V elektrarni je še vedno 210 ljudi, ki od ruske zasedbe pred dvema tednoma niso imeli normalnih rotacij, zato ves čas delajo iste ekipe. IAEA je izrazila veliko zaskrbljenost in Rusijo pozvala, da zaposlenim omogoči počitek. Zaposleni so v čedalje težjem položaju, saj imajo tudi omejene zaloge hrane, vode in zdravil, trdijo ukrajinske oblasti. Ob tem IAEA opozarja na sedem stebrov jedrske varnosti, ki obsegajo tudi delovanje osebja brez zunanjih pritiskov. A vrnimo se k izpadu električne energije.
Tako IAEA kot slovenska Uprava za jedrsko varnost zagotavljata, da v najhujšem scenariju izpusti radioaktivnih snovi ne bi bili znatni in ne bi imeli daljnosežnih vplivov. Slovenija ni v nevarnosti, dodajajo na Upravi. Ne velja pa to za zaposlene v jedrski elektrarni, ki že sedaj delajo v nemogočih razmerah, brez električne energije pa se bodo te še bistveno poslabšale in postale življenjsko nevarne.
Jedrska elektrarna v Černobilu je najbolj znana po nesreči aprila 1986, ko je zaradi neuspelega varnostnega preizkusa razneslo četrti reaktor, ob čemer so v okolico pobegnili visoko radioaktivni elementi. Zaradi tega je območje v okolici elektrarne še danes zaprto za javnost (možni so urejeni ogledi). Po nesreči so preostali trije reaktorji obratovali dalje. Drugega so ustavili leta 1991, prvega leta 1996 in leta 2000 še tretjega, s čimer je elektrarna prenehala obratovati. A to ne pomeni, da lahko elektrarno zaklenejo in odidejo domov. Palice izrabljenega goriva sicer niso več uporabne v konvencionalnih reaktorjih, imajo pa še vedno razpadne produkte reakcij, ki so radioaktivni. Segrevajo pa se zaradi beta razpada razpadnih produktov in to spočetka precej, zato je nujno aktivno prečrpavanje hladilne tekočine. Ta je običajno kar voda, ki ima dobre hladilne in zaščitne lastnosti, a jo je treba redno kontrolirati, da ne bi povzročala korozije palic. Poleg tega lahko voda zaradi radioaktivnega sevanja v manjšem delu razpada na vodik in kisik, ki sta eksplozivna, zato je nujno spremljanje zraka.
V elektrarni je 21.000 palic izrabljenega goriva, ki so shranjene v hladilnih bazenih. Ta palice izvirajo iz let 1977-2000, ko je elektrarna obratovala, in jih morajo stalno hladiti, zato skozi bazen črpajo svežo hladilno vodo. Takšno skladiščenje ni dolgoročna rešitev, zato so se že lani odločili, da v 10 letih preidejo na suho skladiščenje. Preizkusno so prve sode prenesli novembra 2020, a do danes je večina goriva še v bazenih.
Dvajsetletno skladiščenje v bazenih pod vsaj šestimi metri vode ni potrebno, saj po navadi gorivo v suha skladišča iz bazenov prenesejo po petih letih, ko razpadejo kratkoživi elementi. V Černobilu tega niso storili, ker te možnosti niso imeli. Z izpadom električne energije je izpadlo tudi prečrpavanje vode, zato se ta začenja segrevati. Če bi voda izparela, bi bile gorivne palice izpostavljene zraku, ki je zanič zaščita pred sevanjem (to funkcijo opravlja voda), zaradi česar bi bilo zadrževanje ob bazenu smrtno nevarno. Ob nadaljevanju pregrevanja bi se lahko cirkonij, iz katerega so srajčke gorivnih palic, vnel. Pri povišani temperaturi cirkonij reagira z vodno paro, pri čemer nastane vodik, ki s kisikom eksplozivno reagira. To se je zgodilo tudi v Fukušimi, a seveda na aktivnem reaktorju. Kaj takšnega bi se zgodilo šele po več dneh izpada. Zaloge vode v bazenu ISP-1 so dovolj visoke, da ne more izpareti, zagotavljajo ukrajinske oblasti. Tudi IAEA pojasnjuje, da v Černobilu ni nevarnosti za širše onesnaženje. Tudi v najhujšem primeru ne bi šlo za jedrsko eksplozijo, ampak bi voda odparela, potem pa bi prišlo do konvencionalne parne eksplozije, ki bi raznesla (sedaj že precej manj) radioaktivne elemente naokoli. Če bi predrla stene, bi imeli izpuste sevanja v okolico.
A preglavice bodo vseeno, ker je jedrska elektrarna, četudi upokojena, zapleten sistem, ki ne prenaša dobro izpadov električne energije. Ustavilo se bo prezračevanje, zaradi česar bo zrak v elektrarni bolj onesnažen (tudi z radioaktivnimi elementi), kar bo povečalo izpostavljenost osebja. V novem sarkofagu, ki so ga zgradili nad četrtim reaktorjem, pa lahko odpoved prezračevanja pospeši korozijo, kar bi negativno vplivalo na življenjsko dobo. Še posebej težavno pa bo delo brez vseh nadzornih sistemov, senzorjev in detektorjev, ki zaposlenim dajejo informacije o stanju v elektrarni. Brez elektrike bodo delali na slepo, kar bo bistveno teže, nevarnejše (ni podatkov o sevanju, koncentraciji vodika v zraku, temperaturi vode in kupa drugih parametrov) in manj učinkovito. Kadar pride do prisilnega hlajenja z dolivanjem vode brez urejenega sistema prečrpavanja, je vprašanje tudi, kje se potem ta voda zbira in kam odteka. Če uide v okolico, gre spet za radioaktivne izpuste.
