Amerika vpeljuje obvezno hranjenje prometnih podatkov

Ameriški kongres trenutno obravnava predlog zakona H.R. 1981, ki bi ponudnike interneta obvezal k hranjenju začasnih IP naslovov za se svoje naročnike, in sicer za obdobje 18 mesecev. Zakon se imenuje Protecting Children From Internet Pornographers Act of 2011 in bi moral biti v skladu s svojim imenom namenjen zgolj preganjanju otroške pornografije, vendar v njem ni nobenih omejitev uporabe - zbirajo se podatki za vse uporabnike interneta, uporabijo pa se lahko za pregon katerega koli kaznivega dejanja ali celo civilnih zadev (zlasti v povezavi z ločitvami in zavarovanji, brez dvoma pa tudi za pregon spletnih piratov). Posledično med večjimi podporniki zakona poleg organizacij za zaščito otrok najdemo tudi zvezo policijskih delavcev.

Postopek pred ustreznimi komiteji predstavniškega doma je trenutno ustavljen, ker so si ponudniki mobilnih storitev uspeli izgovoriti izjemo, tako da njim teh podatkov ne bo potrebno zbirati. Ministrstvo za pravosodje se je že ostro odzvalo, poslanec Rep. F. James Sensenbrenner, ki velja za dolgoletnega podpornika predloga, pa je izjavil, da sedanji tekst "rabi popravke in torej ni nared za sprejem".

S tem je Sensenbrenner mislil zgolj na izjemo za mobilne operaterje, ne pa tudi na pomisleke številnih organizacij civilne družbe, ki že opozarjajo, da je zakon nesorazmeren, ker predvideva nediskriminatorno zbiranje podatkov o vseh uporabnikih interneta, čeprav ni nobenih dokazov, da bi policija pri odkrivanju otroške pornografije potrebovala zgodovinske podatke o IP naslovih uporabnikov (za naprej lahko zanje vedno zaprosi, če sumi konkretno osebo). Zlovešča grožnja otroške pornografije oz. pedofilije je tudi sicer redni razlog za sprejem strožje kazenske zakonodaje, nekako tako, kot je prej veljalo za pregon terorizma oz. pri nas velja za "mednarodnopravne obveznosti do Evropske Unije". Vsled družbene občutljivosti težko najti politika, ki bi bil pripravljen javno nasprotovati sprejemu predloga.

Marc Rotenberg, direktor centra za informacijsko zasebnost, je ob tem spomnil še na negativne izkušnje iz Evropske Unije. Spomnimo, krovno direktivo 2006/24/EC smo kljub izrednemu nasprotovanju javnosti sprejeli konec leta 2005, transpozicijske zakone pa so posamezne države morale pripraviti do septembra 2007. Nabor zbranih podatkov je bil tudi širši, saj je poleg zbiranja IP naslovov zajemal izvor in ponor vseh komunikacij (internetnih, telefonskih, voip in e-poštnih) ter lokacijah mobilnih telefonov in druge telekomunikacijske opreme. Republika Slovenija je novelo ZEKom-A sprejela že leta 2006 in se odločila za najdaljše predvideno obdobje hranjenja podatkov (2 leti), kar smo v začetku lanskega leta k sreči zmanjšali na še vendo nerazumnih 8 do 14 mesecev. Ta čas so ustavna sodišča širom Unije izrazila svoje nasprotovanje in razveljavila transpozicijske zakone. Začelo se je v Bolgariji, nadaljevalo v Romuniji in Nemčiji (kjer so zakon celo odpravili (!)) in nato še na Cipru in Češkem. Srž argumentov gre nekako tako, da predstavlja splošna retencija neupravičen poseg v zasebnost posameznika, ki je v času miru ni mogoče upravičiti. To je potrdila tudi nedavna študija nemškega zveznega preiskovalnega urada - raziskanost kaznivih dejanj se v času veljave direktive v Nemčiji ni povečala, po prenehanju veljave pa ne zmanjšala.