Delovanje sistema najlepše opiše kar njihov videoposnetek (glej spodaj), a vseeno povzemimo. Namesto ene frekvence sedaj uporabimo spekter frekvenc in merimo odziv (posredno spremembo kapacitivnosti, neposredno pa tok in napetost ter njuno fazo), s čimer pridobimo podatek o odzivu na celotnem frekvenčnem območju, kar imenujemo profil. Izkaže se, da je profil vsakokrat drugačen, odvisno ali predmet primemo z enim prstom, dvema, ali ga zgrabimo z dlanjo, se nanj naslonimo s komolcem itd. S strojnim učenjem in nekaj poizkusi lahko sistem naučimo, kaj kateri profil pomeni, tako da sam prepoznava vrsto dotika.
Prevodni predmeti (npr. kljuke za vrata, človeško telo) služijo kot elektroda kar sami, medtem ko je treba v neprevodne predmete vgraditi majhno elektrodo. Celoten sistem je z računalnikom povezan prek bluetootha, tako da je resnično prenosen. Možnosti uporabe so mnogotere, od boljših mobilnih telefonov do bolj eksotičnih možnosti, kot so učenje otrok pravilnega obedovanja (resnično, poglejte posnetek). Mimogrede, prvi avtor članka Munehiko Sato je doktorski študent strojništva, smer kibernetika na Univerzi v Tokiju, projekt pa je nastal v okviru enoletnega pripravništva v Disney Researchu.
