vir: NASA
Po koncu hladnovojne tekme v poletih na Luno ni bolj kontroverznega vesoljskega projekta od ameriške supertežke nosilne rakete Space Launch System ali SLS. Odkar so leta 2011 pognali njen razvoj, se snovalci pri Nasi in Boeingu otepajo očitkov, da gre za zastarel in drag koncept, ki preveč sloni na klasičnih pristopih iz programa Apollo. Temu je težko oporekati, saj tako raketa sama, kakor tudi kapsula za posadko Orion, močno spominjata na raketo Saturn 5 in kapsulo Apollo - le da imata v droboju tudi veliko tehnologije iz programa raketoplanov Space Shuttle. SLS je pravzaprav prva nova Nasina raketa po štirih desetletjih in sploh prvi polet v celostni režiji agencije po koncu izstrelitev raketoplanov. Program so zares pestile zamude in rast stroškov; raketa bi tako morala prvič poleteti že nekje v letu 2018, medtem ko se je pri financiranju in proizvodnji boleče pokazalo, kako močno je NASA vezana na ameriško politiko, ki je sredstva in naloge dodeljevala predvsem po ključu zaposlovanja delavcev v državah senatorjev pri koritu, ne pa po učinkovitosti in varčnosti. Tako res ni nenavadno, da je vitki zasebnik SpaceX v zadnjem desetletju vsem ostalim ameriškim proizvajalcem pokazal vzvratne luči.
Toda z izgotovitvijo rakete se je njen križevpot v resnici šele pričel, kajti v preteklih dveh letih smo lahko spremljali epopejo, ki ji v novejšem času vesoljskih poletov ni para. Lani je morala najprej iti skozi neuspešen poskus statičnih prižigov motorjev. Letošnjo pomlad so sledile številne prekinitve preizkušanja polnjenja rezervoarjev z gorivom, medtem ko so poskusi pravih izstrelitev sploh štorija zase. Prvi je propadel konec avgusta, ko jo je zagodel senzor za temperaturo v motorju. Pri drugem, v začetku septembra, je puščalo gorivo. Nato se je nad projekt spravilo še vreme in vse do danes pretilo predvsem s premočnim vetrom, ki bi raketo lahko dejansko poškodoval in NASA je z izpostavljanjem naprave zunaj zaščitne stavbe ter eventuelno izstrelitvijo tudi mnogo tvegala.
Toda naposled so skrbi pri kraju, kajti danes zjutraj, ob 7.47 po našem času, se je SLS v navdušujoči nočni izstrelitvi dvignila z izstrelišča 39B v Kennedy Space Centru. Skupno kar 2600 ton težka naprava je na štartu razvila 4000 ton potiska, pri čemer sta tri četrtine zagotavljala stranska potisnika SRB (Solid Rocket Booster), preostanek pa štirje motorji RS-25 v centralni potisni stopnji, ki jih sicer poznamo iz vesoljskih čolničev. V nasprotju z večkratno uporabnostjo na raketoplanih jih na SLS žrtvujejo. Koristni tovor usmerja stopnja ICPS (Interim Cryogenic Propulsion Stage), ki je plovilo Orion pognala iz objema Zemlje proti Mesečevi orbiti. Na odpravi Artemis 1 je bila sicer v vesolje izpuščena tudi deseterica cubesatov.
Kapsula Orion bo do Meseca potrebovala šest dni, medtem ko bo celotna odprava trajala dobrih 25 dni. Na popotovanju plovila okoli Lune bodo inženirji preizkusili množico podrobnosti, ki so nujne za varen polet dejanske posadke. Tokrat so na Orionu tri lutke, prvi živi ljudje pa naj bi z odpravo Artemis 2 poleteli sredi leta 2024. Takrat bodo Luno zgolj obleteli, medtem ko naj bi pristanek izvedla misija Artemis 3, nekje v letu 2025. To je - če bo šlo tokrat vse po načrtih. To bomo videli 11. decembra, ko bo Orion čofnil v vodo pri Kaliforniji. Že sedaj pa velja, da Falcon Heavy ni več najzmogljivejša aktivna raketa in smo dobili novo rekorderko, približno 15 odstotkov zmogljivejšo od legendarnega Saturna 5. Vprašanje pa je, kako dolgo bo dejansko v rabi ob napredovanju projekta Starship.
