Študija: vpliv nasilnih iger na agresijo izjemno šibek

Medtem ko smo se na nasilne vsebine na televiziji navadili in smo zadovoljni z opozorilom, da se mlajšim (samostojen) ogled odsvetuje, se glede računalniških iger z nasilno vsebino mnenja več kot dve desetletji po izidu slavnega Dooma še vedno krešejo. Opravili so že mnogo raziskav, enoznačnih zaključkov pa ni. Najnovejša longitudinalna študija kaže, da je med nasilnimi igrami in agresivnim vedenjem povezava, a zelo šibka, tako da je komajda statistično pomembna.

Nekatere raziskave v preteklosti so zaključile, da igranje nasilnih iger na prosocialno vedenje ne vplva. Druge raziskave so celo pokazale, da nasilne videoigre zmanjšujejo kriminal. Na Oxfordu so medtem pokazali, da je generator nasilnega vedenja pravzaprav slaba uporabniška izkušnja v igrah, torej da agresijo katalizira predvsem slabo narejena igra, v kateri se igralec počuti nemočnega. Obstaja seveda tudi precej raziskav, ki so povezavo med agresivnim vedenjem in nasilnimi igrami našle. Od konsenza smo torej še zelo daleč.

Glavni problem pri vseh tovrstnih raziskava je zapletenost problematike kljub na prvi pogled enostavnemu vprašanju. Težko je pri analizi izluščiti zgolj vpliv igranja nasilnih iger, pa še v tem primeru je iz korelacije zelo težko sklepati na vzročno zvezo. Igrajo nasilni ljudje nasilne igre ali postanejo igralci nasilnih iger nasilni? Kako sploh definiramo nasilne igre? Je Doom nasilen? Mortal Kombat? Kaj pa Worms? Nekatere raziskave so pokazale, da vsake zelo tekmovalne igre (vsaj začasno) povečajo agresijo, pa četudi ne vsebujejo nasilnih prizorov.

Trdne odgovore na vprašanja, ki zadevajo kognitivni razvoj in delovanje v družbi, lahko dajo longitudinalne študije, ki pa trajajo desetletja. Nasilne računalniške in videoigre so sicer z nami že dovolj dolgo, da so prvi mladi igralci danes že odrasli, a so se igre v vmesnem času spreminjale. A vseeno je nekaj podatkov mogoče dobiti. Raziskovalci so zato uporabili podatke iz ALSPAC-a (Avon Longitudinal Study of Parents and Children), ki poteka od leta 1991 in je vključevala 14.000 nosečnic. Leta 2000 je 2400 otrok iz študije izpolnilo vprašalnik o svojih navadah glede igranja iger, šest let pozneje pa so nekateri izpolnili diagnostični vprašalnik DAWBA (development and well-being assessment). Ker jih je 1800 izpolnilo oba vprašalnika, so raziskovalci lahko preverili, kako je igranje iger korelirano s tveganjem za depresijo in tveganjem za motnje v vedenju.

Pri tem so morali biti pazljivi, saj se pojavlja še precej drugih faktorjev, ki lahko vplivajo na ti tveganji. Ko so raziskovalci upoštevali še te, so bili rezultati zelo medli. Igranje streljačin v osmem in devetem letu starosti je bilo zelo šibko korelirano s povečanjem tveganja za motnje v vedenju, medtem ko na depresijo ni vplivalo. Avtorji raziskave to ponazarjajo z dejstvom, da je učinek manjši od korelacije med izpostavljenostjo cigaretnemu dimu na delovnemu mestu in tveganjem za razvoj raka na pljučih. Pri tem svarijo, da ima raziskave nekaj šibkosti, saj so bile igre v 90. letih drugačne kot sedaj, pa tudi da je iz igralnih vzorcev pri osmih letih težko sklepati na igralne navade v adolescenci.

A za zdaj kaže, da bodo tudi generacije mladih igralcev nasilnih iger zrasle v normalne ljudi, kakor so tudi generacije MTV-ja, stripov in rokenrola.