NationalGeographic - Med karanteno ni potekal le največji eksperiment dela in šolanja na daljavo, temveč predvsem eksperiment, kako se obnesejo orodja za videokonference in kako to sprejemajo ljudje. V teoriji zveni udobno: ni treba nikamor niti, le v udoben stol se zleknemo in že se pogovarjamo. V praksi pa so takšni pogovori bolj izčrpavajoči kakor interakcije v resničnem življenju, piše National Geographic. Razlogov je več, vse pa lahko zvedemo na en skupni imenovalec: umanjkajo detajli, ki v normalnem pogovoru povedo vsaj toliko informacije kakor besede. V angleščini je posledica dobila svoje ime: Zoom fatigue oziroma utrujenost od Zooma, čeprav je namenskih aplikacij precej več.
Številne raziskave kažejo, da so virtualni pogovori resnično težavni za ljudi, kar ljudi preseneča, je povedal Andrew Franklin z Univerze Norfolk State v Virginiji. Na voljo namreč nimamo številnih malenkosti, ki jih naši možgani brez truda in podzavestno zaznavajo pri normalnem pogovoru v živo: obrazna mimika, geste. Prav tako zaradi slabih povezav včasih izgubimo tudi nekaj jasnosti pri verbalnih komponentah, zaradi česar je razumevanje slabše. Še večji problem so telekonference z več udeleženci, saj bodisi gledamo le enega govorca bodisi vidimo pomanjšanje sličice vseh (tudi govorca). V noben primeru ne dobimo informacij, kot bi jih v živo.
Temu psihologi pravijo stalna delna pozornost in pomeni, da se ves čas posvečamo več aktivnostim, a nobeni popolnoma osredotočeno. To je za možgane zelo zahtevno in stresno, hkrati pa trpi tudi kakovost opravljenega dela. V resničnem življenju se to tudi dogaja, a se temu lahko poizkusimo izogniti. Pri telekonferencah z več udeleženci, ki jih vidimo hkrati na zaslonu, je to po definiciji del konference. Če pa vse ostale udeležence odstranimo z zaslona, spet nimamo informacije o tem, kako se odzivajo, kjer bi nam v resničnem življenju pomagal periferni vid.
Zanimivo pa je, da obstaja majhna skupina ljudi, ki jim trenutne razmere ustrezajo. Kdor ima težave s pogovarjanjem v živo, na primer ljudje z avtizmom, za katere je v okolju dražljajev preveč, se bo v telekonferenci počutil bolje. Prav tako telekonference pomenijo, da je manj z delom nepovezanega kramljanja, ki je sicer pomembno za tkanje odnosov, a je za avtiste težavno ali celo nemogoče, predvsem pa moteče. Claude Normand z Univerze Québec Outaouais na primer pojasni, da imajo avtisti v pogovorih v živo problem, ker ne zaznajo majhnih namigov, kdaj so na vrsti, da kaj povedo. Pri telekonferencah, kjer imamo zamik, je to jasneje, kar si ljudje izrecno dajo vedeti, kdo je na vrsti.
Tisti, ki ga spletne konference vzburjajo in dvigujejo egotrip, je ... sorry izrazu... "little bit a virdo". Asocira me na fejsič, kjer so vsi srečni, ko so gor, zame je pa to en velik stres... pa nisem edini. Bi prav rad bral ali pa slišal kakšno strokovno razlago kakšnega sociologa, antropologa ali pa psihologa o tem, zakaj ene fejsič privlači kot da je droga drugim gre pa to na bruhanje... Drugače pa imamo v službi same težave s temi videokonferencami... sto rešitev, vsaka na svojem portu...đizs :( Ena gre preko internetne strani, druga dela preko exe programa... in folku se to še "špasno" zdi :(
Ko ne gre več, ko se ustavi, RESET Vas spet v ritem spravi.
Fejsić je drug problem... tam se ti predstavljaš v najboljši luči in si boostaš ego.
Pri online konferencah pa ni cilj boostanje ega, pač pa je cilj produktivnost. Meni načeloma online konference bolj ustrezajo. Je pa res, da je dosti teh konferenc bolj zato, "da se slišimo", pa vmes je cel kup raznega nepomembnega chata "kako ste", itd...
Ker mi ni treba potovat po celi Evropi, je pa prihranek časa za mene enormen.
Tisti, ki ga spletne konference vzburjajo in dvigujejo egotrip, je ... sorry izrazu... "little bit a virdo". Asocira me na fejsič, kjer so vsi srečni, ko so gor, zame je pa to en velik stres... pa nisem edini. Bi prav rad bral ali pa slišal kakšno strokovno razlago kakšnega sociologa, antropologa ali pa psihologa o tem, zakaj ene fejsič privlači kot da je droga drugim gre pa to na bruhanje... Drugače pa imamo v službi same težave s temi videokonferencami... sto rešitev, vsaka na svojem portu...đizs :( Ena gre preko internetne strani, druga dela preko exe programa... in folku se to še "špasno" zdi :(
the same story here
totalno stresno, naporno... velik več energije vložene za nek rezultat
Bere se kot se ena raziskava, ki ne uposteva razlike med poklici(sklepam samo na podlagi tega clanka). Mi mamo od covid-19 samo se video klice pa gre cisto fino. Developerji sherajo screen, poves tocno, kje naj popravi/preveri kodo, enako z nastavitvami sistema in to je to. Pa lahko n developerjev naenkrat sledi in vskoci ce se kje kaj pozabi, pa se potreba po dodatnemu sheranju "znanja" odpade. Si pa lahko predstavljam nepotreben stres, ce bi slo za kaksno drugo obliko dela, kjer bi bil video klic samo dodatna zguba casa. Ustvarjanje zaostanka pri ljudeh, ki dejansko delajo in se ne slepajo na delu drugih, je pac stresno, pa ce je to zaradi videoklica ali pa butastih vprasanj po emailu. Po drugi strani so videoklici lenuhom v tem casu predstavljali pocitnice. Kolesarijo, posedajo doma, potem pa na videoklicu tisto svoje delo predstavijo kot plod 8 urnega delovnika. V sluzbi so se morali pretvarjati, da delajo...zdaj lahko dobesedno spijo do sestanka. Tem ljudem se je stres znizal.
Meni so videokonference absolutno boljše kot fizični sestanki. Šeranje ekrana, mutanje z 1 klikom. Medtem ko na fizičnih ponavadi šteka kakšen projektor, folk si sposoja polnilce, preklapljanje videokablov itd. Pa bolj udobno je, sploh če se ne uporablja videa. V gatah se zlekneš v domač naslonjač in zraven ješ ali piješ. Nobenega commuta, vstaneš, skuhaš kavico in greš v pižami na telko. Zakon
Da ne omenjam enormnih prihrankov časa, denarja in zmanjšanja onesnaževanja, ker ni treba potovati naokoli.
Naporno? Povsem odvisno od udeležencev in tematike. Če ne govorijo vsi en preko drugega in če se resno pogovarja o določeni temi, jaz nisem občutil še nobenega napora. Dejansko je bil večji napor ko smo se slišali z mojimi in njenimi starši naenkrat preko Zooma, takrat sem dobesedno ostal brez glasu, ker so govorili en čez drugega, enemu ni delal mikrofon, drugemu kamera in potem je bila štala. Zraven pa še otroci, ki divjajo in kričijo, tisto je potem res napor.
Mi imamo vse sestanke preko skypa že od 16.3. naprej, ko so vsi iz pisarn ostali doma. Sestanki so sedaj produktivni (nobenega več ne zanima, kako si, ampak samo kaj je potrebno narest) in večina je dolga maksimalno 15 minut. Se najde tudi kaka "delavnica" dolga uro in pol, ampak tam pove vsak svoje mnenje, ga uskladimo, zapišemo in naredimo kompleten plan, potem pa gremo to delat.
Tisti, ki ga spletne konference vzburjajo in dvigujejo egotrip, je ... sorry izrazu... "little bit a virdo". Asocira me na fejsič, kjer so vsi srečni, ko so gor, zame je pa to en velik stres... pa nisem edini. Bi prav rad bral ali pa slišal kakšno strokovno razlago kakšnega sociologa, antropologa ali pa psihologa o tem, zakaj ene fejsič privlači kot da je droga drugim gre pa to na bruhanje... Drugače pa imamo v službi same težave s temi videokonferencami... sto rešitev, vsaka na svojem portu...đizs :( Ena gre preko internetne strani, druga dela preko exe programa... in folku se to še "špasno" zdi :(
fejsbuk je narjen kot gembling, na vsake 10-20 postov je en, ki je zate zanimiv. tisti, ki ne marajo gemblinga, jim -nam FB ne znese.
Jaz se po telefonu težko pogovarjam. Ni mi užitek. Bolj ko sem domač s človekom bolj mi gre na živce telefonsko pogovarjanje. Če je nek uraden pogovor ni problema.
Drugače pa imamo v službi same težave s temi videokonferencami... sto rešitev, vsaka na svojem portu...đizs :( Ena gre preko internetne strani, druga dela preko exe programa... in folku se to še "špasno" zdi :(
To je eden večjih zahebov. V roku enega tedna sem se z enimi menil v Zoomu, z drugimi v MS Teamsu in s tretjimi v Jitsiju.
Drugi zaheb je kakovost povezav. Vedno so komu od časa do časa zvok zatika, vsake toliko kdo izgubi povezavo...
Ker mi ni treba potovat po celi Evropi, je pa prihranek časa za mene enormen.
Bistvo potovanja po Evropi je, da greš zvečer s kolegi iz drugih držav na pir in se neformalno meniš o marsičem. Tega nobena telekonferenca ne more nadomestiti.
Ja, nekaterim je to bistvo, drugim pa je ta neformalni večer večja muka kot 12h dela prej. In ker je pričakovan, se ga niti ne moreš izognit. Skrajno neprijetno, zato telcoti ftw.
Ker mi ni treba potovat po celi Evropi, je pa prihranek časa za mene enormen.
Bistvo potovanja po Evropi je, da greš zvečer s kolegi iz drugih držav na pir in se neformalno meniš o marsičem. Tega nobena telekonferenca ne more nadomestiti.
No meni je to muka. Jaz imam rad zelo straightforward komunikacijo, piva pa itak ne maram preveč.
Sprva je bilo super dejansko te pa mine poslušat in gledat, poleg tega je tist Earrape obupno nadležen, ko vsak nekaj kašlja, mikrofoni piskajo, skos šumi eden ima soseda, ki vrta v steno, asistentu otroc uletavajo v prostor,
Efektivno je samo sledenje pisanja po tablici in podajanje komentarjev...
Ker mi ni treba potovat po celi Evropi, je pa prihranek časa za mene enormen.
Bistvo potovanja po Evropi je, da greš zvečer s kolegi iz drugih držav na pir in se neformalno meniš o marsičem. Tega nobena telekonferenca ne more nadomestiti.
No meni je to muka. Jaz imam rad zelo straightforward komunikacijo, piva pa itak ne maram preveč.
Saj ne rabiš pit piva ali alkohola, če ti ne paše. Gre za neformalno druženje, kjer večinoma izveš več o tem kaj boš moral narest, kot na skype sestanku.
Sprva je bilo super dejansko te pa mine poslušat in gledat, poleg tega je tist Earrape obupno nadležen, ko vsak nekaj kašlja, mikrofoni piskajo, skos šumi eden ima soseda, ki vrta v steno, asistentu otroc uletavajo v prostor,
Sestanek je treba malo drugače vodit, pa gre. Vsi, ali večina, morajo imeti izklopljen mikrofon. K besedi se morajo priglasiti moderatorju, in šele ko so pozvani, vklopijo mikrofon in povedo svoje.
Sprva je bilo super dejansko te pa mine poslušat in gledat, poleg tega je tist Earrape obupno nadležen, ko vsak nekaj kašlja, mikrofoni piskajo, skos šumi eden ima soseda, ki vrta v steno, asistentu otroc uletavajo v prostor,
Sestanek je treba malo drugače vodit, pa gre. Vsi, ali večina, morajo imeti izklopljen mikrofon. K besedi se morajo priglasiti moderatorju, in šele ko so pozvani, vklopijo mikrofon in povedo svoje.
Govorim o predavanjih in vajah. Dočim je ponekod kar ok je še vedno prav naporno poslušat CRAP posnetek govora in občasno prekinjanje... muka za možgane.
Saj ne rabiš pit piva ali alkohola, če ti ne paše. Gre za neformalno druženje, kjer večinoma izveš več o tem kaj boš moral narest, kot na skype sestanku.
Tako nekako. Če ni neformalnega druženja po koncu sestanka, je potovanje na sestanek res čista izguba časa. Potem je telekonferenca precej boljša izbira, če se že po e-pošti ne da vsega zmenit.
