Čas, ki ga otroci prebijejo pred zasloni, sam zase bržkone nima neposredne zveze z duševnimi boleznimi in motnjami

Serija novih študij, ki so prečesale doslej izvedene raziskave vpliva digitalne tehnologije na duševno zdravje otrok, je pokazala, da krivde za morebitne bolezni in motnje ni mogoče zanesljivo naprtiti povečanju časa, ki ga mladina danes nameni gledanju v zaslone.

Radi se norčujemo iz mularije, ki zasanjano zre v svoje telefone, digitalne naprave pa so po videoigrah, težkometalni glasbi in pohujšljivi literaturi postale nova zloglasna reč, nad katero starši vijejo roke. Zdravstvene organizacije, kot je WHO, so v zadnjem času izdale smernice, ki svetujejo omejitev časa, ki ga otroci in mladina prebijejo za zasloni, toda strokovnjaki ob tem vse bolj opozarjajo, da ta dejavnik sam zase ne more biti merilo za vpliv, ki ga ima moderna elektronika na človeka.

Tri študije so se ob koncu leta lotile meta-analiz doslej zbranih podatkov in njihov enotni sklep je, da časa, prebitega pred zasloni, ne moremo z gotovostjo neposredno povezati s pojavnostjo depresije, anksioznosti, samomorilnosti in podobnih neprilik pri mladini. Raziskovalci z Univerze v Severni Karolini so prečesali 40 raziskav, tisti s Kambriške pa 80; pritrjujejo jim tudi preliminarni izsledki študije s Stanforda (omejen dostop).

To ne pomeni, da negativni učinki sploh ne obstajajo, saj so raziskovalci opazili statistično zaznaven negativni element, za katerega pa ni bilo mogoče pojasniti, ali pomeni zgolj povezavo ali kakršnokoli vzročnost. Tudi zaradi tega - kar je drug pomemben izsledek - ker so bili pogoji pri velikem številu dosedaj izvedenih raziskav zastavljeni preveč površno. Poglavitni sklep torej nikakor ni, da je brezmejno buljenje v telefon okej, temveč, da se bo potrebno za konkretnejša dognanja mnogo bolje posvetiti podrobnostim; na primer vplivu na spalni ritem, prehranjevanje, gibanje in druženje, da ne omenjamo izpostavljenosti nasilju in zlorabam. Drugače povedano: tako starši kot raziskovalci bodo morali pljuniti v roke in se z otroki ter vsebinami, ki jih gledajo na ekranih, podrobneje ukvarjati, namesto da skušajo skrbi odpraviti z omejevanjem golega časa.