeti - na severu se ura sončnega vzhoda in zahoda tako zelo spreminja tekom leta, da ura poletnega časa ni prav posebej opazna. Na jugu pa je drugače.
Možnih rešitev je seveda več. Lahko vse ostane, kot je bilo. Druga možnost je ukinitev premikanja ur, pri čemer obdržimo zimski čas. Ta se za Slovenijo najbolje ujema s sončnim časom, torej zahtevo, da je sonce ob 12. uri v zenitu, za druge države pa to ne drži nujno. Zlasti na skrajnem zahodu kontinenta je odstopanje lahko skoraj tri ure. Ta možnost bi skrajšala svetle poletne večere za eno uro. Tretja možnost je obdržati poletni čas, kar bi prineslo temna zimska jutra. Usklajenost uradnega in sončnega časa pa je tako ali tako za večino krajev nemogoča, predvsem pa je v modernem življenju nepomembna, včasih pa tudi nepraktična. Kakorkoli pa se bomo odločili, bo odločitev enaka za celo EU, saj to zahtevata tudi Parlament kakor Komisija, saj da je to nujno za delovanje notranjega trga. Kakšen prestop - denimo Španije ali Francije v greenwiški čas - ne bi povzročal težav, ne bo pa EU dovolila, da si vsaka država po svoje izmisli, kdaj in ali sploh bi premikala urine kazalce.
Premikanje kazalcev je posledica dejstva, da moderni svet ne živi več po soncu temveč po mehaničnih urah. Če se želimo zbujati vsak dan ob isti uri, bomo poleti nekaj svetlobe vrgli proč ali pa pozimi vstajali v temi. Premikanje ure lahko to nekoliko omili, ne more pa tega odpraviti. Na daljnem severu so tako ali tako navajeni - najzgodnejši vzhod v Helsinkih je ob 3.54, najpoznejši pa ob 9.24. Če bi premikanje ure ukinili, bi sonce tam vzhajalo tudi že ob 2.54, zimski vzhod pa bi bil še vedno ob 9.24 (tedaj je čas zimski že sedaj). Analogno velja za zahod - 22.50 ali 15.13. Poleti se ura res ne bi veliko poznala. V Atenah je drugače. Tam sonce vzide ob 6.03 poleti ali 7.37 pozimi, če gledamo ekstrema. Poletni zahod bi se ob uporabi zimskega časa s sedanje 20.51 premaknil na 19.51. To pa se že precej bolj občuti. To je tudi razlog, da poletni čas uporabljamo predvsem v zmernih severnih geografskih širinah, nekaj je tudi držav na južni polobli, ne pa na ekvatorju.
Poletni čas so si seveda izmislili zaradi gospodarskih prihrankov, ne zaradi boljšega počutja. Novozelandski entomolog George Hudson je resda želel več časa ob poletnih večerih za proučevanje žuželk, a to politikov ni prepričalo v premik ur. Resno se je poletni čas začel uporabljati šele med prvo svetovno vojno, ko sta Avstro-Ogrska in Nemčija ugotovili, da lahko tako varčujeta s premogom. Kmalu se je praksa razširila tudi po ostalih evropskih državah, v Rusiji in ZDA. V večini držav so sicer premikanje ure potem ukinili, ko je bilo vojne konec. In tako je ostalo do krize v 70. letih, ko je bilo treba spet začeti varčevati z energijo na vseh koncih. Eden izmed ukrepov je bil tudi uvedba poletnega časa, ki je ostal.
Učinki uporabe poletnega časa so danes tarča burnih razprav. Nekdanji cilj zmanjšanja porabe energije za razsvetljavo ob večerih je resnično zvodenel, saj v ta namen porabimo malo energije. V ZDA jo okrog 7 odstotkov, verjetno jo v Evropi zaradi razširjenosti sijalk in diod še manj. Postavlja se vprašanje, ali v nekaterih krajih z vročim podnebjem poletni čas dvigne porabo energije, ker je treba dlje ohlajati prostore s klimatskimi napravami. Toda efekt, najsi bo v eno ali drugo smer, je majhen. Ameriško ministrstvo za energetiko je pred desetimi leti izračunalo, da podaljšanje poletnega časa za štiri tedne porabo električne energije zniža za 0,5 odstotka. Zlasti občuten je vpliv na ponudnike športov na prostem. Po drugi strani pa so v Indiani izračunali, da je poraba energije zaradi tega poskočila za en odstotek. V enakem velikostnem razredu so tudi ostale študije - pogovarjamo se kvečjemu o odstotku.
Naslednji vidik je zdravstveni. Številni ljudje se zaradi premika ure pritožujejo, ker to vpliva na njihov bioritem. Temu ne gre oporekati, vprašanje je le, ali gre za manjšo in kratkotrajno nevšečnost (navsezadnje ljudje tudi potujejo z letali ali kakšno noč prekrokajo, pa vseeno preživijo) ali za kakšno resno zdravstveno tveganje. V eni izmed bolj znanih raziskav so leta 2008 analizirali pojavnost miokardnega infarkta na Švedskem od leta 1987. Ugotovili so, da se ta spomladi poveča za 5 odstotkov v prvih treh delovnih dneh po spremembi ure, jeseni pa le prvi delovni dan po spremembi ure. To je v skladu z znanim dejstvom, da se človek laže prilagodi na zamik bioritma kakor na prehitevanje, zato je tudi z letalom laže potovati na zahod kakor na vzhod. Hkrati avtorji opozarjajo, da so ljudje na Zahodu kronično neprespani in da v nedeljo takoj po spremembi ure tveganje za miokardni infarkt ni nič večje, šele v ponedeljek se pojavi, ko ljudje neprespani odidejo v službo.
Druge raziskave so ugotovile, da je efekt na zdravje pozitiven, ker so ljudje zaradi daljših svetlih večerov bolj fizično aktivni. Spet tretje raziskave kažejo, da sprememba bioritma zaradi premika ure poveča pogostost samomorov. To je, vsaj uradno, eden izmed razlogov, da je Rusija leta 2011 ukinila prehajanje na poletni čas in ostala stalno na njem. Toda leta 2014 se je Rusija odločila, da bo po celi državi stalno upoštevala zimski čas. Razlog so bila temna zimska jutra, saj so kljub premiku na zimski čas ure v večini ruskih mest še vedno pred sončnim časom - kot pri nas poleti. De facto torej Rusija še vedno uporablja poletni čas, med leti 2011 in 2014 pa je uporabljala dvojni poletni čas. To ni tako neobičajno, saj so časovni pasovi večinoma zarisani bolj zahodno, kot bi glede na sonce morali biti. Sonce vzhaja in zahaja kasneje, v zenitu pa ni ob 12. uri temveč kasneje. Slovenija, Avstrija, Češka, Švedska in Velika Britanija so ene redkih držav v naši bližini, kjer je sonce pozimi najviše res ob 12. uri.
Kakorkoli obračamo, merjenje časa je zapletena reč, še toliko bolj pa se zakomplicira, ko se vpletejo politika in dogovarjanje z drugimi državami. Ne pozabimo na cel kup bizarnosti, kot so časovni pas UTC+14, zaradi česar dve uri na dan na Zemljini obli obstajajo trije različni datumi, čas v Nepalu, polurni poletni čas itd. Ura je pač toliko, kot se dogovorimo, da je. In kolobarjenje s poletnim časom je posledica preprostega dejstva, da je v kompleksni družbi laže prestaviti uro, kot prestaviti delovni čas, uradne ure in ostale dnevne aktivnosti. Pa še vsake pol leta nas spomni, da zamenjamo baterijo v požarnem alarmu ter nastavimo točen čas.
