Še enkrat: ISP-ji nimajo obveznosti filtriranja informacij, ki se prenašajo

Sodišče Evropske Unije nam je v četrtek dostavilo rano božično darilo, ko je v zadevi Scarlet Extended proti SABAM (povzetek v angleščini, sodba v slovenščini) odločilo, da pravo EU prepoveduje vzpostavitev celokupnega filtriranja interneta na nivoju ISP-ja samo zato, da se prepreči piratiziranje avtorsko zaščitenih vsebin s p2p in podobnim programjem. S tem so efektivno prepovedali deep packet inspection in podobne tehnologije, ki bi, če bi ostale, lahko hitro privedle do obsežne cenzure interneta v Uniji.

Sodišče je povedalo, da avtorska pravica ni absolutna, zato je pri odmeri odločitev za njeno varovanje treba upoštevati tudi pravice tako ponudnikov kot uporabnikov interneta. Pri prvih pride v poštev zlasti svobodna gospodarska pobuda, ki ne dopušča uvajanja dragih in nepotrebnih omejitev poslovanja, pri drugih pa pravica do zasebnosti in širjenja vesti in mnenj.

Scarlet Extended SA je belgijski ponudnik internetnega dostopa (ISP), SABAM pa kolektivna organizacija za upravljanje avtorskih pravic, precej slična našemu SAZASU. SABAM je že leta 2004 zmotila internetna izmenjava glasbe iz njihovega kataloga, pri čemer so se odločili, da mora ta problem urediti kar ponudnik interneta in to na svoje stroške, tipično pa se potem tovrstni stroški v obliki višjih cen prevedejo na stroške naročnikov. Ugotovili so namreč, da Scarletovi naročniki "s pomočjo omrežij »peer-to-peer«, ki so pregledno, neodvisno, decentralizirano sredstvo za izmenjavo datotek, opremljeno z naprednimi orodji za iskanje in nalaganje, prek interneta nalagajo dela, ki so navedena v njenem katalogu, ne da bi za to pridobili dovoljenje in plačali nadomestila.". Junija istega leta so zoper Scarlet vložili tožbo, ker naj bi bil "kot ISP v najboljšem položaju za sprejetje ukrepov, s katerimi bi se doseglo, da njegove stranke prenehajo kršiti avtorske pravice.". Od sodišča so zahtevali, da Scarletu naloži vpeljavo filtriranja, v nasprotnem primeru naj jih doleti denarna kazen na mesečni osnovi.

Belgijsko sodišče prve stopnje je junija 2007 na podlagi salomonskega izvedenskega mnenja, da "tehnične izvedljivosti filtriranja piratskega prometa ni mogoče izključiti, čeprav obstajajo številni pomisleki", odločilo v dobro SABAMa. Scarlet se je pritožil na okrožno sodišče v Bruslju in navedel, da prvič tehnična izvedljivost filtriranja ni bila dokazana in da, drugič, četudi je filtiranje tehnično možno, da v skladu z evropskim pravom, posebej direktivo o elektronskem poslovanju in pravilih o varovanju osebnih podatkov, ni dovoljeno.

Kot gredo te stvari, je senat belgijskega sodišča naslovil ti. prehodno vprašanje na Sodišče evropske unije, v katerem so vprašali, če jim omenjena zakonodaja EU prepoveduje, da bi ponudniku interneta naložili, naj vzpostavi sistem filtriranja vseh elektronskih komunikacij, ki se prenašajo z njegovimi storitvami (a zlasti z uporabo programske opreme »peer to peer«), brez razlikovanja za vse njegove stranke, preventivno, časovno neomejeno in na njegove izključne stroške, s katerim je mogoče ugotoviti in blokirati prenos vsebin, za katere SABAM trdi (a ne dokazuje pred sodiščem!), da bi njihov prenos pomenil kršitev njihovih avtorskih pravic.

In kaj pravi evropska zakonodaja? Ključna direktiva o elektronskem poslovanju v členih 12 in 13 določa, da ponudniki internetnega dostopa ne odgovarjajo za podatke, ki jih za svoje uporabnike pošiljajo skozi svoje omrežje, v členu 14. pa, da jim države ne smejo predpisati splošne obveznosti za nadzor podatkov med njihovim prenosom, oz. aktivnega iskanja nezakonitega ravnanja. 13. člen določa podobno imuniteto za gostiteljstvo (ponujanje storitev informacijske družbe, npr. YouTube, Blogger, Slo-Tech forum) in je splošneje znano kot varni pristan.

Če je temu tako, mar ni že vse lepo in prav in bi moralo že prvostopenjsko sodišče zavrniti zahtevek SABAMa, ker Scarlet kot ponudnik internetnih storitev pač ne odgovarja za zakonitost vsebine, ki jo prenašajo njegovi uporabniki? Zadeva ni tako enostavna, saj je bila istega leta sprejeta tudi t.i. copyright direktiva, v katero je bilo zmetanega daleč največ lobističnega denarja dotlej in ki jo akademiki širom Unije ocenjujejo za veliko zmago založnikov nad uporabniki. Ta v uvodnih določbah, posebej točki 59 ugotavlja, da se "še posebej v digitalnem okolju [..] storitve posrednikov lahko v čedalje večji meri uporabljajo s strani tretjih strank pri kršitvah. V mnogih primerih so takšni posredniki v najboljšem položaju, da odpravijo kršitve. [Zato mora biti možnost začasne odredbe proti posrednikom biti] na razpolago tudi, kadar so dejanja posrednika izvzeta po členu 5. Pogoji in načini [..] morajo biti prepuščeni nacionalni zakonodaji držav članic."

Omenjeni peti člen določa izjeme in omejitve avtorske pravice, npr. prosto uporabo ali začasno reproduciranje za potrebe prenosa po internetnem omrežju (se pravi, izključitev odgovornosti po direktivi o elektronskem poslovanju). Založniki, ki so dali spisati ta tekst, so želeli "vtihotapiti" odgovornost posrednikov nazaj v pravni režim EU, mimo določb direktive o elektronskem poslovanju, in sicer v obliki določb nacionalnih avtorskopravnih zakonikov. Po isti viži je spisana tudi tri leta mlajša Copyright enforcement (IPRED) direktiva. In prav na podlagi transpozicijske novele belgijskega zakona o avtorskih pravicah je SABAM zmagal na prvostopenjskem sodišču.

Sodišče Evropske Unije ("ECJ") je zato moralo tehtati med določbami e-commerce in copyright direktiv.

1. Najprej so brez dvoma potrdili, da bi bilo tako obsežno filtriranje, kot ga zahteva SABAM, nujno pomenilo splošno filtriranje omrežja, saj bi bilo potrebno pregledati prav vse pakete, preden se lahko določi, prvič, ali gre za p2p promet in drugič, ali se prenaša avtorsko zaščitene vsebine. Tak nadzor pa je po določbah prve direktive prepovedan.


2. Nato so izvedli, da mora biti varstvo temeljne lastninske pravice, kamor spada tudi pravica do intelektualne lastnine, uravnoteženo z varstvom drugih temeljnih pravic, posebej pravico podjetij do svobodne gospodarske pobude in pravico uporabnikov omrežja do zasebnosti (čl. 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, sodba v zadevi Promusicae).


3. Še, copyright direktiva zahteva, da morajo biti postopki in sankcije za varovanje avtorskih pravic učinkoviti, sorazmerni in odvračilni., po copyright enforcement direktivi pa obenem še pošteni, pravični in ne po nepotrebnem zapleteni ali dragi in ne vsebujejo nerazumnih časovnih rokov ali neupravičenih zamud. Založniška industrija je tukaj mislila predvsem sebe, v smislu, da se jim s skrajšanim (zunaj)sodnim postopkom omogoči brisanje nevšečnih vsebin z interneta. Žal je sodišče iste ugodnosti priznalo tudi ISP-jem: naložene obveznosti zoper njih ne smejo biti po nepotrebnem zapletene ali drage, kar pa obveznost splošnega filtriranja je.


4. Navsezadnje je potrebno upoštevati še temeljne pravice uporabnikov interneta, in sicer njihova pravica do varstva osebnih podatkov ter svoboda sprejemanja in širjenja vesti, ki sta varovani na podlagi členov 8 in 11 omenjene listine. Eleganten primer je nujnost zbiranja ter identifikacije IP-naslovov uporabnikov, ki pošiljajo nezakonite vsebine prek omrežja, ti naslovi pa so varovani osebni podatki, saj omogočajo natančno identifikacijo teh uporabnikov. (Lahko upamo, da slovenska policija to bere).

Sodišče je s tem zaključilo (49. točka), da odreditev vzpostavitve spornega sistema za filtriranje ne izpolnjuje zahteve, da je treba zagotoviti pravično ravnotežje med varstvom pravice intelektualne lastnine, do katerega so upravičeni imetniki avtorskih pravic, in varstvom svobode gospodarske pobude, do katerega so upravičeni gospodarski subjekti, kot so ponudniki internetnega dostopa. Lastninska pravica, kamor spada tudi avtorka pravica, namreč ni absolutna.

Če povzamemo: zakonodaja EU ob upoštevanju interesov avtorjev, ISP-jev in uporabnikov nasprotuje uvedbi celokupnega nadzora vseh elektronskih komunikacij zgolj zato, da bi se ugotovilo in preprečile domnevne avtorskopravne kršitve. In tudi iz drugih razlogov, a to sodišče ni bilo vprašano.

Odločitev sodišča je zavezujoča, tako v sami zadevi kot tudi na splošno zoper druga sodišča in države, ki bi želele uvesti podobno obveznost ponudnika interneta. Zoper njo pritožba ni mogoča, spremeni pa se lahko zgolj s kasnejšo in novo sodbo istega sodišča (ni stare decisis). Postopki s predhodnim vprašanjem so sicer daleč najpogostejši tip postopka pred tem sodiščem in zagotavljajo prav enotno in direktno uporabo evropskega prava po državah članicah.

Odmevi na sodbo so mešani - odvisno koga vprašaš. V kratki tiskovni konferenci, ki jo je po objavi sodbe sklicala komisija, je predstavnik avtorjev komisijo obtožil, da "ne dela nič za zaščito avtorjev", da "ščiti velika podjetja" in da "ceni blaginjo podjetij bolj kot človeške možgane oz. njihovo ustvarjalnost". Tako stališče je skrajno enostransko, domala nestrpno, je pa glede na obseg spletnega piratstva mogoče razumeti, od kod prihaja.

Ampak - internetni prenosi videa na zahtevo ameriškega podjetja Netflix so minuli mesec prvič presegli celoten obseg vseh piratskih prenosov (ne samo filmi) v čezlužju: preko torrent, e-mule, kazoo, http in vseh ostalih metod skupaj. To jasno kaže, da je javnost "lačna" zakonitega dostopa do medijskih vsebin, če bi bili založniki le-te pripravljeni ponuditi po znosni ceni, brez nepotrebnih zamud in drakonskih tehničnih omejitev (DRM). Nova računala, TV sprejemniki in telefoni so na preobrat pripravljeni. Iz tega bi se lahko kak založnik kaj naučil.