Novi varni pristan, prvič: Flava Works, Inc v. Gunter

Po "nadpovprečni" javnomnenjski polomiji s SOPO in ACTO bi človek pričakoval vsaj malo miru, vendar sta lobistična in pravna roka velikih založnikov zgleda že nazaj s kolektivca in polno zaposleni, tokrat na novi različici velikega internetnega kompromisa, znanega pod imenom "varni pristan".

Nastal je v začetku devetdesetih let in, poenostavljeno rečeno, ponudnikom storitev informacijske družbe, tako ISP-jem kot gostiteljem spletnih strani, daje imuniteto zaradi kršitev avtorskih pravic, storjenih z objavo uporabniških vsebin (FB posti, twitti, intagrami, idr.), v kolikor zagotovijo promptno brisanje teh vsebin na podlagi prijave imetnikov avtorskih pravic (DMCA takedown notice). Kompromis za gostitelje pomeni, da jim ni treba investirati časa in denarja v celovit sistem filtriranja uporabniških vsebin, za založnike pa hiter, učinkovit, poceni in zunajsodni postopek čiščenja kršitev z minimalnimi kaznimi za zlorabe.

Ne glede na zavidljivo zbirko pridevnikov pa se takedown postopek založnikom ne zdi več zadosten, ker naj bi ga določeni "piratsko" in "profitno" naravnani gostitelji zlorabljali in za njim skrivali svoje prave namene. Kar hočejo reči, je, da so Kim Dotcom in slični (glej sliko) vedno znova poskrbeli za vrnitev izbrisanih vsebin na svoje strežnike, pač preko drugega URL-ja, z novim uploadom ali na kak tretji posebej zvit način. Zato si želijo bolj "aktivne" vloge gostiteljev pri "onemogočanju ponavljajočih kršiteljev" (repeat infringers), idealno do stopnje, ki jo zagotavlja YouTube (ContentID), obenem pa široko določene sekundarne odgovornosti gostiteljev za dejanja njihovih uporabnikov in strogo tolmačenje pogojev za veljavo varnega pristana. Po domače povedano, ali uvedeš ContentID in brišeš čisto vse ali pa te stožimo do bridkega konca. To pa gostitelje postavlja v izrazito neprijeten položaj (tj. posel se jim kar naenkrat več ne splača oz. njihova valuacija pade za polovico), zato so začeli v vseh zadevnih postopkih dvigovati roke in glasno ugovarjati.

Od večjih primerov so trenutno zanimivi trije: 1) Flava Works, Inc v. Gunter (MyVidster - neke vrste Pinterest za videoposnetke), 2) MPAA v. Hotfile (za preboj pristana zadostuje abstraktno zavedanje o obstoju kršitev na portalu) in nedavni razplet že precej stare zadeve Viacom v. YouTube (dodatni tehnični ukrepi gostiteljev za odkrivanje in preprečevanje kršitev). Vsakega si bomo ogledali v posebni novici, začenši myVidsterjem.

MyVidster.com je ameriški "social video bookmarking site" oz. po domače portal za izmenjavo povezav do zanimivih video posnetkov, ki so gostovani drugje. Zelo podobni so mu npr. naš izklop.com, v širšem smislu pa tudi 9gag.com ali Facebook. Uporabniki na strani objavljajo povezave in embed kode posnetkov iz različnih video gostiteljev, jih komentirajo, promovirajo, lajkajo in delijo naprej. Seveda se med vsebino znajde tudi kaj avtorsko zaščitenega, v konkretnem sporu izdelki floridske produkcijske hiše Flava Works, ki se specializira za gejevsko pornografijo s temnopoltimi in latino igralci. Flavi se promocija njihovih izdelkov preko MyVidsterja ni zdela koristna, zato so jih poleti 2010 tožili za vse živo [1]. Po odgovoru Marquesa Gunterja (ustanovitelja strani) je sicer kojci odpadlo vse razen odgovornosti za dejanja uporabnikov (2. točka tožbe). Na glavni obravnavi se je branil, da to vprašanje ureja DMCA in da je prost odgovornosti, dokler spoštuje takedown zahtevke (kot zgoraj). Dejstvo, da jih spoštuje, ni bilo sporno, vendar je sodnik šel nekoliko dlje in ugodil trditvi tožnika, da bi moral MyVidster storiti še kaj več.

Tožnik (Flava Works) navaja, da toženec (Gunter, MyVidster.com) po prejemu DMCA zahtevkov ni podvzel nobenih dodatnih ukrepov, da bi (aktivno) preprečil podobne kršitve avtorskih pravic v prihodnjih primerih. Ni namestil filterjev, ali sistemov za identifikacijo linkane vsebine, niti ne podvzel ukrepov za ustavitev ali izključitev [ban] povratnikov [repeat infringers]. Te navedbe povsem zadostujejo za ugotovitev "vnaprejšnjega vedenja" (sufficient knowledge) in "bistvenega doprispevka" (material contribution) h kršitvi, zaradi česar v primerih povratnikov ni mogoče priznati izključitve odgovornosti po pravilih o varnem pristanu. (op.p.)

Taka odločitev seveda bistveno spremeni stvari. Po sodnikovi razlagi DMCA bi moral Gunter razviti sistem za vnaprejšnje preverjanje vseh linkov in embed kod, ugotoviti naslove polinkanih del, ugotoviti lastništvo teh del in končno še ugotoviti, ali je uporabnik imel dovoljenje za objavo linka/embed kode in če, za katera geografska območja. Takšen sistem, če ga je sploh mogoče pripraviti, ker centralnega registra avtorskih pravic ni, bi brez vprašanj stal ogromno denarja in časa. Alternativno bi bilo mogoče blokirati uporabnike po prejemu določenega številka DMCA zahtevkov zoper njih, s čimer je spet križ (multiaccounting, IP bani, false positivi, idr). V vsakem primeru mu DMCA ni nikjer nalagal aktivnega filtriranja uporabniških vsebin, kar so tudi že potrdila sodišča na zahodu države v primeru zoper bistveno večjo ribo, Amazon.com. Sodnik se spet ni strinjal, z vprašljivo argumentacijo, da Amazon ponuja "splošni iskalni algoritem", MyVidster pa nasprotno "ročno izbrane posnetke".

Sledila je seveda pritožba na okrožno sodišče, v Čikagu (7. zvezno okrožje), obravnavana pa naj bi bila še to pomlad.

Tu pa se zadeve zakomplicirajo. Odločitve zveznih okrožnih sodišč so po ameriškem precedenčnem sistemu obvezni pravni vir in bi lahko začele tepsti tudi velikane na področju gostovanja uporabniških vsebin, kot sta Google in Facebook. Facebook uporabniki dnevno naložijo milijone in milijone fotk in delijo še pa še povezav in videoposnetkov. Že zdaj imajo veliko dela z brisanjem neprimernih fotografij (bojda je to res grozna služba), če pa bi morali zadeve še čistiti vsakršne piratske zalege, pa bi lahko že napol zaprli vrata. Da ne rečemo, da bi jih takšna tožba v začetnih mesecih povsem pokopala in jim bržkone preprečila dostop do investicijska kapitala.

Facebook in Google sta zato vložila vsaka svojo stransko intervencijo, tj. vlogo, s katero se pridružujeta eni od strank v postopku. Obe vlogi sta obsežni, vendar v svojem bistvu zgolj spominjata na izvorni kompromis iz DMCA in razloge zanj:

Vzpostavitev širše odgovornosti ponudnikov storitev informacijske družbe za dejanja njihovih uporabnikov bi imela uničujoče učinke za investicije v nova, še razvijujoča internetna podjetja.

In seveda, kot po pričakovanjih, je svojo vlogo oddal tudi ceh ameriških filmskih založnikov (MPAA), ta seveda na strani pornografov.

V nasprotju z navedbami pritožnika myVidster in stranskih intervenientov Google in Facebook, niso samo ponudniki iskalnikov in socialnih omrežij zainteresirani za ustrezno stopnjo pravne varnosti pri poslovanju na spletnem trgu. Producentske hiše članice MPAA in drugi producenti (financerji) avtorskih del si prav tako želijo predvidljivo pravno okolje za poslovanje. MyVidsterju zaradi oglaševanja piratskih vsebin, nepripravljenosti odklopa uporabniških računov in zavrnitvi identifikacije vztrajnih kršiteljev ni mogoče priznati zaščite varnega pristana. Glede na količino in često še anonimno naravo kršitev avtorskih pravic na internetu je možnost, da lahko lahko nosilci avtorskih pravic dosežejo odgovornost myVidsterja za dejanja njegovih uporabnikov, bistvena za preprečevanje piratstva.

Take imamo. Industrija, ki trgu ni sposobna ali željna ponuditi sodobnih storitev, želi prepovedati vsakršno, četudi zakonito konkurenco, in to v imenu varovanja avtorskih pravic in z njimi povezanih služb. Implikacije tega primera, vpliv odločbe na ostala zvezna okrožja, Vrhovno sodišče (praviloma vzamejo primere, kjer se zvezna okrožja skregajo med sabo) in s tem potencialno tudi na Evropo, bomo seveda še spremljali.

Nadaljevanje sledi, o možnosti sumarnega zaprtja spletne strani s podajo zadostnega števila DMCA zahtevkov (MPAA v. Hotfile). Železo je pač treba kovati, dokler je vroče, in zaradi aretacije Kima Dotcoma se je gotovo precej segrelo.

^{[1] kršitve materialnih avtorskih pravic, odgovornosti za kršitve uporabnikov po vseh veljavnih pravnih doktrinah, induciranje teh kršitev, kršitev blagovne znamke po zakonu in pravilih common law, napačno navajanje avtorstva in nelojalno konkurenco. Tožba je imela 7 točk.}